Ko se duša odpočije

Počitnikovanje v samostanu

Sredi poletja me je presenetil zapis o mladini, ki počitnice preživlja v samostanih. Avtorica članka se čudi, kako to, da si mladi, ki ljubijo hrup in glasno glasbo, zaželijo take oblike dopusta. Zadeva sploh ni nova, saj jo poznamo že vrsto let. Nekateri narodi imajo objavljene programe, v katerem samostanu se lahko preživi določen čas, seveda pod določenimi pogoji. Ti programi so zelo različni. Eni ponujajo duhovno oskrbo, kar pomeni poleg redne maše in nastanitve še duhovna predavanja z osebnimi in skupnimi pogovori. Drugi vabijo mlade, da se jim pridružijo pri delu, ki je v tistem času v določenem samostanu na razpolago bodisi v kmetijstvu, vrtnarstvu bodisi pri obnovi stavb. Poleg dela in nastanitve je vključen tudi duhovni del. Poznane so tudi oblike, ko mladi, lahko tudi starejši, bivajo v eni od samostanskih zgradb in si sami urejajo čas bivanja. Samostan jim nudi samo bivališče s hrano. Lahko pridejo k maši ali skupnim molitvam, preostali čas pa si uredijo, kot jim odgovarja. Teh možnosti je zelo veliko. Najdemo jih v obmorskih krajih, so pa tudi v tihih gorskih kotičkih.

Vse te oblike počitnikovanja imajo tudi omejitve. Povsod sprejmejo toliko oseb, kolikor jim lahko člani samostanskih skupnosti posvetijo svoj čas in želje. Nekateri se čudijo: “Zakaj mladina danes želi kotiček, kjer je mir in mogoče celo tišina?” Spomin mi poroma na dogodek, ko je papež v Rimu spregovoril mladim. Tisočglava množica mladih – tako so zapisali – je tiho in pazljivo prisluhnila papeževim besedam. Dopisnike, ki so poročali o tem dogodku, je najprej presenetila tišina, ki je spremljala papeževe besede. Nekateri novinarji so se o tem celo razpisali in dogodku posvetili celo več prostora kot papeževim besedam, ki jih je tedaj povedal. Eden od odgovorov je tudi ta: “Kljub stalnemu šumu in glasni glasbi si tudi danes mlad človek (pa tudi manj mlad) vsaj včasih zaželi tišino in mir.”

Vrnimo se k počitnikovanju v samostanih. Velika večina, ki jih tam počitnikuje, se tja vrača že več let. Samostani so v svoji zgodovini, še zlasti v zgodovini Evrope, imeli vlogo duhovne osvežitve za vse, ki so si to želeli. Bili so in bodo ostali nekakšne oaze sredi drvečega sveta, kamor se lahko zatečemo in v tihoti doživimo sebe takšnega, kakršen sem. Poznano je: “Včasih moraš biti sam, da Boga znova začutiš in da se kaj novega naučiš. Lepo je biti v družbi, vendar človek se mora kdaj tudi oddaljiti, da lahko zopet globoko zadiha!”