Korajža velja!

Piše: Jožica Ličen

Poseben križev pot

Ko nam je sveti papež Janez Pavel II. v Postojni maja 1996 zaklical “Korajža velja”, sem nehote pomislila, ali res potrebujemo to staromodno frazo ali morda sveti oče čuti, da smo potrebni opogumljenja. Danes, po 25 letih, bi lahko za naš narod in zame osebno rekla, da je izrekel preroške besede. Marsikaj smo v tem času doživeli in brez korajže bi bili dnevi, meseci in leta drugačni, včasih sivi in pusti, pa spet sončni in veseli. Ne bom opisovala zgodovine, niti zaskrbljenosti, ko so se težave pojavile. Kot sodelavka Karitas sem z mnogimi doživljala družinske težave, izgubo služb, recesijo in pomanjkanje materialnih sredstev, zato šele danes vem, kaj vse lahko človeka doleti, ko sem v zadnjem letu porabila skoraj vso zalogo korajže. Le kaj bi bilo, če ne bi bilo družine, prijateljev in znancev, ki so za moč in pogum molili, predvsem pa dnevno sporočali “Korajža velja!”. Hvala vsem.

Ko se je po svetu začel plaziti koronavirus, sem zbolela. Začelo se je s težavami s srcem, še zvečer sem sodelovala na okrogli mizi v Ljubljani, naslednji dan sem se že znašla v šempetrski bolnišnici. Številni pregledi, diagnoze, bolečine, zdravila so bili vzrok žalosti in temnih misli. Neštetokrat sem se vprašala: “Je to začetek konca?” Veliko se je dogajalo, med sotrpini sem spoznala mlade in starejše bolnike, ki so se spopadali z boleznimi, katerih prej nisem niti poznala. Nepozabna mi je usoda mlajše gospe, ki je že vrsto let vsak mesec prihajala po nekaj dni v bolnišnico, pa študentka, ki o fakulteti le sanja. Tudi moje načrte je bolezen preprečila, kar zelo, zelo boli. Doživela sem veliko pregledov, ki so bili včasih zelo mučni, sem se pa znašla med ljudmi, ki so mi vlivali pogum. Ko sem konec novembra, prav na dan Klica dobrote, v intenzivni čakala konverzijo srca, je prišel k meni zdravnik in me pohecal “A niste na Klicu dobrote?” slišati je bilo kot “korajža velja”.

Hvala Bogu, v dobrem tednu se je srce umirilo in močno me je začel boleti mezinček na desni nogi, ta moja mala zadevica je hudo, hudo bolela, vsak dan huje in moja stalna obiskovalka je postala patronažna sestra. Previjanje in številni nasveti in pripomočki. Grozno, vsak dan sem težje vstajala, začel se je moj Križev pot. Vsakokrat, ko je iz limfe odtekla voda sem pomislila na Gospoda, ki mu je v težki preizkušnji pritekla ‘kri in voda’, molila, prosila, jokala sem … Ko so bili moji zraven, sem poizkušala potlačiti bolečino in si na tiho ponavljala “korajža velja”. Če sem iskrena, mi je bilo najbolj prav, da sem bila sama in sem lahko brez zavor jokala, kričala, molila, dvomila … Šele zdaj vem, da sploh ni bilo tako hudo, kar me je kasneje doletelo.

Na poletje sem se spet znašla v šempetrski bolnišnici. V vsakem človeku, od zdravnika do sester, sem iskala podporo. In sem jo tudi dobila, številni so me poznali kot sodelavko Karitas in mi govorili, da sem močna ženska in bom premagala tudi to preizkušnjo. Prinašali so pozdrave, po telefonu so prihajala sporočila in dobre želje, molitve. Hčerki, vnukinje, prijatelji so dnevno prihajali: imela bi dragocene spomine, če bi si jih zapisala, toda moč je usihala, pa vendar se nekatere spomnim, tako mi je bilo rečeno: “Bodi korajžna, zaupaj stroki in veruj v Boga!”, pomirilo me je sveto obhajilo, ki mi ga je prinašal duhovnik iz Petrovega doma. Na realna tla pa me je postavil duhovnik, sodelavec Karitas, ki mi je pokazal fotografijo krepko starejšega možakarja s protezo na obeh nogah, ko sem drugemu potožila, da tako boli, da mi ne uspe niti moliti, me je rekel, da je tudi bolečina molitev. Še danes ne vem, zakaj sem tako zaupala zdravniku, da sem ga hamletovsko imenovala “Biti ali ne biti”, in še danes vem, da je prav zaradi njega bilo “Biti”, saj je nekega dne sklical konzilij in so ugotovili, da ne bom dočakala domačega kirurga, zato je poklical v Izolsko bolnišnico in že naslednji dan sem bila tam. Ko je videl, da oklevam, mi je rekel: “Še dva dni!”. Navadno gremo avgusta na morje, vendar zame je bila rezervirana soba v izolski bolnišnici. V veliko oporo mi je bila naša draga slikarska prijateljica Mira, vsakokrat, ko je prišel župnik iz Pirana, je prišla ‘duhovna korajža’; hvala obema. Upanje in pogum so mi vlivali zdravniki, ki so se verjetno zavedali mojega stanja, eden celo iz Ajdovščine. Ko človek začuti človeka iz domačega kraja, verjame, da je pomoč blizu. Vendar to nisem bila več jaz. Bolečine so bile neznosne, vnetje se je širilo in sepsa je šla po svoje. Ko je prišla odločitev, da bo treba nogo amputirati, sem se kot otrok veselila tega posega. Še danes ne morem verjeti, kako sem bila srečna, pomirjena, Bogu in ljudem hvaležna, ko so me peljali iz operacijske sobe.

Sepsa in operacija sta naredili svoje, kalvarija je dobila novo podobo, moč je pošla, vse osebje se je trudilo, da sem vsaj nekaj pojedla. Ko sem dobila transfuzijo, sem se v duhu zahvaljevala nepoznanemu, ki je daroval kri. Boglonaj, kdorkoli je bil. Nikoli nisem marala limoninega sladoleda, vendar v tistem času je bil tako blagodejen, da so vsi, ki so me obiskali, vedeli, kaj rabim, hčerke so vsak dan prinašale močno juho, zdravnik mi je predpisal hrano po naročilu … Ja svet je lepši, ko srečaš Simone, ki ti pomagajo nositi križ, in Veronike, ki ti brišejo potni obraz. Največji blagoslov so bile novice, koliko ljudi moli za moje zdravje. Tudi škof Jurij mi je dal vedeti, da karitas ni le gmotna pomoč, temveč sem z boleznijo sprožila verigo molitev posameznikov in skupin. V domači župniji, škofiji, in celo v Trstu pa še kje so bile svete maše za moje zdravje. Hvala, dobri ljudje in Gospod, ker si slišal.

Ko so me po treh mesecih iz Izole peljali v bolnišnico Sežana, še nisem zmogla dvigniti glave, ko sem vprašala zdravnika, če bo sploh kdaj bolje, me je potolažil, da bo vse odvisno od moje trme in kakšne ‘fete’ pršuta, kajti na Krasu je to najboljše zdravilo. Povedala sem nečakinji, ki je skrbela zame, kot lastna hči.

Poleg bolezni in težave z okrevanjem in terapijo nas je stalno spremljal covid-19. Bilo je veliko obolelih, mnogi niso zmogli in najhujše je bilo, da se nismo videli s svojci. Hvala Bogu, je bil edini kontakt preko telefona. Veliko zaslug je imela za mnoge, predvsem ostarele, ki niso obvladali sodobne tehnike, socialna delavka v bolnišnici. Z neverjetnim potrpljenjem je prihaja k bolnikom, vzpostavila stik z njihovimi svojci in pomagala pri komunikaciji. Sama sem po telefonu dnevno bila na zvezi z domačimi, sodelavci ter prijatelji in znanci. Od blizu nisem videla nikogar od svojih, razen vnukinje, ki je prišla pod balkon četrtega nadstropja in mi pomahala ‘na daljavo’. Z mnogimi sorodniki, vaščani, prijatelji sem se zaradi pogostih klicev zbližala, hvala. Za duhovno podporo je potrebno reči mnogim, tudi sežanskemu župniku in koprskemu škofu.

Malo pred Božičem so prišle sestre v sobo, mi pomagale v voziček in me peljale na hodnik, kjer nas je čakalo ‘presenečenje’ … božično drevo in jaslice, predvsem pa prisrčno voščilo. Še najbolj sem bila vesela, ker so otroci iz karitas programa Popoldan na cesti skupaj z animatorji pripravili skoraj 200 voščilnic za vse zaposlene v bolnišnici.

Predolgo bi trajalo, da bi opisala vsakodnevne dogodke, zato bi se rada zahvalila za vsako dobrohotno besedo, morda je bila tudi kakšna, ki je bolela, vendar verjeti ali ne, je šla v pozabo. Prišli so dnevi, ko nisem več zmogla zaradi hrepenenja po svojcih in domu.  Dne 2. 2. se mi je uresničila tudi ta želja. Pred dnevi sem bila v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, kjer so mi dali mnogo upanja in korajže. Sedaj sanjam o dvigalu, ko pomislim koliko stane, se vprašam, ‘ali se splača?’, vendar Bog ve, saj človek obrača, Bog obrne.

Zahvala tudi Juriju, uredniku Novega glasa, ki mi je verjetno največkrat rekel: “Korajža velja”. To kličem tudi jaz vsem vam, dobri ljudje …. Aleluja!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme