Aktualno

Konkretnost velikonočnega oznanila s pomočjo spodbude papeža Frančiška

Konkretnost velikonočnega oznanila s pomočjo spodbude papeža Frančiška

Piše Matevž Vidmar / Aktualnost velikonočnega sporočila

Povej nam, Marija,
kaj si videla na poti!
Grob Kristusa živega
in slavo sem videla vstalega,
angelske priče, prtič in povôje.
(pesem slednica pri dnevni maši na Veliko noč Gospodovega vstajenja)

Odlomek iz čudovite pesmi, ki se bere po drugem berilu na velikonočno nedeljo, prikaže dialog med Cerkvijo, torej nami kot zbranim ljudstvom in Marijo Magdaleno. Njo, ki je bila prva priča vstajenja, sprašujemo, pravzaprav rotimo, naj nam pove, še enkrat več oz. vsakič znova, kaj je videla na poti. Tako odrešilen odgovor, ki je nabit z veseljem, v katerem nam Marija spregovori kot zares živa priča: “Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega …” “Refren”, v katerega bi se lahko poglabljali znova in znova. V pastoralnem letu Radosti ljubezni, kot ga je Cerkev na Slovenskem v letošnjem letu poimenovala v želji, da bi premišljevali, poglabljali in živeli istoimensko papeževo posinodalno spodbudo, pa ima ta refren poseben ton. Zdi se, da je papež svojo spodbudo uglaševal ravno nanj.
“Zato bi rad videl živega Kristusa, navzočega v mnogih zgodbah ljubezni”. (AL 59) Povej nam, Marija, kaj si videla na poti, torej Cerkev sprašuje Marijo in če bi njen odgovor sintetizirali s papeževim, bi se glasil, da ga je videla v mnogih zgodbah ljubezni. Še več: “Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami”. (AL 315) Velikonočno oznanilo, ki ga Marija pove učencem, torej prvi Cerkvi, oznanilo, ki Petra in Janeza tako pretrese, da stečeta h grobu, da tudi sama postaneta priči, je pravzaprav konkretno življenje družine, ki velikonočne praznike doživlja v vseh razsežnostih. Doživlja skupno življenje pri mizi zadnje večerje, doživlja skupne molitvene boje, v katerih marsikdo kot učenec omaga, doživlja preizkušnje velikega petka v vseh razsežnostih trpljenja, ki ga je doživljal Kristus in doživlja tudi odsotnost, grobno tišino in smrt velike sobote. Po vsem tem dobi Velika noč še tako večji pomen: grob Kristusa živega sam na sebi postane priča, saj je postal vir odrešenja. Tako morejo tudi grobovi naših družin, ko se mnogokrat in v mnogoterih stiskah zdi, da je zlo dobilo svojo bitko, da, prav ti grobovi morejo postati same na sebi priče, vir odrešenja. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

(Iz priloge Bodi človek! 13.4.2017)

17.04.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!