Kozarci in dim za “šankom”

Na prijatelja, ki mi je svetoval, naj izklopim računalnik in naj se z družbo raje shajam v gostilni, sem se spomnila neke jeseni, ko sem pešačila po avstrijski Koroški. Polja že pospravljena, zlato rumena tišina, ki se spaja z obzorjem, vasi, v katerih so lični vrtovi in balkoni še polni cvetja. A pridih zime je vendarle čutiti nekje v ozadju. Jesen je najlepši čas za pohodnike. Zrak je čist, razgledi se spajajo z otožnostjo minevanja, tišina lajša korak. Jesen je čista in tiha kot hrepenenje korakov v neznano.
In takega jesenskega dne sem nekje nedaleč od Karavank zašla v majhno vasico, kjer sem pred rumeno stavbo opazila parkirane avtomobile. Vaška gostilna, taka, ki ostane v srcu. Ko sem odprla stara, skoraj že dotrajana vrata, je škripanje kmalu ugasnilo v tiktakanju starinske ure. Na oknu je žarek lovil prah in dim je legal na mizo, kjer je prazen kozarec čakal, da ga nekdo odnese v kuhinjo. Korak je zastal v času in ujela sem se v vprašujoče poglede domačinov, moških, ki so kadili naslonjeni na “šank”. Ura je bila deset, morda že enajst, morda je celo manjkalo nekaj do poldneva. Čas za malico, za počitek po delu na polju, čas za klepet. Za prijatelje. Čas za gostilno. Na vasi pomeni gostilna veliko. Menda vse, kajti vse do rumenega obzorja segajo samo polja in brazde. Vsepovsod vonj po komaj razorani zemlji. Dela je preveč, da bi tistih nekaj prostih ur sameval doma. Večeri so dolgi, dnevi včasih še daljši. V koroških gostilnah se je čas ujel v pajčevine. Zdaj, ko pišem o gostilnah in “šankih”, se v avstrijskih lokalih še vedno lahko kadi. Še za nekaj tednov, do novembra. Do prvega novembra pravzaprav. Potem bo tudi Avstrijo preplavil tisti evropski navidezni, skoraj hinavski red, tista navidezna morala, ki niza v življenje preprostih ljudi prepoved za prepovedjo, a dovoljuje velikim lobijem, da nas na veliko zastrupljajo.
Avstrija mi je pri srcu, ker se vsem tem absurdnim prepovedim upira. Tudi prepovedi kajenja v javnih lokalih je dolgo kljubovala. Preprosta, zdrava kmečka pamet. Pa kaj se ne bi upirali, saj imajo Avstrijci čist zrak in odlično pitno vodo. Med smrekami in gorami ni nič čudnega, če si privoščijo cigareto. A evropska morala ubija preteklost, navade, življenje. Vse več je strogih, nerealnih omejitev, ki posegajo v naš vsakdan in v našo svobodo.
V tistem jesenskem jutru pa se je v Avstriji še lahko brezskrbno kadilo v gostilnah. In sončni žarki so bili ujeti v dim, ki je nepremično zrl v urine kazalce. Toplina jutra med pajčevinami in prahom. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot: Vsi mladi sanjajo, kako bodo preobrnili svet ... (2)

Preberi tudi

Voščilnice

Suzin svet

Voščilnice

02.02.2020
Osamljenci v času epidemije

Suzin svet

Pust od jutra do večera (1)

Suzin svet

Prekleta tišina

Suzin svet

Prekleta tišina

12.04.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme