Knjigo postavljajo v središče, odpirajo klavzuro raziskovalnih celic in kabinetov

Piše: Katja Ferletič

Nova Gorica ZRC SAZU / Odprtje nove knjigarne in kavarne Maks

Mesto vrtnic bogati nadvse privlačna, nova knjigarna in kavarna Maks, ki je svoj dom našla v Delpinovi ulici, v pritličnih prostorih Raziskovalne postaje ZRC SAZU. Slovesno odprtje, ki je bilo prejšnji teden, v sredo, 21. februarja, je v ta kraj srečevanj, branja in kave, odličnega vina in prigrizkov privabilo veliko število ljudi tudi iz Gorice. Pred dolgo pričakovanim dogodkom sta Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, in raziskovalka Petra Kolenc prijazno odgovorila na naša vprašanja.

Kaj je Maks in od kod to ime?

P. K.: Vsi pomislijo na Maksa Fabianija, na Maksa Pleteršnika, na kakršnegakoli Maksa, ki se je uveljavil v svetu znanosti ali umetnosti. Lahko se poigramo in rečemo, da je to mestna aleja s knjižnim središčem. V Novi Gorici odpiramo nekaj, kar bo posvečeno knjigam. Mogoče smo idealisti, a razmišljamo o dolgem, globokem branju, kar pomeni branje knjig.

O. L.: Iztočnica je res Maks Fabiani, a mislimo na vse Makse, ki so povezani z znanostjo in umetnostjo, portreti nekaterih krasijo tudi stene tega prostora. Izbirali pa bomo tudi druge Makse in “Maksovke” – ženske, ki so bile v znanosti in umetnosti dejavne, moramo vključiti in še posebej izpostaviti. Maks je lahko tudi kratica, sestavljena iz različnih imen: od Marie Curie, Alme Karlin do Svetlane Makarovič in drugih. Gre za vrsto ljudi, ki so prispevali k tej premici napetosti med znanostjo in umetnostjo.

Ste za odprtje takega prostora našli navdih kje drugje, od kod zamisel?

O. L.: Tak, socialni prostor, združevanje kave in knjige, se mi zdi sestavni del akademskih, univerzitetnih središč. Tej tradiciji mi sledimo. Ne gre za inovacijo, mogoče pa je to v slovenskem prostoru le nekaj novega.

P. K.: Kavarne na Delpinovi ulici so že bile, kombinacija s knjigo pa je novost.

Koliko je vredna naložba in kdo je prevzel odgovornost zanjo?

O. L.: Naložba je vredna nekaj več kot pol milijona evrov in je plod sodelovanja Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, ki je prispevalo petsto tisoč evrov, ZRC SAZU in Mestne občine Nova Gorica. V osnovi bosta v Maksu zaposlena ena oseba s polnim delovnim urnikom in ena s polovičnim, pomagali si bomo še s študentkami in študenti, v ozadju pa bodo Petra Kolenc, ki bo vse koordinirala, in nekateri drugi, ki bomo razmišljali, kakšen program ponuditi. ZRC SAZU je uradno prevzel kuriranje tega prostora.

Katere vrste knjig bodo bralcem in kupcem tu na razpolago? Kakšne dogodke boste v Maksu prirejali?

O. L.: V Maksu bo zagotovljena najširša možna knjižna ponudba s področja družboslovja in humanistike, leposlovja in stroke v več jezikih. Obiskovalci bodo imeli možnost, da si bodo čitalniške izvode knjig začasno izposodili, jih prelistali ob pitju kave in potem znova vrnili na police.

P. K.: Odprli se bomo tudi na lokalni prostor. Sprejeli bomo tudi literaturo, ki izhaja od Bovca do Trsta, sogovornike imamo pri slovenskih in tudi italijanskih založbah. Navezujemo se na EPK 2025, v bid-booku imamo namreč projekt, t. i. Episkop mejnosti, v katerem obljubljamo, da se bomo vsak mesec osredotočili na eno znanstveno disciplino, ki bo podkrepljena z dogodki, Maksovimi sredami, in pogovori z avtorji, diskusijami, predstavitvami avtorjev, novinarskimi konferencami o knjigah. Seveda bomo pri organizaciji dogodkov ves čas sledili tudi drugim potrebam mesta. Uvedli bomo Umetnino meseca, ki bo spremljala izbrano znanstveno disciplino – umetniki bodo tudi na tak način odprli svoj atelje.

V Maksu bodo prav vsi našli nekaj zanimivega, spremljali bomo knjigo v vseh življenjskih stadijih, avtorje otroških knjig, ilustratorje, mladinsko literaturo – vse to bo zraven! Lahko že napovem, da bomo 28. marca začeli s Pripovedovalskim festivalom in nastopom glasbene skupine. Maks bo tudi spletna knjigarna in tuje knjige bomo nudili po ugodnejših cenah, saj smo ZRC SAZU kot založba vključeni v verigo, ki nam omogoča dodatne popuste.

Včasih se pošalimo in rečemo, da spadamo v “klub 26”, mislimo namreč vnaprej, na leto po Evropski prestolnici kulture, mislimo na to, da bomo morali obstati tudi v prihodnje in mogoče še močnejši in bolj povezani. Želimo si sodelovati z vsemi institucijami, ki so v mestu, saj je Nova Gorica mesto knjige in Maks odpira svoja vrata na Delpinovo ulico, nekdanji center mesta – z roko v roki bomo šli med ljudi.

Oto Luthar in Petra Kolenc sta spregovorila tudi na slovesnem odprtju Maksa, na katerem se je zbralo veliko število ljudi, uglednih gostov, med katerimi sta bili tudi državna sekretarka Vesna Humar in sekretarka za kulturo v kabinetu predsednika vlade Kaja Širok, ter kulturnikov, časnikarjev in radovednežev. Oto Luthar se je zahvalil vsem, ki so pripomogli k odprtju Maksa, in dejal, da je odprtje knjigarne in kavarne posledica daljše zgodovine, zato so v svojo sredo povabili tudi dr. Branka Marušiča, ki je “svojevrsten boter humanistične znanosti in humanističnega raziskovanja Goriške in Primorske na obeh straneh meje”. Petra Kolenc je navzočim prebrala govor dr. Branka Marušiča. Ta se je začetno osredotočil na besedo kavarna, ki ima slovarsko razlago, da je to ime za gostinski obrat, za Slovence pa ima tudi še posebno dodatno razlago, zlasti, “ker so kavarne tesno povezane z velikim delom naše kulturnopolitične preteklosti”. Opozoril je na “sadove, ki so se rojevali na Slovenskem v značilnem čitalniškem gibanju od srede 19. stoletja dalje, zlasti pri uvajanju bralne kulture in pri skrbi za učinkovito poznavanje slovenskega jezika v prizadevanju za njegovo enakopravno javno rabo”. Zlasti na Goriškem je bilo čitalniško gibanje močno razvito tudi zaradi narodnoobrambnih vzgibov, saj je slovenskemu jeziku, predvsem v obdobju med obema svetovnima vojnama, pretilo izginotje. “Zelo pogosto so bile prve čitalnice prisiljene, da nastajajo tudi v gostilnah, in so tu našle začasni prostor za delovanje. Tako so gostinski prostori postali tudi začasni bralni kotički. Veliko teh značilnosti se kot nenapisana dediščina prenaša v naš čas,” je napisal dr. Marušič, ki se je v svojem govoru tudi vprašal, kaj pomeni starejša Gorica kot evropsko mesto in kako se ta Gorica znajde v simbiozi z mnogo mlajšo Novo Gorico, ko si nalaga breme nosilca podviga, imenovanega Evropska prestolnica kulture. Dr. Marušič pravi, da bo na to težje razložljivo razmerje najbolje odgovorila bližnja prihodnost, a vendar je mogoče že sedaj dati kak odgovor le tako, da iščemo pomoč v preteklosti. Zaustavil se je tudi pri vlogi, ki jo je ZRC SAZU že od svoje ustanovitve imel v Novi Gorici. “ZRC SAZU je ravnal v zavesti, da se mora znanstvenoraziskovalno delo iz centra razširiti, tudi zaradi boljše učinkovitosti, na večja slovenska pokrajinska središča,” je napisal in nazadnje še pohvalil direktorja Ota Lutharja, ki je “s pomočjo sodelavcev Raziskovalne postaje utrdil vlogo ZRC SAZU, ko se z ureditvijo tega novogoriškega knjigarniškega središča odpira klavzuro raziskovalnih celic in kabinetov.” 

Petra Kolenc je v svojem govoru povedala, da “odpiramo knjižno zatočišče, ki smo ga obljubili z utopijo, kajti verjamemo, da je branje knjig eden od predpogojev za preživetje človeške civilizacije, saj vpliva na naše dojemanje sveta, nas samih, z branjem socializiramo”. Branje knjig je po besedah raziskovalke ZRC SAZU trening za mišljenje, neprecenljivo za razvoj kognitivnih sposobnosti in dolgotrajnejšega osredotočenja – “tega nam manjka”. “Danes postavljamo knjigo v središče! Odpiramo knjigarno s poudarkom na znanstveni knjigi, ki jo publiki ponujamo naivno, brez vnaprej pripravljenega poslovnega načrta,” je še dodala. Petra Kolenc je navzočim razložila, da je komunikacijski krog knjige preprost: knjiga je naložba v avtorja, oblikovalca, ilustratorja, urednika, tiskarja, založnika in ugled založbe. “Bralna javnost je tisti ogenj, ki od 18. stoletja dalje nespremenjeno preizkuša založnika,” in založba ZRC SAZU podpira sodelavce in sodelavke iz osemnajstih inštitutov. V lastni založbi tedensko izda najmanj eno knjigo, ki jo pridružujejo skoraj sedem tisoč naslovom, ki letno izidejo v Sloveniji. “Ko knjigo kupim, vem, kaj kupim!”

Družabni in manj družabni del bosta v Maksu živela skupaj in Oto Luthar je zagotovil, da pri ZRC SAZU znajo organizirati delo tudi na tak način, da se ta dva dela ne motita. Po refleksiji preteklega je direktor izpostavil, da je Nova Gorica mesto, ki je glede na svojo “majhnost” bistveno večje od katerekoli druge slovenske sredine. Projekt Maks stoji na ramenih več ljudi in nadgrajuje to, kar se v mestu dogaja, “to je eden od mnogih začetkov”. Oto Luthar dobro ve, da se pravo delo šele začenja. Prepričan je, da se bomo v novem, “socialnem” prostoru srečevali vsi, ki nas zanima knjiga in vse, kar je s knjigo povezano. Maks bo združeval znanost in umetnost, “ne gledamo samo na slovenski, ampak na širši prostor. In sem seveda ne sodijo le Maksi, temveč tudi Maksovke.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme