“Ko imam bel list in pisalo v roki, občutim veselje.”

Pogovor / Vilma Purič

Vilma Purič je angažirana ženska, žena in mama, slovenistka, profesorica na višjih srednjih šolah v Trstu, pisateljica, esejistka, recenzentka in avtorica spremnih besed, literarna kritičarka. Je predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm. Izdala je tri romane z naslovi Burjin čas (2009), Brez zime (2012) in Reka (2021) pri založbi Mladika v Trstu. Je avtorica zajetne znanstvene monografije z naslovom Sodobne tržaške pesnice, ki je izšla leta 2020 ravno tako pri založbi Mladika v Trstu. Obsežna monografija, v kateri obravnava sodobne tržaške slovenske in italijanske pesnice, je nastala na podlagi doktorske disertacije s področja literarnih ved.

Sijajne knjige Vilme Purič in njeno temeljito in natančno delo na področju književnosti so dokaz za moč slovenske ženske ustvarjalnosti v našem prostoru.

Ob branju tvojih knjig in poslušanju tvojih predavanj imamo vtis, da vedno zelo skrbno in z največjim prizadevanjem premisliš vsako besedo, ki jo napišeš ali poveš. Sta natančnost in preciznost v tvoji naravi?

Natančnost je obvezna lastnost znanstvenega jezika, ki zahteva, da gledamo svet in pojave v njem od blizu, da se približamo merilu 1 : 1. Raziskovalec s prodorno percepcijo prodira v vsebine, presega že ubesedene interpretacije in skuša zajeti nekaj še neosmišljenega. Natančnost v sodobnem svetu prevzema umetna inteligenca, da postaja manj pomembna lastnost za človeka.

Ženska je ustvarjalna, ko ima svoj čas in prostor, v katerem se lahko svobodno izraža, ali ko se v kontekstu, kjer živi in dela, čuti svobodno … Kako doživljaš svoje ustvarjanje?

Svoje ustvarjanje doživljam kot strast, trdno spojeno z načinom življenja in prepleteno z ljudmi, ki živijo z mano. Človekov vsakdan zahteva svoje, seveda. Je družina, služba, je hiša, vrt … Za vse je treba poskrbeti. Vendar nimam občutka, da bi se v drugačnem prostoru ali času lahko svobodneje izražala niti ne čutim posebne prikrajšanosti, ker sem ženska, obratno, žensko prebijanje ustaljenosti me fascinira. Ko imam bel list in pisalo v roki, občutim veselje …

Pisanje doktorata je bil zate čas globokega doživljanja svojega raziskovalnega dela, izjemno subtilne analize avtoric in njihovega literarnega dela, skrbno gojenje osebnih odnosov in sodelovanje z uglednimi strokovnjaki. 

Predvsem je bil to čas samote, neprekinjeno tavanje v obsegu svojih misli, notranjih spopadov in vizij. Pri tem je bilo pomembno soočenje z mentorico dr. Ireno Novak Popov, ki me je usmerjala predvsem v iskanju izvirnega strokovnega jezika. Svojo govorico sem morala preusmeriti iz notranjih čutenj v lucidnost, jezik je moral biti utemeljevalen, enoznačen, brez olepšav in mašil, kar je bilo zame zahteven izziv, saj rada pišem z odprtimi pomeni.

Pisanje esejističnega dela in literarno ustvarjanje. Kaj ti nudi eno, kaj drugo?

Raziskovanje me odpira drugemu, omogoči mi, da izstopim iz svojega obsega, da relativiziram vesolje svojih miselnih stališč in se dotikam svetov, ki mi ne pripadajo. V svojih raziskavah se ukvarjam z literaturo drugih, zanima me, kako se neponovljiva govorica določenega ustvarjalca prepleta z izražanjem sodobnikov in prostorom, v katerem nastaja. Naš prostor je posebno zagoneten in za literata zanimiv. Obmejna literatura je vedno nemirna, ne povsem definirana, prehodna, polna protislovij in večznačnih resnic, v njej je vedno nekaj izmuzljivega. To me kot raziskovalko pritegne. Drugače je med pisanjem romanov. Vsako prilagajanje drugemu odpade. V ospredju je osebna resnica, vsaka izbira je izključno moja, vsi opisi zunanjosti gredo skozi moje srčno sito. Tu ni usklajevanj ne kompromisov.

Kako ocenjuješ literarno ustvarjanje v naši skupnosti, še posebno žensko literarno ustvarjalnost?

Druga polovica 20. stoletja pomeni vzpon slovenskega slovstva v Italiji, ki ga oblikuje predvsem upoštevanje drugega in drugačnega. Slednji je namreč prisoten kljub neimenovanju, kajti že sam njegov obstoj odvzema vsakemu enoznačnemu stališču ekskluzivnost in zrelativizira moč resnice, ki postane manj absolutna in zato bolj odprta prenovitvam. Skratka: nekatere stvari se bolj živo dogajajo na robovih, kjer literatura zajema iz različnih kotlov in iz mnoštva prisvojenih položajev ustvarja strnjene spoje, skozi interakcijo z drugim oblikuje inovativne predstave prostora in človeka v njem. Iz nje so izšla nekatera svetovno znana imena: Srečko Kosovel, Vladimir Bartol, Boris Pahor, Alojz Rebula in drugi. Avtorice so imele na prelomu iz 19. v 20. stoletje velik pomen, objavljale so svoja pisanja v ženski reviji Slovenka, takrat je tudi nastal prvi slovenski tržaški roman izpod peresa pisateljice Marice Nadlišek. V povojnem času beležimo ponovni vzpon ženskega pisanja. Toda avtorice v tem času imajo razvito žensko zavest, gredo po svoje in pišejo drugače od sovrstnikov. Zavedajo se obrobja in zapostavljenosti zaradi ženskosti. Izključevanje jim daje poseben zagon, neko transgresivno energijo, ki jim omogoči, da presegajo ustaljene položaje na različnih področjih, s čimer vnašajo v literarni sistem opazne premike. Pogosto se odločijo za relacijski subjekt, ki se označuje v odnosu z drugimi, ki zagovarja vrednote sočutja, odprtosti in skrbi do drugega ter si prizadeva za prenos teh iz zasebnega v javni prostor.

So pesnice in pisateljice, ki ustvarjajo v naši skupnosti, dovolj ovrednotene in poznane v Italiji in Sloveniji?

V svoji monografiji Sodobne tržaške pesnice sem skušala predstaviti in ovrednotiti žensko ustvarjanje našega prostora v drugi polovici 20. stoletja. Izhajam iz prepričanja, da bo vnos ženskega elementa v literarni sistem spremenil kriterije vrednotenja celotne literarne ustvarjalnosti. Raziskovalci slovenske literature v Italiji z zadržanostjo umeščajo avtorice v tržaški literarni sistem. Večinoma izpostavljajo njihovo individualno poetiko in jih obravnavajo v sorazmerju do del sovrstnikov. Najodločneje sta od tradicionalnih stereotipnih pogledov na ženskost odstopili Irena Žerjal in Ivanka Hergold, ki sta v svojih delih uveljavili z ženskostjo zaznamovano motiviko in inovativni način izražanja. Kritika je njuna dela sprejela zadržano, Ireni Žerjal so očitali fragmentarnost, nesklenjenost misli, izstop iz slovarsko utemeljenih pomenov, nametanost besed, ki ostajajo brez semantičnega stika, časnikarski slog, intelektualno govorico, pomanjkanje tiste čustvenosti, ki naj bi določala žensko pisanje. To so bili razlogi, zaradi katerih je morala veliko svojih del objaviti v samozaložbi kot že pred njo Ljubka Šorli, ki je leta 1957 v samozaložbi izdala svoje najboljše delo Venec spominčic možu na grob.

So literarna dela pesnic in pisateljic dovolj vključena v višješolske učne načrte?

Šola je konservativna institucija, učni načrti se spreminjajo zelo počasi, vezani so na ustaljene vsebine in kanonizirane interpretacije le-teh. Avtoricam je namenjeno zelo malo prostora. Vstop ženskega pisanja v šolske učne načrte bi korenito spremenil marsikaj, v prvi vrsti odnos do besedila. Pri jezikovnem pouku namreč učence navajamo k pisanju celostnih, sklenjenih besedil, ki sledijo enoznačni predstavi in utemeljitvi teze. Ženska pisanja od tega marsikdaj odstopajo in ostajajo zato na stranskem tiru.

V povojnih letih se je v slovenski skupnosti v Italiji razvila literarna zgodovina, ki je specifična za naš prostor in se razlikuje od literarne zgodovine v osrednji Sloveniji. Katere značilnosti ima?

V drugi polovici 20. stoletja se je ob leposlovnem začel razvijati tudi literarnovedni diskurz, ki je zagovarjal specifiko slovenskega literarnega sistema v Italiji. O tem je pisal Martin Jevnikar že v šestdesetih letih, natančneje pa Jože Pogačnik v delu Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Pomemben premik je vnesla literarna zgodovinarka Marija Pirjevec, ki je izpostavila tipološke značilnosti slovenskega slovstva v Italiji in izpostavila predvsem vezanost na trden sistem vrednot. Samosvoje koordinate slovenskega slovstva v Italiji je izpostavil tudi Miran Košuta, poudaril ontološki antinihilizem in uporniški vitalizem ter svojevrstno eksperimentiranje z jezikom, ki vodi v “besedogradništvo”, v manieristično kultiviranost besede.

Vodiš delavnice pesniškega ustvarjanja za svoje dijakinje in dijake. Kako sprejmejo mlajše generacije pouk književnosti?

Pesniške delavnice posvečam le izbranim dijakom, ki v sebi čutijo strast do pisanja. Gre za mlade pesnike, ki jih beseda očara, zanaša in preseneti, da se napotijo čez priučene meje jezika, iščejo prehode do še neubesedenih zadev in ustvarjajo. Med letošnjo pesniško delavnico na šoli DIZ Jožef Stefan v Trstu so dijaki Liam Calabrese, Alan Fraia in Veronika Furlan napisali pesniško zbirko ?maK. Zelo sem ponosna nanje.

Prizadevaš si za temeljito delo kot predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm. Društvo ima nadvse dragoceno in plemenito poslanstvo, še posebno za naš prostor.

Predsedništvo SD Trst-Gorica-Videm sem prevzela lansko jesen po dotedanji predsednici Mariji Pirjevec, ki je v društvo prinesla poseben zagon in beležila pomembne uspehe. Že dolgo let namreč društvo skrbi za strokovno izpopolnjevanje učiteljev slovenskega jezika v našem prostoru, seznanja ljubitelje slovenske književnosti z najnovejšimi literarnimi publikacijami, s posebno pozornostjo predstavlja dela slovenskih avtorjev iz Italije. Sledi novim pristopom na področju literarnih obravnav in spodbuja razvoj literarnovednega raziskovanja, posvečenega slovenski literaturi v Italiji. V prejšnjih letih je društvo uredilo več zbornikov, ki sta jih izdali založba Mladika ter Sklad Libero in Zora Polojaz. Naj še omenim letošnje Primorske slavistične dneve, posvečene literarnemu zgodovinarju Borisu Paternuju in pisatelju Marku Sosiču, ki so privabili veliko uglednih predavateljev in pozornih poslušalcev.