Knjiga za vse, ki se v naravo odpravijo na “hoditacijo”

Piše: Kat

KCLB / Predstavitev knjige Naceta Novaka

Nace Novak je časnikar, pisatelj, pohodnik in oče dveh otrok, ki živi in dela v Novi Gorici. Na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani je študiral novinarstvo in diplomiral na temo potopisna reportaža. Od leta 1994 se preživlja pretežno z novinarstvom. Poročal je za veliko medijev, naj omenimo Radio Robin, POP TV, Delo, Slovensko tiskovno agencijo (STA), Primorski dnevnik in seveda Novi glas. Od leta 2011 piše za Primorske novice. Vsako leto se vsaj za nekaj dni odpravi na pot, s kolesom ali peš. Vsakemu potovanju sledi vsaj krajša potopisna reportaža.

Leta 2002 je prehodil znamenito 800 kilometrov dolgo romarsko pot Camino Frances, ki vodi od francoskega mesta Saint Jean Pied de Port do Santiaga de Compostele v Španiji. Dve leti kasneje je pri Goriški Mohorjevi družbi izšel njegov knjižni prvenec, potopis Camino – od Nove Gorice do Kompostele, v katerega je strnil vtise s poti, ki takrat med Slovenci še ni bila tako znana. Pri Novem glasu pa smo letos izdali njegovo novo potopisno knjigo z naslovom Po Nebeški poti. Peš od Ogleja do Svetih Višarij. Uradna predstavitev je bila v ponedeljek, 26. septembra, v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer se je z avtorjem pogovarjal naš urednik Jurij Paljk.

Novakova potopisna pripoved po romarski poti Cammino Celeste – Nebeški poti je v zadnjih letih izhajala kot podlistek v našem tedniku. Na predstavitvi je avtor priznal, da je bilo srečanje s to romarsko potjo, ki se vije od Barbane, Ogleja, ves čas ob meji, preko nižine, Krmina, Brd, Stare gore nad Čedadom vse čez grebene do Ovčje vasi in Svetih Višarij, “skoraj naključno”. Med sobotnim izletom z družino je namreč na Mostu ob Nadiži opazil na drogu usmerjevalne table kvadrat s stilizirano modro ribico in napisom Cammino Celeste. Takrat sploh ni vedel, za kaj gre, a pritegnila ga je, ker je puščica pod napisom usmerjala na lepo, zeleno pot, ki se je vzpenjala ob strugi Nadiže v naravno, divje okolje. Naslednjega dne je med obiskom Ogleja zasledil enako modro ribico ob prometnem znaku na deželni cesti – to je bilo dovolj, da se je v njem ponovno prebudila radovednost, želja po uživanju miru v naravi, in odločil se je za novo dogodivščino – “poklicalo me je”. Septembra 2019 se je z nahrbtnikom na ramenih odpravil na 200 km dolgo pot, ki je po njegovih besedah zelo lepa, “hodiš po ravnini, potem pa je vse težje, vse višje, čez hribe in doline, vse do Svetih Višarij. Ta pot nima česa zavidati velikemu španskemu caminu.” Avtor je tudi mnenja, da je Nebeška pot primerna za vsakogar, tudi za družine, “vsakdo lahko počasi gre na pot, korak za korakom.”

Poti Naceta Novaka so vezane na samoto, tišino, avtorju se tak način potovanja zdi najbolj pristen in prvinski, zato išče take poti, kjer še ni drugih ljudi. Na “obljudene vrhove in zelo popularne poti” se ne odpravi. Kako pa je Nace Novak sploh začel hoditi? “Velikokrat smo fantje hodili peš od Šempetra do Nove Gorice. Vikend za vikendom smo hodili. Tako sem nadaljeval tudi na svojih potovanjih. Hodil sem, se premikal z javnimi prevoznimi sredstvi, štopal, kmalu pa je prišla faza, ko sem samo še hodil. Ta počasni način premikanja je neke vrste ‘hoditacija’,” je razložil avtor, ki se med hojo poveže z zemljo, razmišlja. “Na svojih potepih sem prvi dan še nekoliko vezan na urbano okolje, iz katerega izhajam, drugi in tretji dan se nekako ‘lovim’, potem pa se začne utrjevati povezanost s potjo, z naravo. Hodim in srkam z mislimi.”

Jurij Paljk, ki je knjigi prispeval spremno besedo, je na predstavitvi povedal, da je Novakov jezik sočen, “piše popotniško, njegov jezik pa ima dosti svetega, je jezik človeka, ki razmišlja in ima odnos do narave”. Urednik je tudi opozoril, da so v knjigi imena krajev, po katerih je Nace Novak hodil, napisana s slovenskimi izrazi, kar je nedvomno dodana vrednost. Besedilo knjige sta jezikovno izpilila časnikarja Novega glasa Iva Koršič in Danijel Devetak, za izid je skrbela tudi Mirjam Simčič, za grafično podobo pa oblikovalec Ivan Persoglia.

Med hojo se Nace Novak ves čas potaplja v naravo, uživa v samoti, tišini in lepoti. Išče dogodivščino, v stiku je s tlemi in sam s sabo, s svojo dušo, med hojo se mu čuti “izredno izostrijo in misli zbistrijo”, to ga polni. Desetdnevna hoja po Nebeški poti, ki je vsak dan nudila nekaj novega, je bila zanj ponovno srečanje s samoto, z divjo lepoto narave, ki se bohoti v odsotnosti človeka, avantura, ki jo zna s svojim svežim jezikom nevsiljivo, a na neposreden način približati bralcu.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme