Končno spet v objemu sončne Afrike

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR Tereza Srebrnič

Tereza Srebrnič, doma iz Števerjana, je kot prostovoljka že večkrat bila v afriških misijonih; v Maliju v letih 1989-1999, v Zambiji pa 1993-1994, skupno štiri leta. Svoje izkušnje je opisala v knjigi V objemu sončne Afrike, ki je izšla pred 15 leti pri GMD. Osem let je med poletnimi počitnicami po en mesec delala kot prostovoljka tudi v Izraelu, v zavodu za prizadete otroke St. Vincent v vasici Janeza Krstnika Ain Karen; o tem je pisala za radio Trst A in v Pismih iz Izraela za naš tednik. S svojim velikim srcem se je ob koncu novembra letos vrnila v objem črne celine.

Od kdaj si v Burkini Faso? Kje točno?

Naj na začetku povem, kako je prišlo do tega, da sem se vrnila v Afriko. Že nekaj časa sem molila v ta namen, covid je omejil načrte in želje. Dne 28. septembra sem prejela pismo Ivane Cossar, laiške misijonarke, ki že več kot 40 let krasno deluje v Zahodni Afriki. V zgibanki je poročala o napredkih projekta misijonskega urada goriške nadškofije Un sorriso per il futuro, ki ga vodi že vrsto let. Z njim aktivno in vsestransko podpirajo mlade, dijake in univerzitetne študente, da dosežejo svoj cilj, se zaposlijo in osamosvojijo. To ni nikdar lahko v teh krajih, obratno! Večina jih prihaja iz revnih družin, nekateri so celo sirote brez staršev, a nadarjeni, prizadevni in vztrajni. Obiskujejo katoliške šole, ki so bolj kakovostne in bolje organizirane od javnih. Projekt deluje v tesni povezavi s škofijama Nouna’ in Dedougou’ in na njun račun se nakazujejo sredstva, ki prihajajo iz goriške nadškofije in so večkrat “dar uboge vdove”, prispevki preprostih ljudi, izkupički prodajnih razstav ročnih del in drugih pobud pri nas.

Projekt tudi sama podpiram v spomin na nečakinjo Živo. V Ivaninem pismu je bilo prav na zadnji strani, na koncu, vprašanje, ki ga je pripisala: “A ne bi prišla z mano v Burkino Faso??” V hipu sem imela jasen odgovor: “Ja!”

Ivana je isti dan že odpotovala in sva si le dopisovali in si telefonirali. Potem je steklo vse gladko, govorila sem z g. Giuliom Boldrinom, ki vodi misijonski urad, s pomočjo Alessandre Barazza sva poskrbeli za dokumente in cepiva in 27. novembra sem prispela v glavno mesto Burkina Faso Ouagadougou’, kjer me je že čakala Ivana.

Do kdaj nameravaš ostati tam?

Tu bova ostali do konca marca 2022, ko se bo projekt zaključil, in se nato vrnili domov. V preteklih letih je z Ivano Cossar delovala tudi dolgoletna laiška misijonarka Luisella Paoli iz Turjaka, ki še vedno aktivno spremlja delovanje od doma, ker se ni več vrnila. Odlično pozna vse dekleta in fante, duhovnike, ki so bili v teh letih deležni podpore, njihove zgodbe in uspehe, pa tudi težave.

Kaj bi še povedala o projektu Un sorriso per il futuro (Nasmeh za prihodnost)?

Projekt ima sedež v najeti hiši v sklopu samostana redovnic Marije Brezmadežne iz Italije. V njem je 6 ali 7 mladih redovnic, domačink, prednica je še Italijanka, s. Michela iz Kalabrije. Spadamo v veliko župnijo sv. Jeana Vianneya v predmestju Tampouy’, ki je že del obširne “kaotične” prestolnice Ouaga’. V to župnijo hodiva k maši, ki se obhaja v francoščini ali v jeziku more’, ki je zelo razširjen in jezik etnije Mossi. S sestrami večkrat obedujemo skupaj in se tudi ob večerih družimo za sproščen pogovor in ogled poročil France24.

V župniji imajo več zborov in t.i. temeljnih verskih občestev, vseh mogočih molitvenih skupin, ki redno obiskujejo bolnike in jim prinašajo obhajilo, pa tudi otroških in mladinskih skupin. Imajo tudi glasbeno skupino z moderno duhovno glasbo. Koliko imajo pokazati in povedati nam, “utrujenim” in plehkim kristjanom, ki z lahkoto opuščamo vero! Maše in obredi so vedno skrbno pripravljeni in urejeni, tudi za parkiranje na stotine motornih koles in avtomobilov je poskrbljeno, zlasti ob nedeljah.

Katera so tvoja glavna dela in opravila?

V projektu nimam posebnih zadolžitev, sem v glavnem nekaka “podpora” Ivaninemu delu s posameznimi dijaki in študenti. Trenutno spoznavam njihove zgodbe, napredke in dosežke. Z nekaterimi sva se že srečali, da sva jim lastnoročno izročili mesečno podporo pri študiju. Zanjo so vsi zelo hvaležni, saj bi drugače ne zmogli. Ko bi ne prejemali podpore, bi bila za mnoge od njih že zagotovitev redne prehrane velik problem. Nekateri imajo še starše, tudi ti delno prispevajo za šolanje svojih otrok, saj so tako soudeleženi in bolj odgovorni.

Kakšno je vsakdanje življenje v Burkini Faso?

Življenjski pogoji so v teh krajih na splošno izredno težki, revščina je razširjena, mnogi so na robu preživetja in to je vnebovpijoča krivica, če pomislimo na to, kako živimo pri nas, koliko hrane odmetujejo po supermarketih in domovih, koliko oblek in drugih dobrin, samo ker niso več v modi ali niso zadnji tehnološki model. Tudi tu v prestolnici živijo bogati ali zelo bogati ljudje v velikih vilah, ki večkrat spominjajo na male gradove in ležijo med nizkimi preprostimi hišicami. Tudi v kaotičnem prometu izstopajo te razlike: med luksuznimi najmodernejšimi japonskimi avtomobili kar mrgoli na stotine motornih koles, ki vsevprek prehitevajo, tu so še kolesa, vozički z oslički in ob semaforjih te obkolijo prodajalci robčkov, kitajskih mask, sadja in druge krame. V tako zahtevnem prometu moraš biti res izredno previden, da ne butneš v koga ali povoziš pešca. Sama si sploh ne upam sesti za volan, zato vozi Ivana, ki je res spretna in zelo previdna. Še hujše pa je zvečer, ko ulice ovije megla onesnaženega zraka in se promet še bolj zgosti.

Blišč in beda sta hkrati prisotna na istih ulicah, asfaltirane so le glavne ulice. Rdeči prah se “lepo” dviga, saj smo v sušnem obdobju, temperatura se suče okrog 30-35° C. Dan traja od 6. do 18., zelo hitro se znoči, ulice so v glavnem razsvetljene, vsaj glavne, nekatere imajo na drogu sončno celico, ki jih napaja.

Kakšno pa je tam stanje s covidom?

O covidu se sploh ne govori. Po uradih in večjih trgovinah nekateri nosijo maske, ki so tam obvezne, tudi duhovnik pri maši jo ima in si razkužuje roke, po cestah nekatere obvaruje pred izpušnimi plini. Covid tu očitno ni problem, saj so primeri obolelih zelo redki. Glavni problem od leta 2015 dalje je terorizem, ki se je iz severnih predelov Malija razširil v Burkino Faso, Niger, Libijo in drugam po Sahelu in povzroča prave preglavice državnim upraviteljem, vojski, policiji in krajevnemu prebivalstvu.

Zelo hud problem je zdaj džihadizem, saj tu novačijo mlade fante in brezposelne. Veliko ljudi pobivajo, primeri so grozoviti. Šole so zaprte, dosti je beguncev, to je zdaj glavni problem. Škofje so proti temu pojavu izdali poslanico o nenasilju. Najmočnejše orožje za nas kristjane je molitev; škofje so predlagali osebno in skupno molitev, rožni venec, češčenje, karizmatične moltve, zakramente, post, maše itd. Ljudje so začutili, da nimajo druge obrambe, da je to njihova edina moč. Pri vsaki maši prosijo za mir v domovini, priporočajo se angelu Burkine Faso. To me je zelo presunilo. Vsi so zelo zavzeti pri tej molitvi. Kljub vsemu ohranjajo upanje. Če ne živiš tu, si vsega tega ne moreš predstavljati. Stanje je resno. Tu ljudje ne živijo kot pri nas. Večinoma imajo barakice ob cesti, prodajajo oblekice in sadje. Dosti je tudi kitajskih trgovin: tam vsiljujejo svojo modo, ki počasi prevladuje nad lokalnimi.

Zakaj te srce vodi v Afriko?

Čutim solidarnost, ker sem Afriko že doživela. Ko sem bila v Maliju in Zambiji, sem živela na vasi, tam sem imela več stikov s preprostimi ljudmi. Zdaj sem v mestu, ni takih možnosti, življenje je drugačno. So pa lepe zgodbe! Otroci iz župnije pripravljajo jaslice – v glavnem iz blata – na ulicah, pri zidovih hiš. Z Ivano obiskujeva družine: videla sem očeta, ki je prvič objel sedemmesečno hčerko. Otroka sta pripravila oltarček, skupaj smo molili. Obiskala sva tudi vzgojitelja, ki je z veliko napori in odpovedmi postavil na noge zaseben vrtec; v njem skrbi za 20 malčkov, katerih družine večkrat ne morejo plačevati šolnine. Bogati sosedje pa raje pošiljajo svoje otroke v bolj drage in “nobel” vrtce zaradi prestiža. Mož vzgojiteljice v vrtcu nam je pripovedoval o grozotah, ki se vsak teden godijo na območju Nouna`-Dedougou`, kako tudi vojaki – kristjani in muslimani – redno molijo za mir in Božje varstvo, saj so bili tudi že obkoljeni od džihadistov in so ostali zaprti v oporišču … Z Ivano sva obiskali tudi dolgoletnega italijanskega misijonarja don Pietra, ki je vsestransko izobražen, saj je bolničar, biolog, po raznih krajih je ustanovil dispanzerje, pa tudi zavetišče za stare žene, ki so po nedolžnem obsojene kot čarovnice in izločene iz svojih skupnosti. Ta pojav je razširjen tudi v drugih afriških državah; isto se godi deklicam. Don Pietro, ki je tudi ustanovitelj Radio Maria v Burkini Faso, sedaj deluje v narodnem Marijinem svetišču Yagma.

Res lepe zgodbe, polne upanja!

Zakaj sem v Afriki? Ne obstaja samo botrstvo na daljavo. Spremljanje teh ljudi: to je zame bistvena razlika.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme