Suzin svet

Ko upočasniš korak

Ko upočasniš korak

Piše Suzi Pertot / Idrska dolina in njene prikrite lepote

Ljudje smo si različni. Tudi v najbolj preprostih in najbolj vsakdanjih opravilih. Različni smo si celo, ko hodimo. Pravzaprav eni ne hodijo… tečejo, hitijo, tekmujejo. Drugi spet racajo in jim je vsak korak naporen, tako da hodijo počasi, skoraj z bolečino, skoraj, kot bi bili v to prisiljeni. A ravno zaradi utrujenosti ne vidijo ničesar. Drugi spet hodijo, da opazujejo, da srkajo občutke, kradejo trenutke, zaznavajo, vdihujejo, spoznavajo. Potujejo, da živijo, da ujamejo svet v polno. Tega bi se morali naučiti vsi… opazovanja. Predvsem tisti, ki hitijo, ki merijo čas in kilometre in pozabljajo, da smo tu, da spoznavamo, da uživamo lepoto, da gledamo in doživljamo.
Lucija, ki sicer živi sredi Furlanske nižine, a je po rodu iz Benečije, iz Topolovega točneje, me je dolgo prosila, da greva s fotoaparatom po Idrski dolini. Zaradi številnih obveznosti in zaradi lenobe sem dolgo odlašala. Predvsem zato, ker je to dolina, kjer živim, in včasih se nam zdijo kraji, kjer živimo, najmanj zanimivi. Nekako, kot bi bilo pač običajno in vsakdanje, da so, da obstajajo in da so pač taki, kot so. Taki, kot jih videvamo vsak dan, ko hitimo mimo njih. Tako sem se celo tistega jutra, ko sva bili že domenjeni, skušala izgovarjati na meglo, vlago in neprijazno vreme. Lucija pa, ki je odločna ženska, ki se načrtom nikoli ne odpove, je enostavno rekla, pridem čez eno uro in odložila telefonsko slušalko. In že sem hitela z avtom v Praprotno, kjer naj bi se srečali, da se potem zapeljeva po obronkih nad Idrijo.
Ustaviva se že po dobrih dveh kilometrih pri naselju Bodigoji, od koder se dejansko vsak dan peljem navkreber proti domu. Tu je vodni izvir, ki niti v največji suši ne presahne, voda pa je kljub bližnjim naseljem in vinogradom vsaj na videz čista in prozorna. Lucija parkira, in čeprav grem vsak dan mimo teka malega dragulja, prvič izstopim in prehodim tistih nekaj korakov od ceste do izvira. Prelepo. Prometa je malo, dejansko ga sploh ni in sliši se žuborenje studenca, ki privre na dan nekje izpod kamnov in trave, da se nato že po nekaj metrih izlije v Idrijo. Mislim, da sploh nima imena. Prekratko življenje, kljub prozorni lepoti in travam, ki se zibljejo v mehkem objemu voda. Lucija se ne more načuditi, opazuje drevesa, mogočne stare topole in dolino, ki se počasi izliva v nižino. Skoraj ne moreva naprej, a se vendarle odpeljeva, ker je nekje že slutiti sonce, megle počasi kopnijo, izredno toplo je, tako da sploh ne pomisliva, da smo sredi novembra.
Kako lepa je ta dolina, mi pravi Lucija, medtem ko se peljeva po ozki poti, ujeti med pobočji in reko, ki je že stoletja tudi mejna črta. Sprašujem se, kako je mogoče, da vsakdanjost človeku prikrije lepoto. Pred leti, pet jih je menda minilo od tedaj, sem tudi sama prvič hodila po tej dolini, ob tej reki, mimo teh gozdov in vinogradov in se mi je zdela nenavadno lepa. Tako lepa, da sem si zaželela zaživeti tu. Zaželela. Bežno. Samo v mislih. In nisem vedela, da bom iz še zdaj neznanega razloga, lahko bi rekla čisto slučajno in čisto naključno, nekoč zaživela ravno tu. V vasi, ki ji je ime Seuce, kot tolikim beneškim vasem, v italijanščini Cladrecis. In počasi, priznam, zelo počasi, sem se je nekako navadila. Počasi, predvsem ker je tako tiha in prazna, da me včasih spominja na tisto vas iz pesmi “Che sara’”, “Kaj bo”, ali kot smo peli mi v našem kraškem narečju, “Ka bu blo” in si tudi jaz prepogostokrat zaželim, da bi ji rekla, da spet nekam odhajam in jo zapuščam za vedno. Večni popotnik sem, žrtev večnega nemirnega iskanja. A zdaj sem tu in se zavedam, da pet let ni dovolj, da razumeš in spoznaš, kje živiš. Pet let je dovolj, samo da dobiš smernice, da vidiš, kje in kako iskati, da vidiš poti, ki jih še nisi prehodil, da vidiš, kako daleč je obzorje in kako težko je razumeti. Razumeti to dolino… Morda je res lepa, se zdrznem in pogledam Lucijo, ki stika z objektivom med travami in robido. In se zagledam v Idrijo, ki izvira pod Kolovratom. Rekli so mi, da se ne splača plezati po skalah in podrtih drevesih do tja, ker je prenevarno, izvir pa nekako brezbarven, nepomemben. A bom vseeno šla, nekoč, zagotovo vem, da bom šla. Kajti reka, za katero ne vem, kje in kako izvira, ostaja zame tujec. Idrija pa je zdaj moja reka. Prva reka, ki mi je postala nekako dom. Rojena sem namreč na Krasu, kjer je voda redkost.
Odločim, da Luciji najprej pokažem vasico Obuorča (Oborza) pod Staro Goro. To vas imam rada, in če bi ponovno izbirala, bi si dom poiskala tu. Ker je ena najlepših, najbolje prenovljenih in najbolj naseljenih vasi v dolini, ker so ljudje tu med seboj složni, ker je zemlja tako rodovitna, podnebje ugodno, vrtovi in sadovnjaki pa prepolni vsega. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

25.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!