Ko govori orožje, pogosto utihne tudi moralna vest

Fotografije: STA / Aleš Kocjan

KOČEVSKI ROG 2021 Spominska slovesnost

soboto, 5. junija 2021, je bila pri kapeli Božjega usmiljenja ob grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu obletna maša s spominsko slovesnostjo za pobite domobrance. Mašo je daroval nadškof Anton Stres. Objavljamo pridigo, ki jo je imel nadškof med mašno daritvijo.

Spominske slovesnosti sta se udeležila tudi predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša ter nekateri ministri. Predsednika Janša in Pahor sta pred slovesnostjo položila venca k breznu pod Macesnovo gorico, po slovesnosti pa še k spomeniku žrtvam NOB v gozdu Smrečje pri Turjaku.

Slovesnosti se je udeležil tudi predsednik NSi in obrambni minister Matej Tonin, ki je v izjavi zapisal, da je zgodovina narodov zelo različna in včasih tudi zelo boleča: “A jo je vseeno treba sprejeti takšno kot je – resnično in brez olepšav. Rane preteklosti moramo zaceliti, mrtvim pa izkazati osnovno civilizacijsko spoštovanje, to je da jih dostojno pokopljemo.”

“Drage sestre in dragi bratje, več kot trideset let je tega, kar obhajamo vsako leto tukaj to sveto mašo ob približno istem času. V obdobju teh desetletij je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih, večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine v maju in juniju leta 1945. Ta odkritja pa nam dajejo tudi slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi obeh spolov in vseh starosti. Mnogi so bili živi vrženi v brezna in samo Bog pozna njihovo trpljenje.

Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Krenom ali pa kje drugod, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v tistem času na teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po 76 letih lahko vse žrtve našle grob, ki bi bil primeren njihovemu neodtujljivemu človeškemu dostojanstvu.

Medvojni in povojni poboji imajo več razsežnosti, več razsežnosti pa ima tudi naš odnos do njih.

Če začnem pri najbolj površinski, je to najprej politična razsežnost. Mislim na dejstvo, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi. Nekatere ne naredijo potrebnih korakov, ker nočejo izgubiti določeno število volivcev ali pa so zabetonirane v preteklih ideologijah sovraštva in lažne propagande. Če ostanemo pri tem, ne bomo prišli daleč. Vsekakor pa to ne more biti naše stališče.

Druga razsežnost je moralna. Res je, da vojna ljudi otopi in poruši splošna moralna pravila. Ko govori orožje, ne molčijo samo muze, kot so rekli včasih, ampak pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti do drugih sočlovek in postane volk. Volčja je bila tudi ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala tukaj, niso bila zločin. Njen daljni odmev je sodobno sovraštvo do političnih tekmecev, ki se stopnjuje do izključevanja in ki se lahko kaj hitro stopnjuje do tiste popolne izključitve, ki se imenuje umor, kakršni so se dogajali tukaj.

Vsako leto nas zbere tukaj solidarnost z ljudmi, ki so pretrpeli najhujšo in popolno krivico, telesno in moralno. Nasilno jim je bilo odvzeto življenje in – kar je še huje – odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etičnav zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena tedaj in še danes ni vedno spoštovana.

Tretja razsežnost pa je naša, verska razsežnost. Za nas kristjane se je zgodil greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Zgodil pa se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Zato je ta kraj posejan s križi in znamenji, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu na poseben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilno in po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in vstajenja. Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom in rabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče je to molitev uslišal, zato je svojega umorjenega Sina obudil od mrtvih in nam ga je vrnil kot živega zagovornika za spravo z njim samim in za poziv k odpuščanju in spravi med nami.

Vsakoletno slovesnost tukaj navadno imenujemo spravna slovesnost. Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred tridesetimi leti sprava že dosežena. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši.

Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici. Resnico lahko poteptamo na dva načina: da jo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena in zato omalovaževana. Še danes si marsikdo ne upa govoriti, kar ve o tem. To dejstvo veliko pove.  Slišati je tudi zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju: “Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo …” Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak ona narekuje samo sebe.

Skupaj z resnico in z njeno podporo zahteva sprava tudi pravico. Ljudje, ki so našli svoje zadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno čakajo. Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin pa poruši to varnost, red in pravičnost. Zato zločin mora biti obsojen, prav tako pa tudi ideologija, ki ga je narekovala.

Tretji korak pa je odpuščanje. Ko se soočimo z velikimi zločini, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva in upravičena, zato je ne smemo enačiti z nesprejemljivim sovraštvom in maščevalnostjo. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zločinom zrušen, zopet vzpostavi in da zopet dobijo svojo polno veljavo svéta moralna načela pravičnosti. Toda popolna pravičnost je ob soočenju s takim masivnim zločinom nemogoča. Spričo neizmernosti in neizmerljivosti krivice in zločina nam za spravo preostane samo odpuščanje. Pravičnost namreč vključuje poravnavo, ta pa tukaj ni mogoča. Mrtvim ni mogoče vrniti življenja in kako naj bi poravnali vse trpljenje, ki so ga prestali oni in njihovi svojci? Edini izhod je v odpuščanju, da lahko zaživimo novo življenje in gledamo naprej. Seveda ne na škodo resnice in priznanja zločina. Odpuščanje to predpostavlja, saj bi ga drugače sploh ne bilo treba. Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Pač pa odpustiti pomeni odpovedati se vsaki maščevalnosti ter gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi: “Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.”

Odpuščanje pa tudi je vstajenje. Jezus je na križu odpustil svojim rabljem in nato vstal od mrtvih, vstal je v novo življenje. Novega življenja, odrešenega in osvobojenega bremen preteklosti, ni, če ni odpuščanja in sprave. Na to novo življenje Slovenija še čaka, čaka na vstajenje. Dokler pa se bo med nami bohotila ideologija izključevanja in sovraštva, tudi razrednega in ideološkega, se bo tudi narodovo vstajenje v novo življenje v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju vedno znova odmikalo v prihodnost.

Zato obhajamo vsako leto tukaj sveto mašo. Obhajamo spomin na najvišje dejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Ta moč Božje ljubezni, ki izzveni v odpuščanje in vstajenje v novo življenje, nas edina usmerja proti prihodnosti: prihodnosti vsakega od nas, prihodnosti naše narodne in politične skupnosti, prihodnosti Božjega kraljestva med nami. Amen.

Msgr. ddr. Anton Stres

STA / Tamino Petelinšek
Fotografija: STA / Tamino Petelinšek

Zgodovina je pokazala, da so imeli pobiti prav!

Objavljamo tudi nagovor, ki ga je ob isti priložnosti imel predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin.

“Razbijali so po vratih. ‘Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.’ (Janko Maček, Zaveza, št. 68)
Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez 1.000 je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere Božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu, od Božiča prek Velike noči do časa po Binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.

Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostati to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.
Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.
Slovenska država je zrasla iz 1000 let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Vaški stražarji, domobranci in drugi demokrati so to 1000 let dolgo pot, vedoč ali nevedoč, utrjevali naprej; komunistična revolucija pa jo je uničevala, a uničiti je ni mogla. Pritrditev življenju ima vedno prav – zato, ker nadaljuje božji stvariteljski dej “bodi človek”, četudi ga uresničuje v še tako težkih okoliščinah.

Pripadniki Slovenske narodne vojske in drugi nasprotniki revolucije, ki se jih tukaj spominjamo, so zato prestali nepojmljivo gorje. Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju. Spomin na pobite je bil izbrisan, postali so ne-osebe. Topel spomin nanje je živel le v srcih bližnjih – doma in po svetu.
V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.

In kaj je v teh 30 letih samostojnosti napravila za pomorjene žrtve revolucije država Slovenija? Odgovori niso veseli, saj so večino časa državo vodili nasledniki tistih, ki so tukaj pobijali. Kaj država misli o neki stvari, to država pove samo na en način: s svojimi zakovni.
Mrliških listov država za vse te žrtve nikoli ni izdala; mrliški listi kot izkaz, da je oseba obstajala in da je zdaj pokojna, so bili izdani le za tiste posamezne žrtve, za katere so to zahtevali svojci, in še do tega je večkrat prišlo le v sklopu drugega pravnega postopka, npr. dedovanja. Za pobite osebe, žrtve revolucije, država Slovenija v 30 letih nikoli ni uradno priznala niti tega, da so nekoč obstajale in da so mrtve! Nikoli ni obsodila pobojev in drugih zločinov komunistične revolucije kot zavrženih dejanj. Nikoli ni ugotovila, da so bile žrtve ubite protipravno in da zato veljajo za nedolžne. Država Slovenija nikoli ni razveljavila krivičnih političnih sodb z enim samim pravnim dejanjem, ampak je bilo vedno naloženo ubogim sivolasim ženicam, vdovam in sorodnikom pobitih, da so sami vlagali pritožbe, se sami mučili s pravno razveljavitvijo krivičnih sodb – ko bi vendar to morala storiti država! Krivično, kako krivično! To je spričevalo države Slovenije po 30 letih – ker so jo kar 23 let vodili politični dediči tistih, ki so tukaj ubijali in ki so svoj politični prostor osvojili samo tako, da so bili njihovi politični nasprotniki goli, sestradani in izmučeni vrženi v brezno. To je bistvo revolucije.
Zato so naši pokojni, ki se jih danes spominjamo, pravno izobčeni iz države Slovenije. Zakon o žrtvah vojnega nasilja pa sploh izrecno pove v 6. členu, da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja – razglašeni so za sodelavce okupatorja. Tako imenovani vojni zakoni so jim celo odvzeli status vojaških oseb in jih postavili v pravno praznino. Postavili so jih zunaj zakona. Vojni zakoni so pravna kodifikacija, s katero je levica v demokratični državi Sloveniji utrdila doseženo stanje državljanske vojne – verjetno zato, da jo lahko nadaljuje.
Stališče Nove Slovenske zaveze, ki združuje svojce in prijatelje pobitih, je še vedno, da v državi Sloveniji manjka krovni zakon tega področja, ki bo ugotovil, da je v Sloveniji bila komunistična revolucija in da so njena dejanja zavržena. Šele od tam dalje imajo drugi zakoni lahko smiselne učinke.
Edini zakon, ki na tem področju deluje, je Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Omogočil je obsežne raziskave in ekshumacije posmrtnih ostankov; vladna komisija za prikrita grobišča je na tem področju naredila zelo veliko. Toda tudi ta zakon je levica znala speljati v slepo ulico. Izkopani so bili že ostanki tisočerih žrtev; toda večine dejansko ni moč dostojno pokopati, ker se vsak župan lahko upre, kakor ljubljanski, da na njegovem pokopališču ne bo grobov domobrancev. Zakaj? Ker manjka krovni zakon, ki bi uredil temeljne kategorije celotnega problema. Ostanki tisočerih žrtev tako leta in leta čakajo v plastičnih vrečah in zabojih v raznih depojih in kostnicah in jih ni mogoče pokopati. Zato se med našimi člani, tj. med svojci pobitih, upravičeno slišijo glasovi, da je treba ekshumacije ustaviti, dokler se ne uredi poglavitni okvir.
Kakor po vsaki vojni bi tudi po državljanski vojni v Sloveniji morali skleniti mirovno pogodbo. Komunistična revolucija ima po svojih neznanskih razsežnostih centralno mesto v novejši slovenski zgodovini. Središče revolucije pa je Rog! Tako simbolno kakor glede obsega zločina. Brez Roga Slovenije ni mogoče razumeti.
Zato menimo, da bi obsodba revolucije dejansko imela vlogo mirovne pogodbe. Kajti, če ne že poprej, bi nam zadnje leto dni v času epidemije moralo odpreti oči, da se državljanska vojna nadaljuje v drugačnih oblikah, morda celo stopnjuje. Skrajna levica že leto dni z dejanji dokazuje, da ji ne samo red, zakonitost in skupno dobro, ampak tudi človeška življenja niso vredna nič; z življenji drugih razpolaga kot z materialom za dosego oblasti. Kakor je bila komunistična stranka od leta 1941 ter pozneje nič drugega kot teroristična organizacija, tako tudi njihove skrajno leve naslednice danes uporabljajo lažni videz, da so politične stranke, v bistvu pa razmišljajo in delujejo kot politične milice.

Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z nepripoznanim in neobžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti. Dlje ko poskuša problem odlagati, globlje drsimo.
Drugo, s tem tesno povezano spoznanje pa je: tega, kar je potrebno storiti, v Sloveniji ne more storiti sfera civilne družbe; kar je potrebno storiti, mora storiti demokratična politika. Samo demokratična politika, vključno z demokratično levico, kolikor pri nas obstaja, lahko to stori.

Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan in še en dan in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga.
Mi torej, ki moramo s svojimi življenji še toliko uresničiti, izpolniti svoj čas s svojim bitjem, se vračajmo k njim, ki so morali ob robu brezna izpustiti vse … Zadnja stvar, ki so jo izpustili iz svoje roke, so bili rožni venci. Iztrgali so jim jih iz rok, sami jih ne bi izpustili. Zdrava Marija, Angelov pozdrav, je v ljudskih prepesnitvah živela med Slovenci do danes vsaj 800 let. Predniki teh fantov in oni sami niso izpustili iz svojih rok in src te molitve, ki povezuje vso slovensko zgodovino in je spremljala tudi grozoto Roga. Dokler bo ta, njihova molitev živa med nami, najpomembnejšega še nismo izgubili.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme