Intervju

Ko spoznaš, da so majhne stvari najbolj dragocene

Ko spoznaš, da so majhne stvari najbolj dragocene

Piše: Danijel Devetak / Pogovor: sestra Sonja Pirc

Sestra Sonja je predstojnica skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje na Korzu Italija v Gorici. Tudi pri redovnicah, ki ljubeznivo skrbijo za svoje oskrbovanke v mestnem središču, so izredni ukrepi zaradi koronavirusa spremenili vsakodnevne ritme in navade. Pa tudi ta prav posebni postni čas…

Kako doživljate v skupnosti in z vašimi oskrbovankami ta postni čas, ki je zaradi znanih izrednih razmer tako poseben?
Ta postni čas je za vse nas gotovo poseben. Držimo se priporočil in ostajamo ves čas v hiši, razen s. Anđelke, ki je odgovorna za dom in gre, kamor je nujno. Kolikor mogoče se še bolj povezujemo z oskrbovankami, ko ne morejo imeti stika s svojimi. Sestra Imakulata je že prej redno molila z njimi rožni venec v skupni sobi, zdaj pa se jim lahko pridružimo v kapeli, kamor prav rade pridejo. Le Gospod je zdaj tisti, v katerem smo zdaj povezane z vsemi, ki jih ne moremo srečati.
Od zunaj v hišo zdaj nihče ne prihaja, razen za nujne in dogovorjene injekcije in, kar je pač za hišo potrebno. Naše gospe trenutno tudi nimajo obiskov, kakor je za vse določeno, razen z dovoljenjem odgovorne sestre. Tudi sami sorodniki so uvidevni. Ne prihajajo, če ni prav nujno. Kdaj pridejo celo samo do vhodnih vrat, da oddajo kakšno stvar skupaj s pozdravi…
Potem so tu še hišna opravila, ki ostajajo ista, in seveda molitev, v katero bolj intenzivno vključujemo vse potrebe in današnje stiske. Tu pa je zdaj razlika, saj v kapeli ni svete maše in jo nadomestimo z besednim bogoslužjem, potem pa prisostvujemo papeževi maši po televiziji.

So vaše oskrbovanke zaskrbljene? Kako one spremljajo to stanje?
Večinoma naše gospe niso hodile dosti ven. Tiste pa, ki so, zdaj razumejo, da je tako najbolje za vse, in jim je lažje sprejeti, sicer pa zdaj veliko slišijo tudi po televiziji. Najbolj pogrešajo obiske svojih sorodnikov ali prijateljev. Ganil me je jok ene, češ da ne bo nikdar več videla svojih pravnukov. Smo pač različni in v krizi oživijo tudi preživele grenke izkušnje izpred mnogih let, saj jih kar nekaj izmed njih prešteva že krepko čez devetdeset let in so že marsikaj doživele.
Toda vseeno mislim, da nam tukaj, ta trenutek, kljub vsemu, še nič ne manjka. Če samo pomislim na vse, o čemer lahko slišimo od drugod, na vse, ki se zaradi nove bolezni tako hitro poslavljajo in na njihove svojce, pa na vse spremljevalce in odgovorne in po drugi strani na vse, ki so zdaj brez strehe nad glavo, brez svojega doma, sami in še druge, ki so v krizi zaradi zaposlitve, da ne govorim še o preostalih boleznih in resnični vsesplošni krizi, ki bo tej ohromitvi gotovo sledila.
Naj nas Gospod utrdi in pripravi na vse!

Kaj vam osebno pomenita post in zdržek tudi od evharistije?
Meni osebno je to res poseben post. Veliko premišljujem o tem. To je zdaj delež nas vseh, vsem se dogaja isto. Če bi mi v nasprotnem primeru kdo prepovedal iti k maši, bi se upirala. Ker pa je to za dobrobit vseh in zadeva nas vse, moram priznati, da mi zdaj to ni več težko.
Če prav pomislim, je to lahko tudi blagoslov, v dobro za vsakega izmed nas in za skupnost.
Post je že tako čas priprave na Veliko noč. Vsak resen kristjan ga je oblikoval na svoj način, s kakšno odpovedjo ali dodatno pozornostjo…
Zdaj pa je, malo ironično rečeno, pa vendar, kakor za cel svet poskrbljeno ozračje posta.
Ni treba opravljati vsega in tekati za ‘prepotrebnimi stvarmi’, ki so naenkrat nepotrebne. Lahko okusimo, da je bistvo in tudi sreča v zelo majhnih stvareh, ki jih opaziš šele takrat, ko se večje tako ali drugače odmaknejo. Spet spoznaš, da so malenkosti pomembne in so končno tudi tiste, ki so najbolj dragocene. Zato je ta čas lahko blagoslov.
Tudi ‘vsemogočnost človeka’ dobiva zdaj svoje novo mesto. Vendar je le Bog naš Stvarnik in Odrešenik. On ve, česa smo potrebni in cena za to je žrtev. Tudi Njegova je bila.
Žal je le-ta danes za nekatere precej huda, celo kakor še za nas druge naložena. Sicer pa k sreči ne vemo, kaj nas še čaka. Lahko se le pripravimo in tudi to samo s sedanjim trenutkom.
Kljub temu veliko premišljujem za naprej in upam, da se nas Gospod usmili in da take razmere ne bodo trajale preveč časa. Šele potem bo namreč lahko nastopila resnična kriza, še zlasti za družine, za zaposlene, ki se bodo znašli brez službe. Hudo bo za tiste, ki so že tako brez večjih dohodkov. Ko na to pomislim, me kar stisne. Na splošno smo razvajeni in se nam zdi, kot da nam nič ne more zmanjkati. Zato je ta čas kot nekak Božji opomin, da bo treba malo prevrednotiti vrednote, ki smo si jih naredili, da bo treba začeti ceniti od vode do hrane, dela, zemlje; vse, kar imamo. Potem bo morda za koga še huje kot za tiste, ki so že prej skromno živeli. Z zgledom, besedo, potrpežljivostjo in dobro voljo se bomo med sabo lahko spodbujali. Vedno bolj se bo tudi pokazalo, da se lahko obračamo samo k Bogu.
V tem pogledu so naši pastirji povsod s svojimi pomočniki zelo iznajdljivi. Na pastoralnem območju Soča/Vipava npr. zvonijo po vseh cerkvah ob 21. uri, da bi se takrat povezali v mislih in molitvi. Vse take stvari so mi v spodbudo in se rada pridružim.

Kaj pa, če se bo ta čas zavlekel in bomo doživeli tudi “posebno” Veliko noč?
No, na tako posebno Veliko noč se zdaj tako že pripravljamo in bo le sad tega postnega časa. Mislim, da bo vse skupaj bolj obrnjeno navznoter, v kolikor pač…
Družine, ki so zdaj zaprte v hiši z vsemi šolskimi obveznostmi, to doživljajo na en način; starejši, ki so sami, pa na drug. Ostaja pa zdaj še druga povezanost, ki je v temelju prej ločevalka. In to je naša televizija. Ekran je postal kakor “naš novi tabernakelj”, pred katerim zdaj blagoslovljeno sedimo. Danes so res velik blagoslov ta nova komunikacijska sredstva. Ker mi namreč televizija prej nikoli ni bila prijateljica, rečem zdaj hvala Bogu, da smo lahko deležni svete maše in vseh informacij. Ostaja pa po moje vedno še zanka, kakor v odnosih. Mrtva stvar ne more nadomestiti živega srečanja, lahko je samo povezovalka. Enako je z Bogom. Iti vase, da se lahko zgodi srečanje, je eno, gledati dogajanje na ekranu zunaj sebe pa drugo.
Kakorkoli že, za Velikim petkom je vedno Velika noč in pomnožene te vere nam želim!

24.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!