Aktualno

“Kot gejzirji in ognjemeti odpirajo nove čarovnije besed”

“Kot gejzirji in ognjemeti odpirajo nove čarovnije besed”

Tudi sam jih odpira: literat Aleš Berger

Aleš Berger, letnik 1946, je slovenski književnik, prevajalec iz francoščine in španščine, spoštovani urednik ter literarni in gledališki kritik. Veliko se je posvečal nadrealizmu in dadaizmu, redno spremljal sodobne tokove literature, predvsem avantgardno poezijo, se spoprijemal s teatrom. Za svoje prevajalsko, literarno in založniško delo je prejel več nagrad, med zadnjimi Rožančevo za esej Krokiji in beležke (1998) ter Schwentnerjevo nagrado za zasluge v založništvu, knjigotrštvu in bralni kulturi. Prijetno sva kramljala v Solkanu, ker je zadnje desetletje tudi sam pol-pol, tako kot mi ves čas. Ta zapis je odkrušek, kjer je več nepovedanega kot zapisanega. Med drugim to, da se gre sogovorniku zahvaliti za to, da imamo vsaj nekaj Asterixa v slovenščini…

Začniva morda bližje, da potem zadihava širše. Kakšni so vaši stiki z realnostjo Slovencev v Italiji?
Na Primorsko in predvsem Tržaško sem že dolgo navezan. V svoji prvi službi na kulturni redakciji ljubljanskega radia sem zasedel mesto Miroslava Košute, ki se je takrat vračal v Trst. Danes sva tesna znanca in se premalokrat obiščeva. Naneslo je, da so me kmalu potem poslali, v vlogi gledališkega kritika in poročevalca, v tržaško gledališče, še ne stalno, in v Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. V Trstu sem pobliže spoznal še Marka Kravosa, Marija Čuka, Aceta Mermoljo, tu pa se spoprijateljil z Aleksandrom Peršoljo, Darkom Komacem idr. Marka Sosiča sem spoznal kasneje, delala sva na krstni uprizoritvi Jančarjeve igre Zalezujoč Godota, on kot režiser, jaz pa dramaturg, zdaj pa vzdržujeva stike. Pred dobrim mesecem sva si v Vili Manin ogledala razstavo Mana Rayja.
Če se ne motim, zadnja leta domujete malo v Ljubljani, malo v Solkanu. Kako vam “leži” ta nomadizem in ali še kaj veljajo antropološke diatribe o centru in periferiji, prestolnici in provinci, Ljubljani in preostali Sloveniji?
Vedno bolj sem prepričan, da je periferija v glavah, zelo veliko je je predvsem v Ljubljani. Bojim se, da se Ljubljana malo zanima za vse, kar se dogaja zunaj nje, kaj šele na obrobju. Za primer: pred leti je muzej Revoltella imel v gosteh imenitno razstavo argentinsko-italijansko-francoske slikarke Leonor Fini, v konjušnici Miramarskega gradu sem si ogledal futurista Giorgia de Chirica – niti enega zapisa v centralnih medijih. Ljubljano zanima, kar se dogaja v njej, njen interes pa se ponovno prižge nekje pri Berlinu. To je provincialno. Vsakič se spomnim na Kosovela, ki je v svojih pismih pisal o tem, kako je Ljubljana dušeča, kako je moreča, pa čeprav je imel do nje ambivalenten odnos.
Hkrati na obrobju opažam pretiran občutek zapostavljenosti. To je neproduktivno, jaz mirno živim pol-pol. V Novi Gorici mi manjka edino kino. Tega ne razumem – ena predstava na štirinajst dni je vendar premalo v deželi, ki ima dobro razvito mrežo art kinov, od Izole do Ptuja. Predlani so tu organizirali filmsko leto Silvana Furlana, a nekje se je zalomilo. Razkola iz izhodišča osebno ne čutim.
Kaj pa, če bi stalno živeli tu? Blizu je Solkanski most, s katerega ste pred leti tudi skočili. Mimogrede, lani ga je Domen Škofic tudi prosto preplezal.
No, izgubil bi morda del socialnega prostora, čeprav tudi fizične razdalje niso pretirane. Veliko novega sem spoznal, odkar sem dobrih deset let veliko na Primorskem. Od pokrajine in poljedelskih opravil do obnovljenih prijateljskih vezi, pa tudi kar nekaj narečnih besed sem se naučil.
Leta 1970 ste na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirali iz primerjalne književnosti in francoščine. Kakšen tip študenta ste bili? Občutek imam, da se danes bolj “kofetka” kot drugo…
Študij sem relativno hitro končal in bil takoj odpoklican v vojsko. Obdobja zasedbe fakultete nisem zamudil, temveč kar prehitel, o dogodkih sem v uniformi bral v Mostarju. Študij primerjalne književnosti je bil po svoje darežljiv, ker smo imeli večino predavanj študentje vseh letnikov skupaj. S tem se je krog kolegov zelo razširil, od šest let starejših do šest mlajših. Na eni strani je bil, denimo, Niko Grafenauer, na drugi Milan Jesih. Ta medgeneracijski krog je bil dolgoročno koristen in nadvse prijeten. Že takrat sem se bolj kot za klasično, tradicionalno književnost zanimal za moderno literaturo. Prof. Ocvirk je takrat za diplomsko nalogo razpisal naslov Francoski nadrealizem pri Slovencih. To področje mi je skrajno ustrezalo, čeprav se je izkazalo, da je bilo te zvrsti pri Slovencih bolj malo.
Literarno področje nadrealizma ste podrobno raziskovali dalj časa…
Diplomska naloga se je razrasla v literarni leksikon za DZS in SAZU (Dadaizem. Nadrealizem iz leta 1981, op. ur.), kot prevajalec in urednik sem izdal prvi izbor nadrealističnih besedil Noč bliskov leta 1974 ob 50-letnici nadrealističnega manifesta Andréja Bretona. Na to knjižico sem še danes ponosen. Ne vem, ali bi bil ponosen na vse prevode, bil sem le začetnik, toda izbor je bilo takrat zahtevno izvesti. Pri nas nismo poznali nobene literature na to temo, bilo se je potrebno organizirati: NUK, znanci in prijatelji… Izbor je bil za razmere, ki so bile na voljo, zelo reprezentativen.
Imate kaj nostalgije po tistih analognih časih, ki jih današnja tehnološka generacija težko razume (mo)?
Če si predstavljate: knjigo v NUK smo dobili po medbibliotečni izposoji, kar je vodila ga. Radojka Vrančič, imenitna knjižničarka in prevajalka. Tiste knjige pa nisi smel odnesti iz poslopja, ni bilo pa še Xerox-ov ali kopirnih naprav. Kar si si želel zapomniti, je bilo potrebno na roko prepisovati. Nato si se doma s tem surovim gradivom ukvarjal – zamudno, kaj? Celo meni se zdi danes to nepredstavljivo, kot se mi kdaj zdi nepredstavljivo, da sem kaj prevedel brez pomoči Googla, ki te danes popelje, kamor hočeš.
V nekem intervjuju so vas tako predstavili: “Mnogi ga v svojih domovih gostijo, ne da bi vedeli”. Koliko ljudi oz. bralcev po vašem prebere kolofon, spremno besedo oz. knjigo razume kot celoto?
Odvisno od verziranosti bralca. Morda je to vseeno tistim, ki berejo žanrsko literaturo. Seveda si jaz prej ogledam, kako in kaj je s knjigo, kljub temu da si v knjižnici rad izposojam tudi kriminalke. V uredniških časih sem se dovolj namučil s kakšnim manj posrečenim prevodom. Kolofon prebere morda 10% bralcev.
V slovenščini ste mojstrsko udomačili G. Appollinaira, A. Bretona, S. Becketta, R. Queneauja, Moliera, J. Préverta… Kje ste se učili in kako oživljali francoski jezik? Je v Francozih kaj na tem, da zvenijo tako elegantno in razsvetljeno?
Študiral sem francoščino kot drugi predmet, a živega, govorjenega jezika je bilo bolj malo. Že v gimnaziji sem imel izvrstno profesorico francoskega jezika, kjer sem imel v začetku sicer slabe ocene, pa vendar. Prav gimnazijska profesorica je med klopi prvič prinesla Préverta. Prevajanje sem nadaljeval in hodil v Francijo, čeprav je bilo tudi to včasih malo težje. Ne le zaradi t. i. deviz, Francija je vrsto let celo zahtevala vizume, v Zagreb smo hodili po dokumente. Leta 1975 sem prejel štipendijo francoskega radia in tri mesece preživel v Parizu. Obveznosti so bile minimalne, s štipendijo sem lahko mirno živel in se hranil, z izkaznico mednarodnega združenja gledaliških kritikov pa sem zastonj spremljal gledališke predstave. Vsak tretji dan sem bil v gledališču – neverjetna doživetja.
V zbirki spominov Omara v kleti pripovedujete o francoskem kraju Arles, prostoru zbirališča prevajalcev z vsega sveta, ki so tam, da prevajajo francosko literaturo v svoj materni jezik.
Zadnja leta hodim v ta kraj v Provansi, kjer lahko zastonj bivam v mednarodnemu središču književnih prevajalcev. Tam se od zbere kakšna desetina prevajalcev iz francoščine iz različnih držav in jezikov. Vedno srečam kakega simpatičnega človeka in tako širim poznanstva, izvem dosti novega. Spomnim se zelo zanimivega kolega iz Izraela, pred štirimi leti mladega moža iz Tadžikistana itn.
Kaj, ko še nekaj misli posvetiva prevajanju iz francoščine?
V pretežni meri so bili avtorji, ki sem jih prevajal, povezani z nadrealizmom. Sklicevali so se na Lautréamonta, Apollinnaire je bil njihov duhovni predhodnik, Breton jasno, tudi R. Queneau je bil nekaj časa član tiste skupine. Zanimali so me avtorji, katerih uporaba jezika ni bila tradicionalna, kjer se je jezik lesketal na druge načine. Včasih so morda hermetični, včasih pa taki, da kot gejzirji in ognjemeti odpirajo nove čarovnije besed. Na starejša leta sem se lotil še klasikov, naj izpostavim tri dela Moliera v verzih (Ljudomrznik, Šola za žene in Tartuffe). Človek, ki se je navduševal nad neomejeno svobodo jezika, se potem želi preizkusiti in vrniti v strogo formo ter videti, kaj mogoče zna znotraj nje narediti.
Pardon, nič kaj nadrealistično vprašanje. Katerega izmed prevedenih avtorjev ste najraje brali, kateri pa vam je povzročal največ preglavic in zakaj?
Zelo težko rečem, saj je vsak svet zase. V vsakega avtorja je bilo potrebno vstopiti, se z njim dolgo časa družiti in ga potem tudi zapustiti. Preferenc ne delam. Moja afiniteta do avtorjev, ki sem jih prevajal, je bila domala enaka, se pravi velika. Imel sem srečo, da sem večino zadev izvedel na lastno pobudo – to pomeni, da je bil stik z avtorjem vzpostavljen predhodno. Marsikdaj me je gnala tudi komparativistična spodbuda, da se bo avtor prvič pojavil v slovenščini – veliko jih je bilo takih.
Kakšen tip prevajalca pa ste bili? Metodičen ali nagonski?
Precej metodičen, saj prevajanje ni nagonsko opravilo; intuitivno že začutiš, da ti je nekaj všeč in je dobro, potem pa se začne trdo delo. Povedati nekaj po slovensko, kar ti je v tujem jeziku všeč ali blizu, je neverjetna strast ali celo obsedenost. Moram pa opomniti, da je bilo prevajanje moje popoldansko ali pa nočno delo. Ves čas sem le v službo hodil!
Kako pa se je slovenščina izkazala, kako se je izkazal naš jezik, v osnovi povsem drugačen od latinskih? Francoščina in italijanščina imata vendar drugačno strukturo, fonetiko, slogovna pravila, zven…
Ob takem vprašanju se vedno pohvalim, da je slovenščina imeniten jezik. Za določena obdobja ali družbene plasti ima bolj omejeno leksiko, ker nekaterih obdobij nismo “dali skozi”: viteštva, plemiškega salona ali visoke meščanske družbe. Tudi to se da nadoknadili. Že omenjena ga. Radojka Vrančič je prevedla ves cikel Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa. Tam so periode in podredja silno dolgi. Na vprašanje, ali je kaj krajšala, je vedno odgovorila, da ne, saj je Proust tako napisal in bo tudi ona zmogla. Morda je imela Vrančičeva na srečo nekaj meščanske provenience in je bil ta vokabularij nekje v njeni zavesti. Morda pa ga je vendarle rekonstruirala, na novo iznašla. Slovenščina je nekje bolj borna ali siromašna iz objektivnih zgodovinskih razlogov, ima pa neverjetno prednost v tem, da je naš jezik pregiben. Ima sklone, spregatve, kar je pri verznih formah zelo pomembno. Francozi imajo zlajnane rime, denimo toujour-amour, pretekli deležniki. Če damo v slovenščini besedo v drug sklon, dobi popolnoma novo zvočno podobo. Slovenščina ima dovršnost in nedovršnost: tu se prevajalcu odpira svoboda, ki je izvorni francoski avtor ni imel. Ali je nekdo prihajal ali je prišel. Nobenih kompleksov o majhnosti jezika nimam tukaj. Prebivalcev, ki ta jezik govorimo, je res manj, a to še nič ne pove o njegovi prožnosti. Nimamo viteške ali meščanske izkušnje, premoremo pa veliko izrazoslovja iz kmečkega ali podeželskega življenja. Veliko besed boste slabo razumeli pri branju Finžgarja ali Janeza Jalna. Del polja, ki je na vzpetini in je osvetljen samo popoldan iz zahodne strani, se bo imenoval drugače kot polje z drugo lego. V planšarskem muzeju v Stari Fužini sem pred leti opazil deset besed za predmet, ki bi mu jaz rekel enostavno nož. Ne, je tak za sir, za “puterček”, za tretje in četrto. Slovenščina je imela tu bogatijo, ki se izgublja, ker ni več v rabi, a je vsaj zabeležena v slovarjih.
Divja misel, bi rekel francoski antropolog in filozof Claude Lévi-Strauss.
Se pa pojavlja novo izrazje. Z razmahom tehnologije so mnogi zatrjevali, da je računalništvo angleški jezik: z enozložnicami jezik postaja avtopilot. Prvo računalniško podjetje v Sloveniji je takoj, s pomočjo strokovnjakov, izumilo računalniško izrazje v slovenščini. Koliko se to uporablja, je druga zgodba, je pa slovenščina dokazala, da ni neokretna. Naj spomnim na prevajalca in zagrizenega ljubitelja jezika Janeza Gradišnika, ki je svojčas zelo preganjal tujke. Sam se je spomnil kar nekaj izrazov: za astronavte, ki so leteli na Luno, je predlagal vesoljci, tudi izraz grenivka je njegov izum. Jezik tudi sam rojeva novosti: v cestno-prometnem žargonu imamo po novem krožišča. Pred desetimi leti jih še nismo poznali, pa smo pomešali križišče in krog – a ni to imenitno? Vse se z jezikom da narediti!
Od leta 1978 ste bili urednik za prevodno književnost, nato še leposlovje pri založbi Mladinska knjiga. Urednikovali ste znameniti knjižni zbirki Kondor, ki se je začela leta 1956 z izdajo Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca. Tri desetletja vnetih uredniških sestankov, koordiniranja, knjižnih izdaj, realiziranih in neizvedenih projektov. Na kaj ste v svoji uredniški poti najbolj ponosni? Za kateri založniški projekt ste se posebno zavzemali?
Trideset let sem bil tam. Sprejeli so me na mesto urednika Kondorja, ki je imel pod Urošem Kraigherjem dvajsetletno tradicijo, potem sem delo razširil še na druge prevodne izdaje. Ponosen sem na to, da sem uredniške projekte pripeljal skozi viharne čase, saj bi v tenziji med prodajnimi službami in uredništvom lahko klavrno propadli. Omenil bi zbirko Kondor s paralelo Klasiki Kondorja, zbirko Lirika s paralelo dvojezičnih izdaj Mojstri lirike. Ponosen sem pa tudi na serijo albumov, ki se je začela z Ikarjevim snom ob 100-letnici rojstva Srečka Kosovela. Pripravila sva jo z avstrijskim prijateljem Ludwigom Hartingerjem. Albumi so bili res novum, saj ohranjajo avtorja skozi dokumente, živo pisavo in fotografije. Vesel sem, da se je ta ideja obdržala tudi po mojem odhodu. Lani je, denimo, izšel deseti ob 100-letnici rojstva Vitomila Zupana. Gre za moderno obliko knjige, ki predstavi pokojnega avtorja, čigar življenje se ohranja v bralčevi zavesti. Prvi je bil Kosovel, drugi ali tretji pa že Gregorčič – oba izredna prodajna uspeha! Na predstavitvah od Kopra do Kobarida ste Primorci pokazali, kako ste navezani na ta dva pesnika. Ne najdem slovenske regije, ki bi nekega literata tako vzela za svojega. Spomnim se, ko je starejša gospa v Kopru začela recitirati Gregorčiča in pravila: to mi je nona pripovedovala, ker knjige smo imeli skrite. Tudi ob Kosovelu se danes med mladimi sprožajo neverjetne čustvene energije. Morda je to tisto, kar na svoja častitljiva leta zdaj doživlja Boris Pahor, ko stopi pred publiko. On je edini učakal album ob 100-letnici rojstva!
Koliko knjig je okvirno izšlo pod vašo uredniško taktirko?
Ob upokojitvi sem evidentiral približno 700 knjig, ki so izšle skozi moje uredniške roke. Ne le elitne, tudi kriminalke smo delali. Obvezal pa sem se, da je potrebno vsako knjigo dobro narediti, tudi če gre za manj zahtevno branje. Dobro prevesti, brez napak, lep tisk… tudi če je bralec manj zahteven.
Kako to, da ste se naknadno odločili še za španščino? Prevajali ste F. G. Lorco in J. L. Borgesa, ki je nekoč dejal: “Po naključju sem se podal na pot pisanja, kar sem prebral, je mnogo bolj pomembno od tistega, kar sem zapisal”. Pisatelj, ki napiše več, kot je prebral, verjetno ni dober pisatelj, mar ne?
Dolgo sem govoril, da je en jezik čisto dovolj. Potem pa se zarečenih kruhov največ poje in sem se na stara leta šel učit španščine. Borges me je nekoč zamikal, pa sem se ga lotil, z integralnim prevodom Lorcovega Ciganskega romansera pa je bila prava pustolovščina. Šlo je za striktno formo osemzložnih verzov, asoniranih na vsak drugi. To je bila res manjša stava s samim seboj.
Kaj pa vaša literarna pot za otroke? Kako ste prišli do pesniških zbirčic in slikanic za otroke ter izvirnega dramskega besedila Noji nad Triglavom?
Otroška literatura nastaja ob odraščanju vnučkov v Ljubljani in Izoli. To so bile igrice: zbirka Nono z Bleda, pa Vnučki ropotuljčki. To so občutja, ki jih človek odnese od prisrčnega popoldneva z malimi. Taki drobci komu privrejo na dan skozi besedo, kdo drug bi kaj narisal, ročno spretni pa bi za njiju naredili igračko. V tem smislu je pisanje igra.
Zbirka spominov Omara v kleti (2011) ni avtobiografija v klasičnem pomenu te besede, je sestavljanka biografskih drobcev in odkruškov, ki jih sestavljajo kraji, ljudje, spomini. Kako gledate, nazaj in naprej, na svojo življenjsko in poklicno pot?
V njej sem zbral nekaj starejših, raztresenih sestavkov, približno polovico pa sem jih napisal na novo. Vsi so nekako povzetki osebnih izkušenj, bolj ali manj emocionalno napisani. Vedel sem, da jo bodo z veseljem brali ljudje moje generacije, ker obujam zadeve, ki jih ni več, spominske punkte izpred dvajsetih let. Opazil pa sem, da jo z zanimanjem berejo tudi mlajši, in tega sem bil vesel. Pisal sem o tem, kako sem prevajal Cico v metroju, pa o ljubljanskih gostilnah, ki jih ni več, ipd. Življenjsko izkušnjo, ki se nabira, je potrebno odmeriti, da zgodba ne postane patetična ali pretirano melanholična. Vedno s kančkom samoironije.
Jernej Šček

08.04.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!