Knjiga z naslovom v brailovi pisavi

Piše: Špela Pahor

Pogovor / Sonja Pungertnik, avtorica romana Misliš resno?

Sonja Pungertnik se je rodila v družini s petimi otroki. Diplomirala je iz defektologije, končala tri stopnje izobraževanja iz realitetne terapije, opravila študij duhovnega izpopolnjevanja in duhovnega spremljanja. Izvaja programe za osebnostno in duhovno rast, je ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti v Ljubljani, prejela je priznanje Andragoškega centra Slovenije za izjemne dosežke na področju izobraževanja odraslih in bila leta 2014 izbrana za Slovenko leta. Letos je pri Mohorjevi založbi v Celovcu izšel njen prvi roman Misliš resno? s podnaslovom Ljubezen v odtenku drugačnosti. Je srečno poročena žena in mati.

Njen roman je pripoved o deklici Sari in njeni ljubeči družini. Srečamo jo, ko iz osnovne prestopi v srednjo šolo. V občutljivem obdobju odraščanja je slepa Sara še bolj ranljiva. Knjiga je napisana preprosto, a z izjemno psihološko globino in uvidom. Dogajanje je včasih nepredvidljivo, zapleteno in napeto, da komaj zadržuješ dih, značaji oseb so dodelani, presenetljivo lepi so opisi narave. V tej nežni in obenem realistični pripovedi se bodo našli vsi, ki so kakorkoli drugačni. Sonja Pungertnik se s svojim peresom dotakne bralčeve duše, da vztrepeta in zajoka, zna na obraz narisati smeh in nas sili k razmišljanju in spraševanju. Sara se tudi zaljubi. Ljubezen, upanje in vera pa premagajo vse in tako se tudi zgodba konča srečno.

Ko sem knjigo odložila, sem si zaželela, da pisateljico spoznate tudi vi, in jo povabila k pogovoru.

Gospa Sonja, morda bi se za začetek na kratko predstavili. Od kod prihajate in kakšno je bilo vaše otroštvo?

Na otroštvo imam lepe spomine. Odraščala sem v družbi štirih sestra, mame in očeta ter stare mame in strica, ki sta sestavljala našo razširjeno družino. Vaško kmečko okolje je bilo kot nalašč za radovednega otroka, kakršna sem bila. A žal sem morala svoj domači kraj, Novo Cerkev pri Celju, zelo zgodaj zapustiti. S šestimi leti sem namreč odšla na šolanje v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano in se domov vračala le ob koncu tedna. To je bila za vse nas težka preizkušnja, ki pa je bila poplačana s tem, da sem kljub slepoti lahko dosegla izobrazbo in stopila na samostojno pot.

Dokončali ste študij defektologije, a želja po znanju in osebni rasti vas je vodila naprej …

Za študij defektologije sem se odločila v želji, da bi svojo poklicno pot posvetila slepim in slabovidnim. Sama sem namreč v času svojega šolanja zelo pogrešala učitelje, ki bi nam lahko posredovali svoje lastne življenjske izkušnje iz življenja v temi. Prva leta sem res delala kot učiteljica slepih in kasneje kot organizatorica različnih programov za to skupino ljudi. Potem pa me je pot kar sama peljala drugam. Izzive imam rada, še posebej če so povezani s tem, da se moram kaj novega naučiti. Zelo rada berem. Predvsem poslušam zvočne knjige, ki so tudi zelo praktične, saj jih lahko poslušam, medtem ko kuham, likam, pospravljam, delam na vrtu in tako naprej. 

Kakšne spomine imate na obdobje, ko ste bili učiteljica slepih in slabovidnih?

To so zelo lepi spomini. Še zlasti mi je bilo pri srcu delo z mlajšimi najstniki. Imeli smo veliko zelo življenjskih pogovorov. V njih sem vedno videla sebe v letih odraščanja in bila sem vesela, da sem lahko bila ob njih v tem težkem obdobju, ko se človek sooča sam s seboj. V veliko zadovoljstvo mi je bilo tudi opismenjevanje v brajici za osebe, ki so vid izgubile v odrasli dobi.

Izvajali ste izobraževanja za slepe in slabovidne, na radiu več kot 20 let vodite oddajo o življenju in delu slepih in slabovidnih, napisali ste tudi vrsto člankov. Kako pa se je rodila zamisel o pisanju knjige?

Tudi zdaj, ko nisem več zaposlena v ustanovah, povezanih s slepimi, ostajam zvesta svoji prvotni želji. Kjer se le da, prispevam svoje znanje in izkušnje z namenom ozaveščanja in odstranjevanja ovir v družbi. Tega dela ne bo zmanjkalo nikoli. Različnim predavanjem, svetovanjem, delavnicam, pogovornim večerom, člankom in seveda radijskim oddajam sem zdaj pridružila še knjigo. Vse z namenom, da bi ljudem približala način življenja nas, ki ne vidimo. Knjiga je nastala kot odgovor na tista vprašanja, ki mi jih ljudje neštetokrat zastavljajo. Kako živite, kakšne pripomočke uporabljate, kako se počutite in kako doživljate svet, kakšen odnos imajo ljudje do vas in tako naprej. Na vsa ta vprašanja odgovarjajo zdaj glavna junakinja Sara in drugi junaki knjige, skozi zgodbo, ki vsemu daje okvir in naredi branje bolj zanimivo.

Knjiga je razdeljena na 21 poglavij, naslov vsakega od njih je nekakšen uvod ali povzetek vsebine. Ste imeli vnaprej pripravljen načrt, kako bo potekala zgodba, kako si bodo dogajanja sledila?

Razen želje, da bi nekoč napisala nekaj v tej smeri, nisem imela načrta. Vse se je začelo z “odvečnim” časom, ki ga je prineslo zaprtje ob začetku epidemije koronavirusa. Tisto, kar je v meni kot želja zorelo že nekaj let, je dobilo prostor in čas, da se sprosti. Zgodba je nastajala sproti in tudi sama do konca nisem vedela, kakšna bo. Vedela sem, kakšno sporočilo naj ima, in glede na to iskala dogodke, ki naj se zgodijo, in osebe, ki naj neko sporočilo prinesejo. Včasih je ideja prišla sredi noči in vstala sem ter jo zapisala.

Naslov Misliš resno? je zapisan tudi v brailovi pisavi, velikost črk je primerna za slabše videče. Slika na naslovnici dobro ilustrira svet teme in svetlobe, obenem pa nam sporoča: podajmo si roke. Ste kot pisateljica sodelovali tudi pri oblikovanju knjige?

Sama končna ideja naslovnice ni moja. So pa upoštevali mojo željo po tem, da je naslov zapisan v brajici, in čudovito ujeli sporočilo knjige. Prav tako je založba z razumevanjem knjigo natisnila v pisavi, prijazni tudi slabovidnim. 

Zapisali ste, da je zgodba v celoti izmišljena, a temelji na resničnih dogodkih, ki ste jih sami doživeli. Ste se morda pri pisanju opirali tudi na doživetja drugih slepih in slabovidnih oseb?

Knjiga je nekakšen preplet dogodkov, doživljanj, izkušenj, ki se nam, ki ne vidimo, dogajajo vsakodnevno. V njej ni nič, kar se komu od nas ne bi že zgodilo, čeprav morda v malo spremenjenih okoliščinah. Moj namen nikakor ni bil izpostaviti kogar koli, zato so dogodki in osebe izmišljeni, pa čeprav je marsikdo od nas kaj podobnega že doživel. Lahko bi rekla, da je zgodba nikogaršnja, doživetja pa vseh nas, ki ne vidimo.

Glavna junakinja Sara je inteligentna in zelo globoko čuteča oseba. Zelo tankočutno zapisujete njena notranja občutja, spraševanja, dvome, razmišljanja, strahove in upanja …

Kar nekaj časa sem iskala, kakšno literarno zvrst izbrati, da bi lahko bralcu posredovala kaj več kot le nekakšne nasvete za prijaznejše druženje s slepimi ali pa neko zbirko predpisov o tem, kaj in kako je prav in kako ne. To delam že vse življenje s članki, predavanji, delavnicami in tako naprej. A tisto, kar se ljudi dotakne, so konkretni primeri iz resničnega življenja. Želela sem, da bi se bralci lahko vživeli v naše doživljanje, da bi spoznali naša globlja čutenja in preverili svoja stališča in možna ravnanja v konkretnih situacijah. Seveda glavni junakinji vsega tega ne bi mogla pripisati, če ne bi imela sama teh izkušenj. V tem smislu je bilo pisanje knjige zame na neki način terapevtsko. Ne bom skrivala, da so ob pisanju prihajali na dan mnogi lepi, pa tudi težki spomini in pritekla je tudi kakšna solza. Ko je knjigo prebrala moja mama, je to povedala s preprostim stavkom: zgodba ni tvoja, ampak notri si pa ti.

Sara ima zelo ljubečo družino. Le v ljubečem okolju se lahko otroci čutijo varne in zrasejo v zdrave in odgovorne odrasle. Verjetno je to še veliko bolj pomembno za otroke s posebnimi potrebami …

To zelo drži. Tako kot jaz, ima tudi glavna junakinja za seboj varno, razumevajoče in sprejemajoče okolje, pa tudi sicer je obdarovana z mnogimi sposobnostmi, ki ji omogočajo, da lahko svojo izgubo vida v veliki meri kompenzira. Žal vsi slepi te sreče nimajo. Zato je tako nevarno lepiti etikete posameznim skupinam ljudi, češ, slepi, invalidi … so pa taki. Slepi se med seboj razlikujemo po vsem mogočem. Edina naša skupna lastnost je to, da ne vidimo. A ne glede na naše različne sposobnosti in osebnostne lastnosti nas druži želja po tem, da bi bili sprejeti takšni, kot smo, in da nam družba s svojimi predsodki in stereotipi ne bi postavljala še dodatnih ovir.

Je težko sprejeti svojo drugačnost?

Vsak izmed nas je na neki način drugačen. Gre le za vprašanje, v kolikšni meri je nekdo drugačen od večine, koliko je takšnih ljudi, ki so na tak način drugačni, ter seveda kako na to skupino gleda družba. Povedano drugače. Vid je najpomembnejše čutilo, s katerim človek sprejme več kot 80 odstotkov informacij iz okolja, zato predstavlja njegova odsotnost velik izziv. S tem izzivom se spopada le peščica ljudi, kar pomeni, da večina s tem nima izkušenj in da za večino to predstavlja nekakšen odklon, nekaj nezaželenega, nepredstavljivega, o čemer lahko le sklepajo. Svet je seveda prilagojen večini, kar pomeni, da se mora človek brez vida prilagajati tistim, ki vidijo, in ne obratno. Torej ni največja težava življenje brez vida samo, ampak to, da je brez vida treba živeti v svetu videčih. Včasih si skušam predstavljati, kako bi si uredili življenje, če bi na svetu živeli samo slepi. Tako nekako je bilo, ko sem hodila v šolo v poseben zavod. Tam smo vsi tipali, se držali pravila hoje po desni, se oglašali, si dopisovali v brajici in podobno. Lahko bi rekla, da sem težje sprejela svojo zaznamovanost z okvaro vida v družbi kot pa samo odsotnost vida.

Kako pa vas osebno in nasploh slepe in slabovidne sprejemajo drugi ljudje?

To vprašanje me je najbolj zaposlovalo ob samem pisanju knjige. Kako predstaviti paleto vsega, kar doživljamo, in pri tem ne izpasti nehvaležno in posplošeno. Na to vprašanje v knjigi odgovarjajo osebe, s katerimi se glavna junakinja skozi zgodbo srečuje. Na eni strani tisti, ki jo zmorejo sprejeti povsem brez predsodkov, čeprav logično z mnogimi vprašanji in tudi napačnimi predstavami, ki so povsem razumljive, saj nikoli niso poizkusili, kako je, če človek ne vidi. Ti so odprti in sprejemajoči, zato je s svojimi predstavami ne omejujejo, ampak preprosto hodijo ob njej in se tudi sami učijo. Spet drugi, ki na njeno življenje gledajo le s svojega zornega kota in o njenem stanju in doživljanju sklepajo na podlagi zgolj svojih predstav, se z njimi zadovoljijo in od tod dalje jih ne mika več. Najbolj skrajen odnos pa je prikazan preko tistih, ki že vnaprej zavračajo kakršno koli možnost, da bi življenje brez vida lahko imelo smisel in bilo srečno. Sama imam izkušnje z vsemi tremi skupinami ljudi, čeprav je okrog mene in mislim, da tudi v družbi nasploh, največ takšnih iz prve skupine. Odnos do nas pa je povezan tudi z vprašanjem stopnje vpletenosti v odnos. Splošno stališče, da je treba sprejemati vse ljudi, se kaj hitro spremeni, ko je človek v neki odnos osebno vključen in je treba namesto z besedami odgovoriti z dejanji. Takrat pridejo na dan prava stališča, ki pokažejo pravi obraz družbe. V knjigi so to vlogo dobili starši Sarinega fanta. Veliko bralcev me sprašuje, če je kaj takega v današnjem času res mogoče. Žal moram odgovoriti pritrdilno.

Si morda kdaj sami delamo odvečne skrbi, medtem ko nas drugi čisto lepo sprejmejo in imajo radi?

Gotovo je zaznavanje odnosa in tudi dejanski odnos drugih do nas v veliki meri povezan s tem, kako sebe sprejemamo in doživljamo sami. Zato je še kako pomembno, da že kot otroci prejemamo sporočilo o tem, da smo dragoceni takšni, kot smo, in da nam vrednosti ne določa družbeni položaj, materialno bogastvo, mnenje drugih in celo naše zdravstvene okoliščine ne. Prav tako so dragocene priložnosti, ko lahko občutimo svojo vlogo in doprinos v družbi. Tako izpolnjen človek bo tudi lažje sprejel svoje okoliščine, pa če so še tako težke. Kot tak pa bo tudi izžareval čisto drugačno energijo in s tem tudi vplival na sam odnos drugih do njega, kakor tudi na doživljanje tega odnosa.

Kaj gre slepim in slabovidnim ali na sploh ljudem s posebnimi potrebami, na primer invalidom na vozičku … najbolj na živce? Pomilovanje, usmiljenje ali kaj drugega?

Gotovo ne maramo pomilovanja in tiste vrste usmiljenja, ki v sebi skriva ponižanje. Želimo pa si sočutno in empatično sprejemanje, ki nam omogoča, da smemo biti to, kar smo. Od drugih ne pričakujemo, da bodo o nas in o naših potrebah vse vedeli, ampak si želimo, da nam dovolijo, da sami povemo, kaj potrebujemo in kako nam lahko pomagajo. Ni nam všeč, kadar nas gledajo zgolj skozi očala naše invalidnosti. V prvi vrsti želimo biti ljudje, z mnogo okoliščinami, lastnostmi …, od katerih je ena tudi ta, da ne vidimo, ne moremo hoditi ali kar koli že pač.

Je v naši družbi še veliko predsodkov do tovrstnih  drugačnosti? Najbrž gre tudi za pomanjkanje znanja? 

Ljudje se sicer lahko marsičesa naučimo. A težje se je vživeti v kožo drugega. Govoriti o tem, kako je živeti brez vida in kaj to prinaša s seboj, je čisto nekaj drugega kot to živeti. Mislim, da ljudje lahko na poti drug proti drugemu največ naredimo s tem, da iskreno pogledamo vase. Vsak izmed nas je na neki način ranjen. Vsi imamo kakšno drugačnost, ki nas bremeni, plaši, onemogoča … Soočenje s tem delom sebe nam lahko pomaga razumeti ranjenost bližnjega. Če smo res iskreni do sebe, bomo kmalu uvideli, da ljudje nimamo razloga, da bi se postavljali eden nad drugega ali se delili na boljše in slabše.

Slepe in  slabovidne osebe razvijejo vrsto drugih čutov in sposobnosti, ki lahko daleč presegajo nivo tako imenovanih  “normalnih” ljudi.

Vse nam prav pride. Kar koli človek lahko uporabi namesto odsotnega vida, je še kako dobrodošlo. In s tem, ko smo primorani uporabljati druge poti, da bi prišli do čim več tistega, kar videči zaznate z vidom, se seveda tisto tudi bolj razvija. V splošnem se največ omenjajo druga čutila. A gre tudi za številne druge spretnosti in sposobnosti kot so: pomnjenje, orientacija, sklepanje, povezovanje in analiziranje, organizacija in še in še. 

Kljub slepoti Sara vidi marsikaj, na primer občutja na obrazih drugih ljudi, njihov videz, opisuje naravo, sama najde pot do šole, razreda, zna pa se tudi spretno lotiti kuhanja in še marsičesa.

V splošnem ljudje, ki ne vidimo, zmoremo mnogo več, kot si predstavljajo videči. Seveda pa marsikaj storimo na drugačen način, morda tudi bolj počasi. To, kar Sara počne v knjigi, v glavnem zmore vsak, ki je prikrajšan za vid, ki je odraščal v kolikor toliko spodbudnem okolju in ki nima pridruženih primanjkljajev na drugih področjih. Naša velika težava je v tem, da smo lahko tako samostojni in spretni le v okolju, ki ga dobro poznamo in si ga tudi sami organiziramo. To je na primer domače stanovanje, delovno mesto in podobno. Ljudje pa nas največkrat videvajo v manj poznanem ali celo neznanem nam okolju, kjer pa smo res videti precej nebogljeni. Za nekaj, kar lahko v udomačenem okolju storimo povsem samostojno, potrebujemo v neznanem okolju pomoč druge osebe. Ni čudno, da so ljudje potem zbegani ob nas. 

Presenetilo me je, da je Sara znala tudi plonkati. Če se spomnim, kako majhni so bili naši plonk listi, si tega res ne znam predstavljati … Ampak najbrž so vsi plonk listki na svetu posebna vrsta umetnosti. Kako je bilo pri Sari?

No, to je eden tistih primerov, ko nekaj naredimo drugače, na način, ki ga drugi ne pričakujejo. Učitelji so vajeni, da morajo dijaki, če želijo pogledati na plonk listek, uporabiti oči. Zato so pozorni na to. Sara pa je lahko s prsti skrivaj prebirala napisano. Seveda si tako velikega lista, kot ga za nekaj kemijskih formul zahteva brajeva pisava, nikakor ne bi mogla privoščiti, če se ga ne bi dalo skriti na polico pod klop.

Na kakšne tehnične težave pa naleti slepa oseba, ki se loti pisanja knjige?

Danes teh tehničnih težav skoraj da ni več, če le oseba zna uporabljati računalnik s prilagojeno opremo. To je govorna sinteza in brajev zaslon. Seveda mora obvladati tudi desetprstno slepo tipkanje. Včasih pa je bilo precej težje. Besedilo je slepi natipkal s pomočjo brajevega stroja in ga je bilo potem treba prepisati. Ali pa je tipkal na običajen pisalni stroj in pri tem moral vse ohranjati v spominu, saj zapisanega ni mogel sam prebrati. Nekateri so se posluževali snemanja svojega govorjenja in potem dali nekomu prepisati ali pa so nekomu besedilo narekovali. Sama sem se teh tehnik morala posluževati še v času študija, potem pa sem že lahko uživala privilegij naše srečne računalniške generacije. Danes slepi lahko tudi beremo domala vse, kar je dosegljivo v elektronski obliki, če se le računalniško opismenimo.

Tudi vi imate zelo radi knjige. Katere so vas najbolj nagovorile in bi jih iz srca priporočali bralcem?

Berem najrazličnejše knjige. Praktično vsaj pokusim vse, kar posnamejo v knjižnici slepih. Najraje imam knjige, ki opisujejo resnično življenje in resnične ljudi. Težko bi zdajle iz rokava stresla nekaj naslovov, še zlasti, ker imam zelo slab spomin za naslove in avtorje.

S knjigo ste želeli mladim in odraslim bralcem približati svet ljudi, ki ne vidijo. Verjetno ste kljub pandemiji že imeli kako predstavitev knjige. Kakšni so odzivi poslušalcev, bralcev? Vam kdaj tudi pisno izrazijo svoje občutke o prebrani knjigi, vas pokličejo po telefonu, ustavijo na ulici?

Kljub epidemiji in omejenim možnostim predstavitve knjige je knjiga pol leta po svojem izidu že doživela ponatis. Tak odziv je tudi mene presenetil. Seveda z veseljem spremljam, kako knjiga odmeva v bralcih. Odzivi prihajajo tako od slepih kot tudi videčih. Mnogi moji prijatelji in znanci, ki ne vidijo, se najdejo v njej. Žal v naših krogih ni veliko prostora, ki bi nam omogočal, da bi odprto spregovorili o svojem čutenju in doživljanju. Tako marsikdo nosi v sebi občutke, ki so prišli na dan šele ob branju te knjige. In o tem mi pripovedujejo. Na drugi strani pa vidim, da knjiga dosega svoj namen tudi na področju ozaveščanja videčih. Bralci pripovedujejo, da še nikoli niso tako razmišljali o slepih, da jim je dragoceno spoznavati ta svet na tak način, da so se ob branju marsičesa naučili in imeli priložnost tudi pretehtati svoja stališča in odnos do drugačnih. Presenetilo pa me je, da so se v Sarini vlogi našli tudi nekateri drugi. Na primer isto spolno usmerjeni, ljudje, ki so se v šoli težje učili in so bili v razredu zaradi tega izpostavljeni, in podobno. Veliko mi pomenijo tudi besede nekega gospoda, ki je dejal, da je knjiga polna moralnih vrednot, a brez moraliziranja.

Ste pogumna in vztrajna oseba, radi  imate življenje, ljudi, naravo, v ljudeh iščete in spodbujate le dobro. Bi želeli za konec dodati še kakšno misel, nasvet?

Deliti nasvete je vedno nehvaležno, zato tega raje ne bi počela. Želim pa si, da bi si ljudje upali verjeti v to, da so enkratni, neponovljivi in kot takšni dragoceni. Škoda je zasledovati tisto, kar bi radi postali, ob tem pa ne živeti tega, kar smo že zdaj. Želim vam, da bi se mogli veseliti svoje enkratnosti.

Gospa Sonja, najlepša hvala, da ste sprejeli vabilo k pogovoru. Že je tu  svetloba adventa, praznovali smo že  Miklavža, nato bomo še Božič in Novo leto. Želim vam vse dobro, predvsem zdravje in naj v vas nikoli ne ugasne želja po znanju, ustvarjanju in spletanju medčloveških vezi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme