Suzin svet

Klopca

Klopca

Piše Suzi Pertot / Življenje je tu, doma

Rodila sem se v mestnem bloku brez razgleda. Z okna sem lahko zrla le na ulico, na ljudi, ki so hiteli mimo, in na avtomobile. Pa sem vseeno dolge ure slonela ob oknu. Ko sem opazovala vrvež pod našo hišo, sem dovolila mislim, da poletijo med oblake, in se končno spočila od študija in domačih nalog. Sovražila sem mesto, ker me je utesnjevalo. Predvsem za sanje ni bilo prostora. Pozneje, ko sem dorasla in sem lahko vzela nahrbtnik in šla, sem začela veliko hoditi v gore. Tja, kjer so se misli lahko utapljale v neskončnosti in je bila svoboda tako blizu. Lahko si se je dotaknil s prstom. Svoboda brez konca. In razgledi. Nori razgledi.
Spominjam se nekega poznega popoldneva, ko sva se s prijateljem vračala od Triglavskih jezer v Trento. Čisto na koncu nas je zajela nevihta z močnim grmenjem. Lilo je kot za stavo in skoraj popolnoma mokra sva že bila, ko sva se zatekla na leseno klop ob stari kamniti hiši. Zavetje ji je dajal napušč. Utrujena od dolge hoje, sva zrla v trentarske vrhove, ki so se igrali s podečimi se oblaki. Strele so švigale mimo naju, grmelo je kot na sodni dan, krošnje dreves so se upogibale v vetru, trave pa so zibaje se spreminjale barvne odtenke. Dež je risal simfonijo na pobočja nad vasico, dišalo je po smrečju in mokrem poletju. Razumela sem, da bi najraje ostala. Na tisti klopci bi spremljala minevanje in srkale barve časa. Zdaj sem lahko razumela nono, ki je tako rada dolge ure posedala na klopci pred hišo in zrla nekam predse. Kaj pa delaš tu sama, nona, sem jo spraševala. Nič, samo gledam in razmišljam, mi je govorila. Klopca ob hiši ji je bila svet.
Klopco sem pogrešala že od otroštva. Občutek, da sediš na njej in misli lebdijo nekje svobodno v daljavi. Proste, daleč od utesnjenosti življenja. Tistega dne, na robu Trente, dež ni hotel nehati. Lilo je uro, morda dve. Morda sva sedela cele tri ure. Tiho sva ždela na klopci pred zapuščeno hišo in dovolila oblakom, da so se polastili najinih misli in sanj. Čas je ostal brezpomemben del mestne preteklosti. Klopca je bila samo korak do večnosti. Do neminljivega. Do neskončnosti. Ko se je zjasnilo, sva vstala, a vedela sva, da nama je pot tuja in bi najraje ostala. Dan, dva, morda za vedno. Tiha pesem dežnih kapelj, ki so počasi padale z žlebov na trato, in pogled na oblake, ki objemajo Julijce, sta se mi vtisnila v spomin. Sedela bi in čakala, da sonce sledi dežju, noč dnevu, jesen poletju. Nesmrtna kot kamen, kot drevo. Kot misel. Kolikokrat pozneje sem se spomnila tiste klopce na robu trentarskih pobočij. In kolikokrat sem si zaželela, da bi jo spet našla, sedla in pustila času, da gre svojo pot.
Občutek imam, da ljudje nimajo več miru. Ljudje bežijo. Tekajo. Potujejo, da bi se izognili sami sebi. Igrajo se skrivalnice z resničnostjo. Bojijo se lastnih misli. Bojijo se tišine. Bojijo se sesti na klopco pod strmimi skalnatimi grebeni.
Imam prijateljico, ki je vedno na poti. Delo, ki ga opravlja, je že itak hudo odgovorno in stresno. Ko pa ima nekaj prostega časa, je že na potovanju. V Azijo, v Južno Ameriko, na sever ali, če je časa malo, vsaj na drugi konec našega Apeninskega polotoka. Prost dan imam, mi pove in vem, da bi me najraje vprašala, ali se lahko vidiva. A se premisli, še preden mi ponudi roko. Skočila bom do Celovca, mi pove, tja in nazaj. Doma ležijo neprebrane, pozabljene knjige, vrt sameva, lončnica veni pozabljena in polkno buta in ropota v burji. Prazna hiša. Prazne misli. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

22.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!