Knjiga o posebni ženski
Misli ob ponatisu zanimive knjige Petra Handkeja
Oktobra letos je pri založbi Guanda izšel ponatis Handkejeve knjige Wunschloses Unglück (Žalost onkraj sanj) v italijanščini. Povest je avtor napisal leta 1972, leto dni po samomoru matere, na katero je bil zelo navezan. Gotovo je to njegova najljubša povest. Mati je bila Slovenka, doma iz Grebinja (nemško Griffen) na avstrijskem Koroškem. Knjiga spada med najpomembnejša prozna dela zadnjih sto let (Handke je prejel Nobelovo nagrado leta 2019). Avtor v povesti nikoli ne razkrije imena matere, vendar na vsaki strani začutimo njeno prisotnost. Bila je gotovo posebna ženska. Že kot otrok je z družino živela na revni kmetiji. S sinom Petrom je govorila slovensko (koroški dialekt), vendar Handke ni nikoli obiskoval slovenske šole, ker jih takrat ni bilo in ker je nekaj let z mamo prebival v Berlinu; knjižne slovenščine se je sam učil pozneje, ko je bil že priznan mlad nemški pisatelj. V knjigi opisuje življenje matere na podeželju in pravi, da so vedeževalke na veselicah brale prihodnost le mladim moškim. Dekletom so pripovedovale le neumnosti, saj so vedele, da so bile vezane na dom, kmetijo, od koder ni bilo izhoda. V njihovem življenju ni bilo kaj pričakovati. Vse je teklo po istem tiru, od prvega do zadnjega dne. Petrova mati pa ni bila “podrejena” nikomur, bila je nekaj posebnega v želji, da bi se razlikovala v svetu, ki te hoče prisiliti, da si neopazen. Življenje ji je ponudilo nekaj, česar ni pričakovala, a življenje se pri njej prikaže tudi kot nekaj neverjetnega, nekaj večbarvnega. Ko je dopolnila šestnajsto leto, je zapustila dom, si poiskala službo kot kuharica v Celovcu, kjer je bila leta 1938 priča Hitlerjevega prihoda v Avstrijo in njegovega obiska v mestu. Med vojno leta 1941 je zanosila z nekim nemškim vojakom in rodila sina-pisatelja, ki ni nikoli spoznal očeta. Preselila se je v porušeni Berlin, čez nekaj let pa se vrnila na Koroško z mladim Petrom in v domovini odkrila književnost; brala je svetovne pisatelje: Hamsuna, Dostojevskega, Tolstoja, Faulknerja.
Nekoč sem v Novi Gorici slučajno srečal Evgena Bavčarja, umetnika iz Ajdovščine, ki že veliko let živi v Parizu. Tam je spoznal Petra Handkeja, saj se je tudi on pred leti preselil v predmestje Pariza. Pripovedoval je, kako Handke pariški javnosti predstavlja dela, ki jih je napisal. Vedno veliko in krasno govori o Slovencih, o slovenski Koroški. “Še nobenega nisem slišal tako lepo govoriti o Slovencih, o slovenskem jeziku, slovenskem značaju,” mi je zaupal Bavčar. Kaj pa mi Slovenci? Smo povabili kdaj nobelovca k nam, da bi nam predstavil svoje knjige, da bi nam govoril o svojem življenju? Tudi v tisku pri nas se malo govori o njem. Morali bi biti ponosni, da Handke pripoveduje o lepotah Slovencev. “Slovenci smo pač taki,” je dodal Bavčar, “nevoščljivi smo Slovencu, ki je prišel do uspeha.”