Ko želja po znanju in njegovem predajanju nima meja

Piše: Tina Pegan

Pogovor / Špela Pahor, navdušena “kamišibajkarka”

Zaželela sem si, da bi spoznali bibliotekarsko specialistko, Pirančanko Špelo Pahor. V zanimivem pogovoru, ki sva ga imeli, vam bo predstavila edinstveno obliko pripovedovanja zgodb ob slikah, japonski kamišibaj.

Špela, poleg knjižničarskega dela, ki ga opravlja v Mestni knjižnici Izola, vneto pripoveduje pravljice raznolikim poslušalcem že 25 let, raziskuje po etnoloških poteh in brska po ljudskih zapisih ter se posveča predajanju širokega spektra znanja po principih geštalt pedagogike.

Naša sogovornica je pravljicam zelo rada prisluhnila in jih prebirala že v zgodnjem otroštvu. Kasneje se je pogovarjala s starejšimi vaščani iz slovenske Istre, poslušala njihove pripovedi in si jih zapisala. Poleg etnografskega dela v slovenski Istri se je izkazala tudi na področju prevajalstva, saj pravljice prevaja iz italijanščine, francoščine, španščine in drugih jezikov v slovenščino.

S kamišibajem se je srečala leta 2014 in bila nad njim takoj očarana. Omenjeno obliko komornega gledališča uporablja v pedagoško-terapevtske namene, kjer s pripovedovanjem popelje v svet domišljije otroke v vrtcih, šolah in knjižnicah, pa ne le te, zelo radi ji prisluhnemo tudi odrasli.

Pripravljeni? Pojdimo po Špelinih ustvarjalnih poteh.

Korenine kamišibaja segajo daleč v zgodovino, v budistične templje, kjer so tamkajšnji menihi s pomočjo slik na svitkih ljudi poučevali o verskih zgodbah. V obliki, kot ga poznamo danes, se pa je pojavil na Japonskem, v času velike gospodarske krize v prejšnjem stoletju, ko so pripovedovalci prevažali butaj, leseni oder, na kolesih. Med drugo svetovno vojno je bila njegova funkcija političnega propagandnega medija, ko se je pojavila televizija, pa je zamrl. Kako je s kamišibajem danes? Se ta oblika ponovno oživlja? Kako je razširjen po svetu?

Kolikor vem, je kamišibaj danes razširjen in priljubljen po skoraj vseh celinah. Uporabljajo ga v vrtcih, šolah, pri verski vzgoji otrok, pri terapevtskem delu. Je tudi didaktični pripomoček, z njegovo pomočjo v šolah učijo celo jezike in matematiko. V Indiji je potekal projekt, kjer so s kamišibaj zgodbami poučevali mlada dekleta o menstruaciji, uporabi vložkov, higieni med menstruacijo. Kamišibaj je tudi predmet znanstvenih proučevanj. Mislim, da lahko igra pomembno povezovalno in kulturno vlogo v različnih družbenih okoljih. Možnosti, ki jih ponuja na umetniškem, vzgojnem, izobraževalnem ali terapevtskem področju, so raznolike in neizčrpne.

Od kod izvira beseda kamišibaj? Kaj pa pomeni?

Kamišibaj je japonska beseda, kami pomeni papir in šibaj pomeni gledališče. Prevod bi lahko bil papirnato gledališče, gre pa za pripovedovanje zgodb ob slikah na malem odru.

Kako poteka predstava kamišibaja in katere pripomočke pri pripovedovanju uporablja kamišibajkar?

Po japonski tradiciji kamišibajkar drži v rokah dve leseni paličici, nekajkrat udari  eno ob drugo, da nastane zvok in zakliče “kamišibaj, kamišibaj”. Tudi pri nas včasih kdo tako začne. Večkrat kamišibajkar na začetku na primer pove, kje je našel zgodbo, ki jo bo pripovedoval, ali kakšno drugo zanimivo okoliščino. Sicer pa se vsaka predstava, preden se odprejo vratca butaja, začne s tišino in pričakovanjem. Velikokrat je na prvem listu zapisan naslov zgodbe in avtor ilustracij. Če zgodba ni ljudska, je zapisano tudi ime avtorja. Zgodbo nato pripoveduje ob slikah, ki jih počasi premika po zaslonu. Ko se prizor konča, sliko postavi za oder in nadaljuje pripoved ob naslednji ilustraciji. Nekateri butaji imajo odprtine na levi in desni strani in na vrhu, kar omogoča premikanj slik v vse smeri, tudi navzgor. Sama sem pri pravljici Kraljična in pastir pri enem prizoru butaj celo obrnila. Včasih kdo zapoje ali uporabi inštrumente, na primer tibetanske zvočne skledice ali kako drugo glasbilo, violino, kitaro, ukulele. Drugikrat pripovedovalca z igranjem na inštrument spremlja glasbenik. Možnosti je tudi tu veliko, na primer uporaba različnih predmetov, igračk, lutk, origamijev.

S kamišibajem se da lepo predstaviti tudi pesemsko izročilo. Na ta način lahko oživimo že pozabljene ljudske pesmi, kar je storil Igor Cvetko s knjigo Otroške ljudske o živalih. Doma je na podstrešju našel svoje stare terenske zapise otroških pesmi. Nato je k sodelovanju povabil kakih trideset slovenskih kamišibajkarjev, ki smo te pesmice ilustrirali.

Kamišibajkarji pripovedujete raznolikemu občinstvu pravljice, basni, mite in legende, pesnitve in poezijo, humoreske, grozljivke, drame, izštevanke, uganke, pregovore itd. Z edinstveno predstavo pripovedovalec pripomore tudi k ohranjanju dragocenega ljudskega izročila, zato ima kamišibaj prav tako etnološko funkcijo. Kakšen se vam zdi, da je vaš prispevek kot kamišibajkarke k ohranjanju ljudskega izročila?

Vsi kamišibajkarji v Sloveniji večinoma pripovedujemo zgodbe iz ljudskega izročila. Sama sem v času študija zbirala in zapisovala ljudske zgodbe v slovenski Istri. Objavljene so bile v knjigi Mrak eno jutrnja. Že takrat sem razmišljala, da bi bilo lepo, ko bi bile tudi ilustrirane. Na urah pravljic v knjižnici sem najprej pripovedovala ob slikanicah. Kmalu pa sem začela pripovedovati predvsem zgodbe iz ljudskega izročila. Omogočale so mi veliko svobodo pri interpretaciji in tudi improvizacijo. Tudi moje kamišibaj zgodbe so vse iz ljudskega izročila.  Mislim, da sem za samo pripovedovanje in tudi za kamišibaj navdušila kar nekaj ljudi. Izdelala sem tudi nekaj butajev iz kartona in jih podarila vzgojiteljicam. Sicer pa svojih zgodb ne zajemam izključno iz slovenskega ljudskega izročila. Všeč sta mi raznolikost in bogastvo različnih kultur, in kar me nagovarja, želim tudi predstaviti poslušalcem. S kamišibajem sem  nastopila tudi v Italiji, Franciji, Beninu in Etiopiji. Otrokom iz sirotišnic v teh dveh afriških državah sem v dar prinesla lesene butaje, ki jih je izdelal moj sosed, in nekaj kompletov slovenskih ljudskih zgodbic z ilustracijami in prevodi. Vesela sem, da lahko tudi v tujini predstavim naše slovensko pripovedno izročilo in s kamišibaj zgodbami razveselim otroke in odrasle.

Sicer pa sem poskrbela tudi, da so v knjigi Moja nona pripoveduje izšle kraške pripovedke, ki jih je zapisal naš tata. Knjigo sva s profesorico Mirello Arzenšek Bonaca predstavili v več knjižnicah in šolah na obali in drugod po Sloveniji. Prevode ljudskih pravljic sem pošiljala na Radio Študent za oddajo Za dva groša fantazije, objavljene so tudi v otroških revijah, prevodi brazilskih, nigerijskih in filipinskih pravljic pa so izšli v treh knjigah.

V okviru 70-letnice knjižničarstva so bila meseca avgusta v koprski Osrednji knjižnici Srečka Vilharja razstavljena vaša dela, nastala po zbranih pripovedih antropologa Zmaga Šmitka, Indijancev Tsimshian, pisatelja Marjana Tomšiča, pesnika in pisatelja Franja Frančiča, ljudske pravljice s Filipinov, izbor sredozemskih pravljic, ki jih je zapisala pesnica in glasbenica Klarisa Jovanović, ter dela po navdihu otroške ljudske pesmarice. Kar pester izbor, mar ne? Po kakšnem kriteriju izbirate dela za upodobitev?

No, iz vsake od knjig, ki ste jih našteli, sem izbrala eno ali dve zgodbi. Ker je bila razstava v avli Osrednje knjižnice v Kopru, pa še ob 70-letnici knjižničarstva, sem želela, da so v vitrinah poleg mojih ilustracij razstavljene tudi knjige, kjer so zgodbe zapisane. Če ne bi bile ohranjene v pisni obliki, bi morda že šle v pozabo. Zbiratelji in zapisovalci ustnega izročila imajo pri vseh narodih pomembno vlogo, knjižne objave pa omogočajo, da se ti zapisi ohranijo in so dostopni širšemu krogu bralcev.  Eno je seveda ohraniti ljudsko pripovedno izročilo v knjigi, drugo je pripovedovati.

Pripovedovanje na festivalih, urah pravljic v knjižnicah, v vrtcih, šolah in drugod je dragoceno, a da bi lahko rekli, da ljudsko pripovedno izročilo zares živi, bi moralo biti prisotno tudi v družinah in manjših skupnostih.

Sicer pa se me mora zgodba na neki način dotakniti. Zato rada izbiram ljudske zgodbe. Menim, da so v njih zbrane vse mogoče izkušnje, lepe in tudi boleče, ki so jih doživljali ljudje skozi zgodovino. Kdo je že rekel, “nič človeškega mi ni tuje”? Morda bi tako lahko rekli tudi za pripovedno izročilo. Včasih je težko ubesediti ali izpovedati nekatere izkušnje, te zgodbe pa nudijo varen okvir, kjer se lahko z njimi srečuješ, jih razumeš in morda presežeš.

V čem menite, da je čar kamišibaja? Kako vas ta vrsta predstave manjšega tipa navdihuje?

Morda se odgovor skriva že v vašem vprašanju. Kamišibaj je primeren za majhne prostore, kot je na primer Židovski trg v Piranu. Tam sem se s to vrsto umetnosti tudi prvič srečala. Med visokimi hišami, ki obdajajo Židovski trg, je bilo vzdušje prijetno, nekako družinsko, veselo, sproščeno. Ko se je spustila tema in je bil osvetljen le oder, je vse postalo še malček skrivnostno in čarobno. Navdušila me je tudi kombinacija pripovedi in likovne podobe.

Kot otrok sem hodila gledat lutkovne predstave v Tartinijevo gledališče. Spomnim se, da sem si nekoč med predstavo zaželela, da bi bila naša družina na odru in da bi vsi videli, kako smo mi srečni. V duhu sem videla, kako sedimo na našem zelenem kavču in se smejimo. Včasih pomislim, da se mi morda zdaj uresničujejo otroške sanje. Všeč mi je, ko z otroki delim svoje veselje in srečo, odraslim pa rada pripovedujem tudi bolj žalostne zgodbe. Zdi se mi, da je žalost danes nekaj, kar bi vsi radi skrili v omaro ali pometli pod preprogo. Če kdaj jokaš, te imajo takoj za depresivnega ali preobčutljivega. Nekaj veljata samo optimizem in pozitivnost, pa če sta še tako prisiljena. Kot da ne bi nihče več vedel, da so solze zdravilne in po njih začutiš olajšanje.

Kako je pa z likovno umetnostjo, ki jo tako natančno, kreativno in ekspresivno upodabljate? Katere materiale in tehnike ste uporabili pri izdelovanju čudovitih razstavljenih slik?

Najprej sem bila pripovedovalka, s kamišibajem sem se srečala veliko kasneje. Ustvarjanje ilustracij je tudi neke vrste pripovedovanje, le da besede in glas zamenjajo likovne podobe. Moram priznati, da v procesu ustvarjanja kdaj tudi jokam, ker sem žalostna zaradi zgodbe ali pa ganjena nad njeno lepoto. Ko razmišljam, kako bi zgodbo povedala, imam vedno pred očmi tudi občinstvo. Predstavljam si na primer, kako se otroci smejijo ali kako bom vključila poslušalce, da bodo tudi oni sodelovali pri zgodbi.

Pri pripovedovanju se mi zdi pomembno začutiti publiko in se ji tudi prilagajati. Otrokom pripoveduješ drugačne zgodbe in na drugačen način kot odraslim. Kamišibaj pa je še stopnička naprej, saj je treba razmišljati tudi, kako boš zgodbo upodobil.  Blizu mi je tehnika kolaža, ki ga dopolnjujem z risanjem in slikanjem. Uživam, ko izbiram papir, karton, blago, ptičja peresa, filc, čipke, nato strižem, sestavljam, lepim, potem s flomastrom, barvico ali čopičem dodajam podrobnosti.

Moja prva kamišibaj zgodba je nastala na podlagi stare piranske legende o sv. Juriju, ki je z razburkanega morja rešil dva ribiča. Predstavila sem jo, ko sem se prvič udeležila kamišibaj festivala v Piranu. Kasneje je izšla v obliki slikanice Čudež v Piranu.

Zame je ilustracija način, kako podpreti zgodbo in se dotakniti srca poslušalcev. Vesela sem tudi, da sem imela že kar nekaj razstav, v knjižnicah v Izoli, Piranu in Kopru, pa še v izolski galeriji Alga, Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani in Grajžarjevi galeriji v Štanjelu na Krasu. Nekaj ilustracij krasi tudi učilnico v sirotišnici v Etiopiji.

Kako in kdaj se je porodila želja po pripovedovanju pravljic? Znano je, da ste se nad njimi navdušili v ranih otroških letih, ko ste jih sprva le poslušali. So mar pravljice kot antipod sveta osvobodilni način za izhod iz frenetičnega vsakdanjika?

Ja, v otroštvu sem jih poslušala doma. Moram povedati, da smo si na družinskih izletih in skupnih počitnicah vedno tudi ogledovali muzeje, galerije, cerkve in druge kulturne spomenike. To ostane in me spremlja še danes. Sicer pa sem pravljice najprej brala nečakinjama. Ko sem začela delati v knjižnici v Piranu in potem v Izoli, je bilo med delovnimi nalogami tudi pripovedovanje pravljic. V izolski knjižnici so bile takrat ure pravljic le ob torkih popoldan, kar se mi je zdelo malo. Povezala sem se z vrtci in šolami, z Varstveno delovnim centrom, Društvom Sonček in Zavodom Krog. V prostem času sem pripovedovala v vrtcih, šolah, društvih, knjižnicah in domovih za starejše, pa tudi skupinam slepih in slabovidnih. Nekaj, kar imaš rad, želiš tudi deliti. To ljudje čutijo in so hvaležni. Njihovi odzivi so najlepše plačilo in dragocena spodbuda za naprej. V interakciji s publiko se rojevajo tudi nove ideje.

Kaj vam je pri pravljicah najljubše in kako vas navdihujejo?

Pri pravljicah so mi najljubši domišljija, humor, lepota jezika in njihovo sporočilo. Vse to me tudi navdihuje, da pravljico izberem za pripovedovanje ali upodobitev.

Po vaši bibliografiji sodeč, študijih in mnogih aktivnostih, ki jih opravljate – skrb za domoznansko gradivo, pisanje raznovrstnih prispevkov, priprava razstav in razstavnega gradiva, organizacija potopisnih predavanj, literarnih večerov in kulturnih dogodkov – ste zelo vedoželjna, pronicljiva in kreativna oseba. Vprašala bi vas rada, kaj bi vas še zanimalo spoznati, študirati, doštudirati in se v tem preizkusiti?

Res je, zanima me zelo veliko stvari.  Rada berem, pa tudi potujem, spoznavam druge ljudi in kulture. Odkar v Etiopiji, ki sem jo obiskala trikrat, divja vojna, so me začeli zanimati še zgodovina in mednarodni odnosi. Ampak od tega začne hitro boleti glava. In vsemu se tudi ne da nameniti časa. Včasih zavidam ljudem, ki se znajo osredotočiti le na eno ali dve stvari, se poglobijo in so v tem dobri. Morda bi se naučila še kakega novega jezika. Vsekakor pa bi si želela se znajti tam, kjer me najbolj potrebujejo in kjer lahko naredim največ dobrega.

Poleg osebnega vložka v različne študije – etnologija, francoščina, teologija, geštalt pedagogika – namenjate skrb tudi otrokom in ljudem s posebnimi potrebami. Na kakšen način menite, da jih z dejavnostmi, v katere se vključijo, bogatite?

Ni res, da so ljudje s posebnimi potrebami “srečni v svojem svetu”, kot marsikdaj slišimo. To, da imajo posebne potrebe, še ne pomeni, da “ne vedo zase” ali da se ničesar ne zavedajo. Dr. Eben Alexander, nevrokirurg, je dejal, da smo ljudje veliko več kot samo naši možgani. Tako kot mi imajo tudi ljudje s posebnimi potrebami stiske, težave, so žalostni, zaskrbljeni, sitni ali veseli in zadovoljni. Tudi oni delajo, radi ustvarjajo in se učijo. Morda se kdaj počutijo zapostavljene, izključene iz družbe. Kot vsak človek tudi oni potrebujejo priznanje. Seveda za nekatere stvari potrebujejo skrbnike. Najbolj pa me ganeta njihova neposrednost in iskrenost. To sta v naši tekmovalni družbi redki dobrini.

Od njih se lahko marsikaj naučimo. V VDC Izola sem spoznala Darjo. Tako lepo se je znala izražati, da bi lahko bila špikerica na radiu, pa nihče ne bi vedel, da ima downov sindrom. Neki drug uporabnik mi je tako natančno razložil, kako so mu operirali kolk, da sem se lahko samo čudila. Nekaj let sem obiskovala VDC v Izoli in zanje tudi pripravljala bralno značko. Na končni prireditvi so prejeli priznanja, česar so bili zelo veseli. Priznanje in zahvalo za sodelovanje sem napisala za vsakega posebej in pri tem poudarila njihove dobre lastnosti. Ta srečanja so bila vedno nekaj posebnega, veseli in po svoje ganljivi dogodki. Od njihovih mentorjev pa sem dobila potrdilo, da moje delo ni zaman. Povedali so mi, da se je njihova koncentracija izboljšala, in tudi sama sem opazila, da zmorejo vedno bolj zbrano poslušati tudi dalj časa.

Če bi lahko “nastopali” v poljubni pravljici, v kateri bi si želeli biti glavna junakinja in zakaj?

To je pa težko vprašanje. Ljubih mi je veliko pravljic. Morda bi nastopala v makedonski Kraljična, ki je kradla grozdje ali v vlogi revnega mladeniča iz nigerijske Lepa kraljeva hči. Všeč so mi pametni, iznajdljivi, pogumni, pošteni, iskreni, dobrotljivi in šaljivi junaki. Pravijo, da vsak lik v pravljici pravzaprav odraža neki del nas samih, tako da ne bi imela nič proti, če bi se znašla v pravljici v vlogi medveda. Ta je velikokrat predstavljen kot dobrodušen, zna pa se tudi razjeziti. Všeč mi je bila tudi Modroočka iz Palčka Neznalčka. Če bi me pa vprašali za roman, bi v tem trenutku izbrala naslove Kradljivka knjig, Robin Hood in Babica se opravičuje in vas pozdravlja.

Kakšni so vaši načrti glede pripovedovanja v prihodnje? Imate kakšne zamisli in kje vas lahko poslušamo in gledamo?

Prav gotovo bi rada še kdaj sodelovala na kakem festivalu v tujini. Sicer pa se veselim ur pravljic, ki jih v času pandemije ni bilo, vseh slovenskih kamišibaj festivalov in drugih pripovedovalskih dogodkov, pa tudi razstav ilustracij. Rada bi še potovala in obiskala prijatelje v Etiopiji. Upam, da mi bodo razmere in zdravje to dopuščali.

Špela, hvala za pogovor in še veliko uspehov vam želim.

Hvala, Tina, za lepe želje, zanimiva in  izzivalna vprašanja. Vse dobro tudi vam.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme