Suzin svet

Kolesarji iz Slovenije na poti treh svetišč (1)

Kolesarji iz Slovenije na poti treh svetišč (1)

Piše Suzi Pertot / Poletje, čas pohodov, kolesarjenja, odkrivanja naravnih lepot

Čeprav še vedno čakamo na pomlad, se je v teh dneh dejansko že začelo meteorološko poletje. Zaradi vremena, ki nas je pestilo še pred nekaj dnevi, si je težko predstavljati, da je to čas pohodov, kopanja, “vandranja” in kolesarjenja. Kljub temu sem bila vesela, ko so se oglasili prijatelji iz Solkana, ki so tudi zvesti bralci našega tednika in mojih zapisov v njem. Naznanili so mi, da gredo prvega junija s kolesi po poti treh svetišč. In bi se seveda, kot je že v navadi, ustavili pri nas, v Idrski dolini. Prav, sem vesela in že vem, da jim bom pripravila pester program. Za prijatelje je dobro le najboljše, pravi moj najljubši slovenski kantavtor Andrej Šifrer in tega svetega pravila se vedno držim. Nekateri, ki me bolje poznajo, tako na primer soseda, ki prihaja v našo vas vsako poletje iz Trevisa, pa vedo, da se organizaciji izletov in ogledov za znance in prijatelje posvečam največ zaradi sebe. Ker mi je všeč. Ker imam pač toliko energije, da ne vem kam z njo, in nisem človek, ki bi sedel na kavču in opravljal ob kavi. Pa tudi, ker imam ljudi rada in sem rada v družbi.
No kakorkoli, napovedanega obiska sem vesela, v organizacijo potegnem še prijatelja, soseda, ki je za take stvari izredno sposoben, in lotiva se dela. Mož seveda nerga, ker z motorno kosilnico čistimo kar dolgo in močno zaraščeno stezo do Jazbine, prazgodovinske jame, ki se nahaja pod Seucem, vasjo, v kateri živim. Kljub temu ga s prijateljem ne poslušava, pomagati mora, počasi zbiramo podatke o najzanimivejših točkah ob poti, ki s Stare Gore pelje proti Prapotnemu in seveda proti nižini.
Pot do jame je polna robide. Pravzaprav sem bila tu le enkrat. Baje je tedaj, ko sem se preselila v Seuce, jama že izgubila svoj čar, kajti lastniki, menihi s Stare Gore, so dali zaradi dolgov posekati gozd okoli nje. Namesto smrek je v nekaj mesecih okolico jame zarasla robida in svet je postal neprijazen in neprehoden. Nekoč, tako pripovedujejo sovaščani, so otroci, pa tudi odrasli radi zahajali k jami, najmlajši so se tam igrali, saj je votlina zelo lahko dostopna, ker gleda proti poldnevu, pa je večji del dneva tudi osvetljena. Poleg pripovedi prijateljev, ki so na Jazbino zelo navezani, mi o njej večkrat pripoveduje tudi sošolka Lidija, ki je kot arheologinja z možem sodelovala pri izkopih. Jama je bila do druge polovice prejšnjega stoletja skrita svetu in poznana le krajanom.
Arheološko zanimiva je postala šele leta 1977, ko so jamarji skupine Bertarelli med speleološkim raziskovanjem rovov našli tu ostanke, ki pričajo o prisotnosti pračloveka. Nemudoma so o tem obvestili Tržaško univerzo, v letih 1981 in 1982 pa so tu potekala izkopavanja. Nanje nas spominjata dve vzporedni, še dobro vidni sondi. Arheologi so kopali do dveh metrov globoko, do četrte plasti, v kateri ni bilo več nobenih sledov človeške ali naravne dejavnosti. Tu so se potem ustavili. Izkop je nepopoln, saj je potekal le na dveh koncih jame. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

16.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!