Ko se svet ustavi, takrat greš resnično ti naprej

Piše: Anastazija Pertot

POGOVOR Martina Gantar, psihologinja, profesorica in športnica

Gotovo je minulo leto privedlo do večjih sprememb na marsikateri ravni. Vse te spremembe so se dotaknile prav vseh. Z Martino Gantar, psihologinjo, profesorico in športnico, sem se pogovorila o tem,  kako je vsa ta situacija vplivala predvsem na mladostnike. Martina je nasmejana in pozitivna oseba, z velikim zanimanjem za naravo, morje in šport. Iz pogovora bomo izvedeli kaj več o njej in njeni veliki ljubezni, psihologiji.

Martina, najprej nam opiši svojo študijsko pot!

Diplomirala sem na jezikovnem liceju Franceta Prešerna v Trstu leta 2006. Nato sem se vpisala na študij psihologije, ki je predvideval triletno magistrsko izobrazbo iz psihologije. Po končanem študiju sem opravila enoletno delovno prakso in strokovni izpit, ki mi je omogočil vpis v register psihologov in s tem tudi opravljanje dela. Poleg tega sem opravila tudi različne specializacije, in sicer specializacijo iz coachinga, točneje “coaching development”, to se pravi tečaj nevrolingvističnega programiranja (NLP), v letu 2017 pa še tečaj športne psihologije. Zdaj opravljam specializacijo iz šolske psihologije.

Kako to, da si se odločila za študij psihologije?

Verjetno zato, ker me je vedno zanimala človekova duševnost, notranjost, ko si postavljaš vprašanja in iščeš odgovore v sebi. Vedno so mi prijateljice govorile, kaj toliko razmišljam. V mladostnih letih sem veliko delala z otroki, tako da sem jih že takrat zelo vzljubila, in začel me je zanimati njihov razvoj ter pristop, ki ga lahko ima učitelj ali trener do njih. Na višji šoli pri urah psihologije pa sem prvič spoznala Freuda. To področje me je takoj začelo zanimati, tako da sem to tematiko tudi zagovarjala na končnem izpitu. Takrat sem se odločila, da bom nadaljevala študij psihologije. Najprej sem se osredotočila samo na otroško psihologijo, kasneje v petih letih pa na ostalo.

Kje si zdaj zaposlena?

Zdaj sem profesorica humanističnih ved na humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Martina Slomška v Trstu. Poučujem psihologijo, sociologijo, antropologijo in pedagogiko. Študij sem v zadnjih letih še izpopolnjevala. Poleg tega sem na šoli zaposlena tudi v vlogi psihologinje ter sodelujem kot športna psihologinja z nekaterimi zamejskimi športnimi društvi.

Ali uporabljaš znanje s področja psihologije tudi pri profesorskem poklicu?

Ja, seveda. Znanje psihologije uporabljam tudi pri profesorskem poklicu; ta je namreč vedno bolj kompleksen, saj zahteva prav tako znanje, predvsem zaradi sprememb v družbi in zaradi sprememb pri mladostnikih. Ta dva poklica sicer zmeraj ločujem, ker morata ostati ločena. Vsekakor mislim, da lahko uporabljam znanje psihologije na kateremkoli področju.

Katere tehnike oziroma strategije najraje uporabljaš pri delu  z mladimi?

Z mladimi največkrat stopim v stik s pogovorom, ker je to prvi korak, s katerim  vzpostavim horizontalen odnos, to se pravi, da moram biti s sogovornikom na istem nivoju. Odnos mora temeljiti na zaupanju, mlad človek mora imeti občutek varnosti. Glede na tematiko, ki bi jo radi mladi obravnavali, se poslužujem tehnik, kot so vizualizacije, pozitivne afirmacije, notranji govor, načrtovanje ciljev, vse, kar spodbuja avtorefleksijo in spoznavanje samega sebe. Kar se tiče skupinskih pogovorov, pa uporabljam vaje team buildinga in tudi skupinsko načrtovanje ciljev.

Pred enim letom se je pričela pandemija in smo le malo vedeli o tem virusu … Kako so se poočutili študentje in profesorji ob dejstvu, da so morali nenadoma ostati doma?

Na začetku je bilo to velika novost in nismo dobro vedeli, kaj se bo zgodilo. Mislili smo, da bo vse začasno, in smo se temu  tudi kar hitro prilagodili in spremenili oziroma preoblikovali izobraževalno metodo. Pričela se je didaktika na daljavo, spremenili smo cilje, načine poučevanja, snov … S psihološkega vidika sta bili zaprtje šol in prvo soočanje s pandemijo precej težavni, kajti vzbujali sta predvsem občutek nemoči, negotovosti in anksioznosti. Mladi šolniki so prizadeti v večji meri, ker s tem ne izgubljajo samo priložnosti poučevanja snovi v razredu,  ampak tudi življenjske izkušnje. Iz dneva v dan se je povsem spremenil naš hitri način življenja, vse naše aktivnosti, šolske in izvenšolske. Osebno sem pandemijo doživljala kot neko pavzo, kot da se je vse ustavilo, imela sem neki občutek praznine. Mislim, da se je moč posameznika  pokazala v tem času na tak način, da je bil  sposoben napolniti to praznino s pogledom vase. Ko ni bilo več možnosti socializacije,  se je moral vsakdo soočati s tem, kar ima v sebi. Vprašati se je moral, kako se počuti in kaj potrebuje. Ta sposobnost lahko pripelje do dobrega počutja in velikih rezultatov … Rada posredujem angleško misel: “If you can’t go outside, go inside” – “Če ne morete ven, pojdite noter”.

Kako pa vse poteka zdaj? Imate še vedno lekcije po spletu?

Ja, žal poteka pouk spet samo na daljavo.  Malo boljše je, ker smo se na to malce privadili. Naučili smo se uporabljati tehnologijo, profesorji in dijaki. Dijaki sledijo vsem predmetom po standardnem urniku po spletu. Zdaj je sicer pomembno, da malo preoblikujemo didaktične metode, in sicer lekcije ne smejo biti več frontalne, ampak čim bolj interaktivne. Dijaki morajo biti bolj vključeni, morajo imeti čas za pogovor, snov mora biti prilagojena razmeram, več časa moramo namenjati delavnicam in razvijanju različnih sposobnosti, kot je lahko kritično in divergentno razmišljanje. 

Kako je po tvoje ta situacija vplivala na študente, na mlade?

Za mlade je to zelo delikaten čas. Zaradi vseh ukrepov ne živijo več tako, kot so bili navajeni. Primanjkujejo jim fizični stiki, toplina; nekateri se zaradi tega vedno bolj zapirajo. Veliko težav jim povzroča nekonstruktivna uporaba tehnologije, ki so jo mogoče že pred pandemijo preveč  uporabljali. Reakcije pri mladih so različne: občutki tesnobe, nekateri se bolj zapirajo vase, drugi postajajo vedno bolj agresivni. S tem izkazujejo veliko mero frustracije, ki sama izraža njihovo nemoč. Ker imajo preveč ovir in preveč pravil, čutijo potrebo po kršenju le-teh. Preveč so tudi odvisni od tehnologije, kot so na primer videoigrice. Upam, da marsikateri mladostnik ve, katere vrednote so pomembne v življenju. Mladi morajo dobiti moč, da preživijo več časa v družinskem krogu, v naravi, da se posvetijo fizičnemu in duševnemu zdravju. Spoznati pa morajo predvsem vlogo, ki jo imajo šola, pouk v prisotnosti, odnos s profesorji … v njihovem odraščanju.

Misliš, da bo tej generaciji, ki je vse to doživela, nekako manjkal stik z drugo osebo, tudi v prihodnosti?

Mislim, da so se mladi zmožni hitro prilagoditi novim okoliščinam in da bodo ohranili medosebni stik. Pomembno pa je, da se zavedajo, da ekran ne more nadomestiti fizične osebe, da morajo  še naprej gojiti medosebne odnose in vlagati v prijateljstva.

Misliš, da je država preveč zanemarila šolstvo? Bi mu morala nameniti več pomoči?

Ja, absolutno. Šolski sistem bi moral biti obraz države, vodilna sila države. Država bi morala absolutno več vlagati v vzgojo in izobraževanje, ker šola predstavlja njeno prihodnost. Ja, mislim, da je bila šola povsem zanemarjena.

Meniš, da je ta generacija, ki je doživela vse to, nekako izgubila “del” mladosti?

Odraščanje je razvojno obdobje, zato predvideva doživljanje določenih izkušenj, ki bodo oblikovale osebnost in identiteto. To, kar so današnji mladi doživeli, bo gotovo na različne načine vplivalo nanje. Nekateri bodo prav gotovo razvili večjo sposobnost resilientnosti.

Kot športnica in psihologinja lahko poveš, da šport pomaga mladim v tem času osamitve?

Ja, gotovo. Šport predstavlja zdravo okolje, v katerega mladostniki zahajajo zelo motivirani, in ima dva glavna pomena. Prvi je socialni: v športnem okolju mladi lahko gojijo medsebojne odnose, in to pripomore  k dobremu počutju posameznika. Drugi pomen pa, ki ga ne smemo zanemariti, je vpliv športnega udejstvovanja na našo psiho. Ko smo športno aktivni, sproščamo določene hormone, ki povečajo tudi naše čustveno razpoloženje. Kot pravi izrek “Mens sana in corpore sano”- “Zdrav duh v zdravem telesu”.

Ali so mladi naklonjeni psihologiji?

Mladi začenjajo spoznavati vlogo psihologa in jo z veseljem sprejemajo. Marsikdo vpraša za posvetovalni pogovor, čeprav nima večjih težav; meni namreč, da je zelo pomembno. Psihologija bi morala predvsem pri mladih delati na preventivni ravni in upam, da bo tudi v prihodnje ta veda dala vedno večji doprinos družbi.

Kako lahko starši, profesorji ali trenerji pomagajo mladim?

Lahko jim pomagajo že s tem, da jih sprejemajo. Odrasle osebe pomagajo mladim že tako, da so pripravljeni jih poslušati, ne samo govoriti in dajati nasvete, ampak tudi poslušati in jih sprejeti takšne, kakršni so. Na ta način jim bodo mladi bolj zaupali in se bodo bolj “odprli”. Poleg tega je pomembno, da odrasla oseba ohranja vloge, funkcije, ki jih ima do mladega. To posreduje mlademu občutek gotovosti.

Kako si lahko vsak sam pomaga, ko je v stiski?

Mladim najprej svetujem, naj se za trenutek ustavijo, usmerijo pozornost v notranjost, da večkrat globoko vdihnejo in za nekaj minut namenijo misli samo vdihu in izdihu. Poleg tega je pomembno, da se večkrat vprašajo, kako se počutijo in predvsem kaj potrebujejo. Ozavestijo lahko tudi, kaj bi jim v določenem trenutku pomagalo, in ob potrebi vprašajo za pomoč. Dobre učinke ima tudi urjenje v hvaležnosti: vsak dan moramo pomisliti na vse, za kar smo hvaležni, in na tak način podzavestno prikličemo pozitivno energijo.

Kaj pa misliš, da čaka na splošno mlade in študente v prihodnosti?

Upam, da jih čakajo samo lepe in bogate izkušnje, na katere bodo mogoče še toliko bolj pripravljeni in motivirani. V kovčku nosijo sicer pomembno izkušnjo za prihodnost.

Kaj pa čaka tebe, Martina?

Letalska “karta” za Kubo in upam še nov začetek na poklicni ravni.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme