Knjiga o pričakovanju, klic po življenju
GMD / Predstavitev knjige Nosečkin camino
Mala Julija še ni privekala na svet, ko se je njena mama leta 2016 odločila za pustolovščino. Ana Uršič, po rodu iz Zasavja, ki pa si je z možem ustvarila družino na Goriškem, v Rupi, se je tistega leta odpravila na dolgo načrtovano in zaželeno romanje po Jakobovi poti (Camino de Santiago), čeprav je pred odhodom ugotovila, da ji pod srcem raste detece. Ko sta se z možem podala na 23-dnevni camino, je bila Ana v tretjem mesecu nosečnosti.
Nosečniško potovanje opisuje Ana v svojem knjižnem prvencu z naslovom Nosečkin camino, ki ga je občinstvu predstavila v torek, 9. maja, v komorni dvorani KCLB.
“Nosečkin camino ni še eden v poplavi potopisov z Jakobove poti. V knjigi zaman iščete slikovite fotografije, opise poti in krajev, pripovedi o prigodah z romanja, osebna razodetja. Prvenec Ane Uršič je pravzaprav camino prve nosečnosti, po katerem stopa mlada, sodobna, občutljiva ženska z vero Vanj ob trdni moževi opori vse tja do cilja – novemu življenju naproti.” Te besede lahko preberemo na zavihku knjige, na torkovi predstavitvi pa sta jih potrdila tudi msgr. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, ki je knjigo izdala, in Ana Kodelja, ki je besedilo lektorirala in uredila. “Pričakovanje otroka in rojstvo sta v tej knjigi povezani z duhovnim rojstvom, ki ga je avtorica doživela na Jakobovi poti,” je dejal msgr. Podbersič, ki je spomnil, da je GMD v svoji 99-letni zgodovini izdala le štiri knjge, ki se dotikajo mladostnih let življenja, zato je knjiga Ane Uršič pomembna, ker založbo in bralce “požene v novo pričakovanje”, v “kulturo življenja, ki je nad kulturo smrti, v kateri danes živimo”. Ana Kodelja je poudarila, da ne gre za klasičen potopis Jakobove poti, a za pripoved, ki združuje doživetja, utrinke s camina, z doživetji, spoznanji in spremembami devetmesečne poti avtoričine prve nosečnosti, “gre za iskreno izpoved sodobne ‘nosečke’.”
V kraje in vzdušje Jakobove poti je navzoče na predstavitvi pospremila glasba kitaristke in profesorice SCGV Emil Komel Martine Gereon, z avtorico in oblikovalko Meto Tomažič, ki je poskrbela za prelom knjige, pa se je pogovarjal David Bandelj. Meta Tomažič je Nosečkin camino odela v čudovite akvarelaste barve, z avtorico se je dobro razumela, interpretirala je njen pogled na knjigo in njene želje. Pri delu sta jo vodila sporočilo knjige same in avtoričin odnos do življenja, priznala je, da se je tudi sama začela spraševati o svojem življenju. “Knjiga, ki se predstavlja v svetli pripovedi, iskreni izpovedi, pristni duhovni in duševni analizi, ne brez trenutkov resnične napetosti, bralca pritegne predvsem s kombinacijo stilov. Avtorica pa se predstavi v svoji celovitosti, predvsem iz nje veje ženska, ki se zaveda odgovornosti, veselja in radosti nosečnosti, in to deli s svojimi bralci,” je napisal David Bandelj v spremni besedi. Na predstavitvi je poudaril, da knjiga tudi moškim razkriva globino ženske občutljivosti, duhovnosti, nežnosti, materinstva in zadnjo besedo (poglavje) v njej ima prav moški, Anin mož Luka.
Avtorica je priznala, da se je na camino podala, “da bi se našla in prečistila svoje izbire v življenju – to je bil povod, nosečnost pa se je pri tem ‘zgodila’, bila je izziv, ne povod in ne ovira.” Velikih strahov pred potovanjem ni imela; kot je povedala, se je na pot odpravila z blagoslovom in zaupanjem, da bo šlo vse v redu. Svoje misli in občutke si je med potjo zapisovala v dnevnik, že takrat pa je čutila, da ji je spregovoril Sveti Duh in jo nagovoril, naj napiše knjigo. Literarno delo je nastajalo šest let in devet mesecev, saj je v tem času Ana imela še dva otroka, Oliverja in Friderika. Prvi del je napisala med drugo nosečnostjo, knjigo pa je dokončala, ko je čakala prihod tretjega otroka: “Take knjige ne moreš napisati, če nisi noseč!” Delo je večplastno, v njem se pripoved o potovanju po Jakobovi poti, razmišljanjih in spominih, usklajuje s podatki o otrokovem razvoju v materinem telesu. Dejansko opisuje avtoričino dvojno pot v življenju, ki jo je, kot je sama dejala, preoblikovala. “Camino je kot nekako postenje, med katerim prideš v stik sam s sabo, postaneš odprt, preko poznavanja samega sebe se preoblikuješ. Brez sprememb, brez bolečine ne more biti rasti in s tem lepote in sreče, ne more biti nosečnosti.”
