“Ko okužba vdre, se hitro razširi in je zelo težko omejiti njeno širjenje”

Piše: Urška Petaros

POGOVOR / Lea Ušaj, specializantka interne medicine

Koronavirusne epidemije še ni konec. To dobro vedo tudi v bolnišnicah, kjer še vedno sprejemajo nove in nove paciente. Kakšna je zdajšnja situacija, smo se pogovorili s specializantko interne medicine Leo Ušaj, ki je zaposlena v Splošni bolnišnici Izola. Pred epidemijo je delala na oddelku za interno medicino, večinoma na kardiološkem oddelku, že dolgo pa dela tudi na covid oddelku.

V obalno-kraški regiji so se razmere spet zaostrile in ta se je ponovno obarvala v rdeče. Se to pozna v bolnišnici?

Zadnje dni oziroma zadnja dva tedna se to res pozna, ker je na urgenci veliko bolnikov, pozitivnih na covid-19, in nekateri rabijo tudi sprejem v bolnišnico. Jaz sem bila ta teden trikrat dežurna in sem morala vsakič sprejeti štiri do pet ljudi na dan v bolnišnico zaradi covida-19. Glede razmer v bolnišnici bi rekla, da je bilo nekaj časa hudo, takrat ko je bilo hudo v celi Sloveniji, potem se je umirilo. Zadnja dva tedna pa se je situacija spet poslabšala.

Kako se je spremenilo vaše delo v bolnišnici v času epidemije? Ste bolnišnico razdelili na covid oddelek in ostale oddelke?

Če govorimo o internističnem oddelku, ga je bilo treba zmanjšati, ker smo potrebovali kader, bodisi sestre kot zdravnike, da smo ustvarili covid oddelek. Ostale programe je bilo tako treba omejiti. Del bolnišnice, ki ima tudi del samo za intenzivno enoto, smo uredili samo za paciente, okužene s koronavirusom. Kjer so bili prej internistični oddelki, smo pripravili sivo cono, ki je mejna. Tam so pacienti, pri katerih nismo sumili na okužbo s covidom, vendar so morali biti vsi večkrat testirani (prvi in četrti dan), preden smo jih sprejeli v belo cono. Če so bili dvakrat negativni, so potem šli v belo cono, v tisti internistični oddelek, kjer naj ne bi bilo pacientov s covidom. To je zelo pomembno, ker bi lahko drugače prišlo do okužbe. Ko okužba namreč vdre, se hitro razširi in je zelo težko omejiti njeno širjenje.

Preden sva se slišali, ste omenili, da ste ta teden delali že večkrat po štiriindvajset ur. Je to običajno ali ste zaradi koronavirusa spreminjali urnike?

Ne, tudi sicer imamo 24-urna dežurstva, vendar manj pogosto. Zdaj v času koronavirusa smo nekateri imeli samo 24-urna dežurstva, po katerih smo potem dva dni prosti. Tako si v bistvu v enem mesecu delal samo desetkrat, vendar je bilo vsakič po 24 ur. Pri tem nisi sam, imaš vedno še enega specialista osem ur, enkrat pa smo imeli še enega specializanta osem ur, ki sta ti zjutraj pomagala. Potem ostanemo dežurni popoldne in ponoči, da spremljamo paciente, ki so že na oddelku, in da smo na razpolago za nove sprejeme ljudi, ki so bili na urgenci in so potrebovali sprejem v bolnišnico, ali pa ljudi s terena, ki so billi pozitivni. Dobivali smo klice s terena in to urejali.

Kot sem že omenila, tudi sicer obstajajo 24-urna dežurstva, ki pa so manj pogosta. Ko nisem bila na covid oddelku, sem imela na primer 24-urno dežurstvo približno petkrat na mesec, ostale dneve pa sem delala 12 ali 8 ur.

V bolnišnici imate zaradi epidemije prepovedane obiske. Kako na to reagirajo pacienti in svojci?

Za nikogar ni enostavno. Že dolgo nimamo obiskov. Ljudje to vejo in večinoma razumejo, za bolnike in svojce pa je to vseeno zelo neprijetno. Predvsem za starejše, ki zbolijo in se znajdejo sami v novem okolju, kjer ne poznajo nobenega, ni prijetno, da nimajo niti obiskov svojcev. Zato se zelo potrudimo, da imajo lahko pri sebi svoj telefon. Na covid oddelku imamo tudi telefon, ki ima Whatsapp, Viber in podobne aplikacije, s katerimi lahko pokličejo svojce in jih tudi vidijo. To jim je zelo pomembno. Pacienti, okuženi s koronavirusom, so namreč večinoma starejši in vsi izolirani, mi smo vsi oblečeni v varovalno opremo, tako da ne vidijo niti nas, ki jih zdravimo, in to je psihološko zelo naporno.

Se je v zadnjem obdobju zaradi cepljenja spremenila starost bolnikov, ki jih sprejemate v bolnišnico?

Zadnje čase se je spremenilo, ker opažam, da nimamo več toliko sprejemov iz domov za ostarele. V domovih so se organizirali najprej s tem, da so ustvarili rdeče cone znotraj doma, kjer so oskrbeli bolnike, potem pa še s cepljenjem, tako da zadnje čase skoraj ni več klicev iz domov za ostarele. Veliko jih je v vsem tem času tudi prebolelo covid-19, tako da jih je iz domov veliko manj. Dobivamo pa zelo različne ljudi, ki so stari od 50 do 90 let približno.

Kako se je spremenilo vaše privatno življenje v tem času? Ste morali, glede na to da delate v bolnišnici, spremeniti svoje navade?

Predvsem na začetku smo bili vsi zelo prestrašeni in so se moje navade spremenile. Skušal si se izogniti druženju, še predvsem če si delal na covid oddelku. Ne bi rekla, da so se te ljudje izogibali, vendar jih je bilo strah. Jaz sem tudi zbolela za covidom-19 konec novembra. Ni bilo hudo, nekaj dni sem imela vročino in sem se na splošno počutila slabo, potem pa je bilo vedno boljše. Kot po protokolu sem bila v karanteni, nisem pa imela nobenih posledic. Izgubila sem vonj in okus za nekaj dni, a sta se mi takoj vrnila. Ko pa sem prebolela okužbo, je bilo dosti boljše, ker sem bila skoraj gotova, da sem kolikor toliko imuna, in sem bila nekoliko bolj mirna glede tega, da ne morem več zboleti, vsaj za zdaj ne, in da ne morem okužiti drugih. Prej pa je bilo zelo neprijetno.

Za konec še to: kaj vam je najpomembnejše in najlepše pri delu?

Meni je moje delo zelo všeč, rada hodim v službo. Ko gledaš naokoli, vidiš, da ni za vse tako, in vedno bolj ceniš, da ti ni težko delati. Tudi če se ljudem zdi ogromno, da delam po 12 ali 24 ur, ni težko, ker delam v bolnišnici skupaj z ljudmi, mislim bodisi na paciente kot na kolege. Všeč mi je, kar delam.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme