Knjige in vojna

Piše: ŠP

Rušenje, plenjenje, uničevanje 

Vojne, kjerkoli po svetu, seveda najprej prizadenejo ljudi, posebno nedolžne žrtve, kot so ženske, otroci in starci. A tarče napadov so tudi tovarne, šole, bolnišnice, mostovi, zbiralniki vode in ne nazadnje spomeniki kulturne dediščine, pa naj gre za samostane, mošeje, cerkve, muzeje ali knjižnice. Tako se je zgodilo v Tigraju, severni etiopski regiji, ki jo je napadla zvezna etiopska vojska z zavezniki iz amharske regije in Eritreje. Med drugim je bil uničen pomemben koptski pravoslavni samostan Waldebba v mestu Tselemti v severnem Tigraju. Ko so ga marca leta 2021 napadli  vojaki, so menihi v strahu za življenje zbežali in se zatekli v druge predele Tigraja, med drugim v mesto Shire in Aksum. A so jih vojaki zasledovali in preganjali tudi tam. Ko  so Tselemti osvobodile tigrajske sile, so se vrnili. Ugotovili so, da vojaki niso le uničili samostana, ampak tudi ukradli več kot 3000 dragocenih pergamentnih knjig in več kot 300 križev iz zlata, srebra in lesa. Eden od ciljev genocidne vojske je namreč tudi uničevanje in plenjenje tigrajske kulturne dediščine. Pa tega vlada niti ni skrivala, javno so govorili, kako bodo Tigraj za vedno izbrisali iz zgodovine. In kaj se je zgodilo z ukradenimi dragocenimi predmeti kulturne dediščine? Ponudba križev, pergamentnih knjig v jeziku geez in drugih spomenikov kulturne dediščine je preplavila spletne trgovine, kot so Ebay. Iz Etiopije so te predmete odnašali v tujini živeči Etiopijci, ki so se odzvali klicu premiera Abija Ahmeda, naj se vrnejo domov in  pomagajo v “boju proti sovražniku”.  Vojaki so menihom pokradli tudi vse letne poljske pridelke, sezam in druga semena. Česar niso mogli odnesti, na primer sladki krompir, pa so zastrupili z namenom, da bi jih na ta način ubili. Še preden so se menihi vrnili, so to hrano pojedle kolonije opic in poginile.

V Rusiji 9. maja 2022 praznujejo dan zmage. Ob tem se spomnim knjige Nobelove nagrajenke Svetlane Aleksievič, Vojna nima ženskega obraza. V uvodu je zapisala, da se ji smilijo tako tisti, ki bodo knjigo prebrali, kot tisti, ki je ne bodo. Potovala je po vsej Rusiji in zapisovala pretresljive spominske pripovedi žensk, ki so sodelovale v odporu proti nemškemu okupatorju. Tudi papež Frančišek je pred kratkim dejal, da je treba priznati pomembno vlogo Rusije pri končanju druge svetovne vojne. A zdi se, kot bi zdaj hoteli začeti tretjo svetovno vojno. Gari Kasparov je v knjigi Zima prihaja s podnaslovom  Zakaj je treba ustaviti Vladimirja Putina in sovražnike svobodnega sveta že leta 2015 opozarjal: “Vojna je strašna ne glede na razloge zanjo, toda Putinovega nevarnega obrata k etnično utemeljenemu imperializmu ne smemo spregledati. Tisti, ki pravijo, da je spopad v Ukrajini daleč stran in ne bo povzročil globalne nestabilnosti, ne vidijo jasnega opozorila, ki nam ga je dal Putin. Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da se bo njegova vizija ‘Velike Rusije’ končala z vzhodno Ukrajino, in veliko razlogov je, da verjamemo, da se ne bo. Diktatorji se ustavijo šele, ko jih ustavijo, in pomirjanje Putina z Ukrajino bo samo še podžgalo njegovo željo po novih osvajanjih.” Potem nadaljuje: “Toda če bo voditelje svobodnega sveta pravočasno srečala pamet in bodo nastopili kot močna enotna fronta proti Putinu – z gospodarskimi sankcijami, nadomestilom za rusko energijo, diplomatsko osamitvijo ter gospodarsko in vojaško pomočjo njegovim tarčam –, bodo postavili temelje novemu zavezništvu svetovnih demokracij. Diktature bodo potem izbirale, ali se reformirajo in pridružijo tej skupnosti ali pa postanejo čedalje bolj obrobne in zaostale. Evropska unija ta model uporablja interno: vsaka kandidatka za članstvo mora izpolnjevati izrecna merila gospodarskega razvoja in človekovih pravic. Toda ista EU veselo sklepa posle s surovimi diktaturami, kot je Putinova Rusija, ki je nikoli ne bi sprejela za članico. Putinovo vojno in njegovo hinavsko politiko pogajanj je mogoče končati sočasno.”

Listam po slikanici Zvezde in makova zrna. Izšla je leta 2016 pri založbi  Malinc. Iz ukrajinščine jo je prevedla Andreja Kalc. Besedilo in ilustracije sta ustvarila ukrajinska umetnika Romana Romanišin in Andrij Lesiv. Romana Romanišin se je rodila leta 1984 v ukrajinskem mestu Lviv, kjer je tudi študirala na Akademiji za umetnost. Njen mož Andrij Lesiv, prav tako rojen leta 1984, je umetnostni zgodovinar, ilustrator in avtor knjig za otroke. Skupaj sta ustanovila umetniški studio  Art Studio Agrafka. Od leta 2019 sta člana društva pisateljev PEN Ukrajina. Živita in delata v Lvivu, najdem informacijo na spletu in upam, da je še aktualna. V njuni ilustrirani knjigi za otroke spoznamo deklico Doro, ki nadvse rada šteje. Izvemo, da so njeni starši znani matematiki. Dora šteje vse, kar vidi, makova zrna, pike na obleki, živali, črke v časopisu, kamenčke, gumbe, listje v parku, zvezde na nebu. A njihovega števila ne more ugotoviti, čeprav si pomaga  celo z enačbami iz očetovih knjig. Preden zaspi, jo mama potolaži: “Nedvomno ti bo prav vse uspelo, le do cilja moraš z majhnimi koraki. Vsake naloge, tudi najzapletenejše, se je treba lotiti preprosto – z ena, dva, tri …”

Ko odložim knjigo, si mislim, res je treba ustaviti Putina, sicer bodo Dora in drugi otroci preštevali le še mrtve, kamne z ruševin, ukradene knjige.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme