Intervju

“Ko mi je težko, sem sam s svojim Bogom. To mi za zdaj zadošča!”

“Ko mi je težko, sem sam s svojim Bogom. To mi za zdaj zadošča!”

Piše Jurij Paljk: POGOVOR / G. Ambrož Kodelja

G. Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu in naš cenjeni sodelavec, saj nam ostaja zvest od samega začetka izdajanja Novega glasa, je pred časom praznoval osemdeset let. Praznoval je čisto po svoje, brez nepotrebnega hrupa, ki ga ne mara, a na poseben način. Ob osemdesetletnici je namreč izdal pesniško zbirko, ki ima naslov Koraki in jo krasijo imenitne slike enega največjih slovenskih živečih slikarjev, Krištofa Zupeta. Spremno besedo je zbirki kratkih poezij napisal sopotnik gospoda Kodelje Peter Kovačič – Peršin, ki je izdal tudi skrivnost, da je naš gospod Ambrož pesmi pisal že v bogoslovju.
O g. Ambrožu Kodelji Peter Kovačič – Peršin piše, da je “eden takih duhovnikov, ki so ohranili žar prvega ognja svojega mladostniškega duhovništva skozi vso svojo dobo dušnega pastirovanja. Morda tudi zato, ker je večino svojega duhovniškega delovanja posvetil rojakom v zamejstvu, soočen z drugim kulturnim in po mentaliteti drugačnim religioznim okoljem, ob tem pa tudi z izzivom, kako ohranjati slovenstvo našega zamejskega človeka. Živo je občutil resnico, da je ohranjanju narodne pripadnosti v veliko pomoč gojenje duhovnih in religioznih vrednot narodnega izročila, vere naših očetov in mater”.

Gospod Ambrož, povejte nam, kako je do lepe zbirke sploh prišlo?
Po ovinkih sem zvedel, da naši župljani nekaj pripravljajo za mojo okroglo obletnico. Pri pospravljanju sem odkril nekaj popisanih lističev. To je slučajno videl kolega, ki je bil na obisku, in rekel: “To izdajmo, da svojim nekaj daš”! Tako je nastala ta knjižica, niti ne po moji želji. Kako je sprejeta? Koliko je razumljiva? Kaj o njej mislijo? Vsega tega ne vem …
Vaš prijatelj Peter Kovačič – Peršin je zapisal, da svoja duhovna verska doživljanja izražate z racionalno distanco, a prav to vas razkriva kot človeka mističnega doživljanja Božje bližine. Se prepoznate v tej oznaki?
Kristjani, zlasti teologi, danes segajo po vseh mogočih držah in oblikah duhovnosti, kot je recimo yoga, velikokrat pa prezirajo mistiko. To je škoda.
Današnji človek, vsaj tako se zdi, je daleč od mistike, v vaših pesmih pa jo najdemo. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Pod pojmom sodobna mistika razumemo umetnost, znanje, pa tudi potrebo po hkratnem vzajemnem doseganju vesoljnega in duhovnega napredka. To stanje je privolitev v osebnega Boga, po katerem postopoma odkrivamo smisel in pomen osebnega bivanja. Gre za izkušnjo, ki človeka ne raztresa, ampak ga postopoma privede v “najožji dotik” z Vsemogočnim. Meni kot duhovniku pa pomaga spoznavati, da ljudem s tem pričevanjem razkrivam veličino sveta in lepoto Boga. Za vse to sta potrebna molitev in premišljevanje. Koliko mi to uspe, ne vem, prav tako ne vem, koliko se pri meni tudi to odraža navzven. Če kdo to slučajno odkrije, sem vesel.
Za mistiko se nekaj več zanimam, ker se pisno srečujeva s pravoslavnim menihom, ki je več let živel kot samotar, ker mu je ta način življenja blizu. Letos pa je premeščen v drug samostan in je zelo veliko med romarji, zato mi je napisal, “da se mu je svet postavil na glavo, ostal pa mu je privilegij samote noči, ko je sam s svojim Bogom v tišini Božjega hrama”.
“Mistično doživljanje je namreč po svoji naravi izrazito racionalno in ne čustvujoče”, pravi Peršin, ki nam še pove, da svoje duhovništvo razumete kot celoto, ki je usmerjena v transcendenco. Kot primer navaja vašo pesem Duhovnikov grob:
“Grob brez cvetja in sveč.
Okrašen z modrino neba
in razpršenimi oblaki”.
Utrinek za to pesem sem dobil na pokopališču v Žumberaku na Hrvaškem, kjer je grob slovenskega duhovnika, ki je pred zadnjo vojno bežal pred Nemci in ga je kardinal Stepinac poslal na župnijo, kjer ni bilo cest – same steze, brez elektrike in vodovoda, med raztresene žumberačke kmetije, v napol podrto cerkev, na samem, daleč od drugih hiš … Danes je tam zelo malo prebivalcev, še ti so raztreseni po okoliških hribih. Ostalo pa je na samoti razpadlo župnišče in zapuščena, propadajoča cerkev; na pokopališču pa njegov grob kot nema priča, da je nekoč bival med njimi duhovnik! Celo Slovenec! – Tu ni čustvenosti, ampak trda realnost!
Sami dodajamo, da iz pesmi izhaja globoka vera, in zato vam postavljamo vprašanje, ali nam lahko poveste kaj več o otroštvu, kdo vam je vero pravzaprav dal, v kakšni družini ste odraščali in kdaj je v vas dozorel duhovniški poklic, kdaj ste se odločili in rekli Gospodu: “Da, hočem ti slediti”!
Vsak duhovni poklic, pa naj bo to moški ali ženski, ima nekaj skupnega: ko kdo odkrije, da je v njem Božji klic, je treba temu klicu slediti. Res pa je, da je to sledenje velikokrat zelo “vijugasto”, včasih nenavadno, lahko celo prepleteno z velikim trpljenjem. Če temu notranjemu klicu ne sledite, z vami nekaj ne gre … Kdor v sebi zazna Božji klic, mora veliko moliti in se tudi o tem s kom zaupno pogovarjati … Dodal bi le to: “Ko so rektorja bogoslovja v Ljubljani vprašali, kaj naj bi se naredilo, da bi bilo več duhovnih poklicev, je odgovoril: “IMEJTE NAS ZA NORMALNE, NE DELAJTE IZ NAS KLERIKALCEV”!
Kako je bilo v vašem času v ljubljanskem bogoslovju, s kom ste bili? Ste svoje pesmi objavljali v glasilu Brazda?
V bogoslovju v Ljubljani nas je tedaj bilo iz cele Slovenije 101! Danes jih je iz cele Slovenije 29! Smo se pa izredno dobro ujeli, bili smo zelo enotni, čeprav smo pozneje spoznali, da so nekateri imeli tudi “drugačno vlogo”. To je pokazal čas! Sam tedaj nisem veliko pisal, sem pa nekaj časa urejal interno literarno glasilo Brazda. Natipkana je bila v treh izvodih, izšla je dvakrat ali trikrat na leto. Poskrbeli smo, da je bila vezana. En izvod je dobil g. nadškof, enega je dobila knjižnica na Teološki fakulteti in eden je bil v čitalnici, na voljo kolegom v bogoslovju. Mogoče se je ohranila še kakšna številka. Prijateljske vezi iz tega časa so ostale, predvsem s tistimi, ki smo se tedaj družili. Veliko pa jih je že pokojnih.
Iz vaših pesmi veje globoka vera, a prav tako zaznamo opise osamljenosti. Povejte nam kaj več o tem, kdaj kot duhovnik najbolj občutite osamljenost?
Na to vprašanje pa ne znam odgovoriti – oprostite! Nikdar se nisem čutil osamljen, nikoli odvečen, nikoli pomemben ali nenadomestljiv. Ko mi je težko – duhovniki od tega nismo izvzeti – sem sam s svojim Bogom! To mi za zdaj zadošča!
Vipavski profesor, klasični filolog, planinec, prevajalec Svetega pisma, Otmar Črnilogar, je podobno kot vi opozarjal na samoto, v kateri se znajde na stara leta duhovnik. A pri vaših pesmih ne najdemo pesimizma, morda samo ugotovitev, da je odgovor v Bogu. Pa vendar, kako rešujete te zadeve po človeški plati?
G. Otmar je imel duhovne vaje za nas duhovnike v ljubljanskem bogoslovju. Tedaj sem se z njim tudi nekaj več pogovarjal. Njegovo znanje klasike se je odražalo tudi pri govorih, ki nam jih je namenjal. Kot je pri slovnici vse dorečeno, brez zavijanja na levo ali desno, tako je bilo tudi pri njegovem pogovoru. Kar je povedal, je povedal; kratko, temeljito, brez ovinkarjenja, pa vendar vzpodbudno, da še danes mirno rečem, da smo odšli s tistih duhovnih vaj vzpodbujeni in zadovoljni.
V pesmi z naslovom Gospod se vam ob koncu zapiše krasna ugotovitev:
“Sami spomini na blago otroštvo”. Le kako, ko pa ste živeli v povojnem času, ki je bil vse prej kot blag?
Tu gre za dvoje. Najprej za otroštvo! Pri nas doma nismo živeli v izobilju. Veliko je bilo fizičnega dela, saj smo imeli malo gorsko kmetijo, bili pa smo s tem, kar smo imeli, zadovoljni in srečni.
Drugo pa je bil odnos do takratne politične ureditve. Ker sem se odločil za bogoslovje – za socializem neproduktiven poklic – so doma imeli zaradi tega zelo veliko težav. Ko danes gledam na ta čas, vidim Božjo roko, ki je bedela nad našim domom … Hvaležen sem domačim, da so šli mimo takšnih in drugačnih ponudb, ki so jim bile ponujene, da niso klonili, da so me podpirali na duhovniški poti in z Božjo pomočjo prebrodili vse, kar se je v tistem času z njimi dogajalo doma. O tem ne rad govorim, ostaja pa na ta čas zelo grenak spomin!
Za naš Novi glas kot edini duhovnik večkrat pišete, da je duhovniški stan podoben, če ne celo enak, stanu poročenega moža, za kar smo vam možje in očetje otrok iskreno hvaležni. Zakaj to pišete?
Ne bom pozabil tvojega stavka, ko se ti je poročila hčerka, dobesedno si rekel: “Skušal sem otrokom posredovati vero. Vsa leta, ko smo se iz Furlanije vozili v šolo v Gorici, smo v avtu skupaj molili. To pa zato, da bi znali moliti tudi v slovenščini! Koliko bo to ostalo, Bog ve …” O duhovnosti med možem in ženo se premalo govori. Še zlasti o duhovnosti moža – očeta! Kjer usiha vloga očeta v družini, usihata vera in narod. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

17.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!