Knjigi Miroslava Košute
Prijetno torkovo jutro smo preživeli v prebujeni kavarni San Marco v Trstu oz. knjigarni, ki domuje v tem prelepem salonu. Znanci in časnikarji smo pospremili predstavitev zadnje knjige pesnika in pisatelja Miroslava Košute Dnevnik o lastovičjem gnezdu, ki je izšla pri založbi Mladika z ilustracijami tesnega sodelavca Marjana Kravosa, za prijatelje Pančija.
Srečanje s poetično prozno pripovedjo in njenimi akterji je povezovala urednica Mladike Nadia Roncelli, ki je poudarila pričakovanje nove slovenske knjigarne, kjer bo vse več priložnosti proslavljati slovensko kulturo v Trstu. Zadnje Košutovo delo prinaša kar nekaj novosti in posebnosti glede na pretekli avtorjev opus. Ni le dnevnik, temveč osebna pripoved o lastovičjem paru, ki si je pri Košutovih ustvaril gnezdo. Ptice selivke, ki po ljudskem izročilu prinašajo srečo, so na Kontovelu dobile občutljivost in gostoljubje, ki ju avtor prevaja v bogato obarvano literaturo.
Ali je ta pesem o življenju in naravi nekakšna moderna pravljica za odrasle? Košuta se s tem ne bi strinjal, saj je kljub veliki metafori o odhajanju in vračanju življenje vendar sestavljeno iz rojevanja in umiranja. To pa ni pretirano pravljično, vsaj v klasičnem pomenu ne. Te imajo po Košuti drugačen konec kot pa zgodba o šestih lastovicah, ki odidejo v Afriko in od katerih se naslednjo sezono vrne le ena.
Avtor svoj zadnji književni uspeh razumeva kot zbirko pesmi v prozni obliki, kot zgodbo svojega življenja. Poglobljeno se je posvetil tesnemu, prijateljskemu stiku z Alojzom Rebulo, kateremu je napisal, in na srečanju tudi prebral, uvodno posvetilo. Ob tridesetletnem dopisovanju, v strinjanju in razhajanju, je pred kratkim nastalo Rebulovo delo Kominform v Zabrinju, ki s kruto razklanostjo levice v Križu ima le posredno zvezo. Gre predvsem za odnos do slovenstva, ki ga oba gojita vse življenje. Košuta v letih, ko potrebuje očala, odkriva, koliko mu pomenijo besedni drobci, ki jih že šestdeset let beleži na lističe in danes polnijo dragocene literarne mape.
Za oblikovanje in ilustracije je poskrbel dolgoletni sodelavec Marjan Kravos, ki je za to priložnost iskal pravilen odnos med besedo in njeno likovno podobo. Ker je dnevnik velika metafora, je za ilustracije namesto realističnega izbral prav takšen, metaforičen jezik.
Pisanje dnevnika je bilo za Miroslava Košuto novost, s katero se ne ukvarja več, saj ne bi rad raztegoval te zgodbe po zgledu kake televizijske nadaljevanke. Ponosno je povedal, da je vse življenje živel na enem bregu – na bregu slovenskega jezika – in mu ostal zvest do danes. Spomnil se je študentskih časov, ko ni bilo potrebno, da so mentorji dvakrat zapored očitali študentom iste napake, z branjem iskrenega posvetila Alojzu Rebuli pa se je poklonil akademiku s srednjeveško dolgim seznamom priznanj, ki postaja vedno bolj kraški fant in hrepeni po gozdu in jasi s petimi jurčki, pa ne prav velikimi.
Nekaj dni zatem je bila v knjigarni Lovat predstavitev antologije Košutovega opusa, ki ga je za založbo Del Vecchio v italijanščino prevedla prof. Tatjana Rojc. Poleg avtorja so na lepo obiskanem srečanju spregovorili še prevajalka in moderator srečanja Walter Chiereghin ter italijanistka Cristina Benussi. Igralka Lučka Počkaj je prebrala izbor Košutovih poezij.
Jernej Šček
