Suzin svet

Kovanec

Kovanec

Piše Suzi Pertot / Razmišljajmo pozitivno!

Majhni, nepomembni dogodki so včasih tisti, ki nam dajejo misliti. Napolnijo nam dan, čeprav bi jih čisto lahko enostavno prezrli. A včasih, ne vem sploh zakaj, za dolgo ostanejo v spominu. Morda celo nanese, da se odločimo, da jih zabeležimo v dnevnik ali kamorkoli na papir in postanejo življenjska zgodba.
Na začetku te prelepe pomladi je bilo. Bil je petek, 13. aprila. Eden izmed tistih petkov, ki zaradi datuma, pa naj si bo to 13. ali 17. v mesecu, nikoli ne gredo mimo neopaženi. Začne se že zjutraj na socialnih omrežjih, ko nas vsi opozarjajo, naj bomo previdni. In ljudje pošiljajo prijateljem črne mačke, leteče čarovnike ali štiriperesne deteljice. Za srečo, v opomin in iz navade. Nekdo si je pač izmislil, da je petek nesrečen dan, čeprav ni, kajti začetek vikenda ne more biti slab trenutek, petek pa je navaden dan kot vsi drugi. Morda je tudi ta vraževerna navada, da bežimo pred petki, ki nosijo datum trinajsti, prišla iz Amerike in nekako prešla v modo tudi pri nas.
Letošnji petek, 13. aprila, je bil nadvse lep, sončen dan. Dan, ko sva z možem zaslutila pomlad in sem se odpravila v Čedad po zemljo in sadike, on pa je pogumno poprijel za motiko. Eno tistih svežih, sončnih, modro rumenih juter je bilo to, ko si ne morem kaj, da bi med vožnjo ne poslušala glasbe in se prešerno nasmihala zelenim vinogradom, pobočjem v cvetju in ponosnim obrisom Matajurja in Krna. Eden tistih dni, ko si enostavno priznaš, da je življenje lepo. Kljub trudu, razočaranjem, neskončno dolgi zimi in vsakdanjim stiskam. Življenje je lepo, pa čeprav je petek, 13., in čeprav bi moral biti na ta dan človek še posebej pozoren na nezgode, ki naj bi, tako je verovanje, prežale na nas za vsakim vogalom.
Pred Eurosparom v Čedadu je prijetno toplo, pogumno in veselo poprimem za voziček, naložim vreče s prstjo za sajenje in mimogrede izberem še dve lončnici, da bodo na vrtu cvetele in se jih bo srce veselilo. Kar s težavo ga porivam, voziček namreč, proti blagajni, prijazno dekle pa mi smeje se pomaga, tako da ga s skupnimi močmi naravnava in potisneva pred prodajalko. Plačam in že veselo korakam proti avtu, kjer ni nikogar, ki bi se ponudil, da mi pomaga natovoriti težke vreče. Zmorem sama, zadovoljna sem in prazen voziček lepo zapeljem pred trgovino, da ga priklenem v vrsto. Ko pa hočem izvleči evro, ki sem ga ob prihodu uporabila, da sem odklenila voziček, pod pritiskom odskoči in pade na tla. Na moje presenečenje pa so pod vozički prezračevalne reže, samo “klik” je slišati, ko kovanec udari ob jeklo in evra že ni več. Izginil je v temo spodnjega nadstropja, jaz pa z dolgim nosom stojim pred vrsto nakupovalnih vozičkov in ne vem, ali naj jočem ali naj se smejem. Saj je samo evro, pomislim, čeprav nisem take vrste človek, ki bi denar metal stran. No, v tem primeru lahko rečemo dobesedno v jarek. Doma so me že od zgodnjega otroštva učili, da je treba varčevati. In da je vsak denar vreden spoštovanja. Ne spominjam se točno, koliko let mi je bilo, ko sem dobila bančno knjižico. Sicer ne po lastni zaslugi, ampak zaradi nagrade, ki sem jo prejela v osnovni šoli zaradi dobrih ocen. Baje sem bila med najboljšimi učenci v državi. Od tedaj so na mojo bančno knjižico vsako leto položili 700.000 lir. Naših starih lir, ki so bile veliko več vredne in smo jih veliko bolj cenili od teh današnjih evrov. In starši so me naučili, da mora denar ostati v banki, za študijske potrebe ali za nakup avtomobila. Ko odrastem, seveda. Dvoje stvari mi je oče stalno in ob vsaki priložnosti ponavljal: varčuj, ker ne veš, kdaj boš potrebovala denar, in nikoli ne jemlji posojil, ker ne veš, ali jih boš lahko odplačevala. In ti dve pravili sta mi ostali sveti. In se jih še zdaj, ko očeta ni več, jaz pa tudi nisem več rosno mlada, strogo držim.
No, kovanec, ki ga je pogoltnilo podzemlje, me je spravil v slabo voljo. Dan, ki so ga že vsi moji prijatelji označili za nesrečnega, kot se spodobi za vsak petek trinajstega, se je slabo začel. No, to je pač smola, ki jo prinaša ta nesrečni datum, pomislim sama pri sebi, v tolažbo pa pogledam v nebo, ki po dolgih sivih mesecih naznanja pomlad. Odpravim se proti avtomobilu, vstavim CD in se počasi odpeljem proti domu. Komaj sto metrov sem prevozila in prišla do krožišča pred čedajsko banko, ko se spomnim, da je pod Eurosparom pravzaprav pokrito parkirišče in so reže, med katere je izginil moj kovanec, pravzaprav reže za prezračevanje. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Suzi Pertot

08.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!