Ključno je ohranjati človeškost, tudi takrat, ko je bilo zaupanje že izrabljeno

Piše: Špela Pahor

POGOVOR / Tina Pegan, umetnica in etnologinja

Tina Pegan je doma iz Izole. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala etnologijo in kulturno antropologijo. Njeno diplomsko delo, s katerim je leta 2016 končala študij, nosi naslov Liminalnost psihiatričnega zdravljenja. Leta 2021 je pri založbi Primus, v zbirki Avtorji, izšla njena knjiga 182 dni, življenje na psihoterapevtskem oddelku. Glavna junakinja Eva se znajde v psihiatrični bolnišnici. V dnevnik zapisuje svoje izkušnje in premišljevanja, beleži tudi zgodbe drugih pacientov, njihove medsebojne odnose in vsakdanje dogodke na oddelku. Spoznavamo njen notranji svet, odkrivamo njeno zgodbo od izbruha bolezni do izhoda iz bolnišnice, z njo delimo spomine na travmatične dogodke iz otroštva, ki so povzročili bolezen. Čeprav izmišljeno, delo temelji na zgodbah resničnih ljudi in je delno avtobiografsko, iz spoštovanja do zasebnosti pa je avtorica spremenila imena nastopajočih. Knjigo je Tina Pegan namenila vsem bolnikom, njihovim svojcem, prijateljem in zdravstvenim delavcem, ki bi radi bolje razumeli duševnost psihiatričnih bolnikov, njihova prizadevanja in željo po zdravju in sreči. Je njen prispevek k preseganju stigme, ki je v našem okolju žal še vedno prisotna in zaradi nje trpijo tako bolniki kot njihove družine. Tina Pegan piše tudi pesmi. Letos je osvojila prvo mesto na Primusovem natečaju za najboljšo pesem v literarni izolaciji. Obožuje glasbo in igra klavir, rada potuje in spoznava druge kulture. Povabila sem jo k pogovoru, da bi jo spoznali tudi vi.

Tina, doma ste iz Izole. Bi nam lahko povedali kaj o svojem otroštvu?

Rodila sem se kot drugi otrok v družini, kjer so me že od malih nog privajali na sprejemanje drugačnosti in na sobivanje z njo. Živela sem na ulici revolucionarjev, kakor jo rada sama imenujem, ob stari oljki, ob nekdanjem vodnjaku, v soseski z napol razpadlim zidkom, ki je vsrkala v svoj obstoj kompleksne vezi med seboj različnih sosedov.

Kot otrok sem bila zadržana in radovedna in ravno radovednost mi je omogočala, da sem postopoma izstopala iz svojih okvirov. Bila sem odrasel otrok, zamišljen, refleksiven, zato so moji mami učiteljice več let zapored predlagale, da bi preskočila razrede osnovne šole. Do tega ni prišlo, saj je mama dajala večji poudarek na moj notranji razvoj, ki se je zaradi dolgočasja med šolskimi klopmi začel bogatiti s fantazijo. Ta je zaživela zlasti med igranjem klavirja, ker sem v tišini pripovedovala notno dogajanje. Kasneje sem odkrila čar pisanja in pripovedovala izmišljene zgodbe s pridihom resničnosti. To rada počnem še danes. Mislim, da se vračam k otroku v sebi, ki sem ga s hitrim odraščanjem odrinila v globine svoje notranjosti, kamor se je bilo, po nuji najti sebe, treba vrniti nazaj.

Že v osnovni šoli ste odkrili ljubezen do glasbe in dar za pisanje.

Ljubezen do glasbe se je po moje rodila po dolgotrajnih otroških boleznih. Veliko dni sem preležala v tišini bolnišnice ali doma, tako sem si začela prepevati melodije, ki jih prej nisem nikoli slišala. Za odločitev šolanja v glasbeni smeri pa je bilo odločilno neko popoldne.

Spominjam se popoldneva, ko sem začutila, da je klavir del moje poti. Kotalkala sem po ulici, ko sem nenadoma zaslišala preigravanje klavirja. Soseda je bila glasbenica, pianistka in operna pevka. Njene melodije so me tako fascinirale, da sem občutila višjo silo, ki me je vodila h glasbi. Nato sem odšla na sprejemne izpite in bila sprejeta na pouk klavirja.

Ko sem bila še zelo majhna, mi je mamina mama rada pripovedovala zgodbe. Te so se dotikale njenega in  dedkovega življenja, življenja v času vojne in izjemnih dogodkov iz življenj navidezno običajnih ljudi. Metodo pripovedovanja je uporabljala, da bi me zamotila pri hranjenju, ker sem bila izrazito neješča. Njene zgodbe so me posrkale vase in morda se je tu sprožila ustvarjalna žilica. Kasneje sem začela pisati o zgodbah ljudi, ki sem jih začutila v sebi.

Kako ste se odločili za študij etnologije in kulturne antropologije?

Odločitev za študij ni bila enostavna. Prenehala sem igrati klavir, kar sem vrsto let obžalovala. Ker je bila takrat zame pot glasbe zaprta, sem razmišljala o drugih poteh. Težava je bila v tem, da me je, obratno kot na pusti gimnaziji, nenadoma začelo zanimati vse; od kulture bivanja do psihologije, filozofije, sociologije, zgodovine itd. Začeli so me zanimati ljudje, kaj si ti mislijo in zakaj, kako ti bivajo in čemu tako.

Prijava na študijsko smer etnologije in kulturne antropologije je bila takrat edina smotrna odločitev za potešitev lahkote po znanju.

V čem vas je ta študij obogatil?

Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani je sam po sebi posebnost. Nahaja se na Zavetiški ulici, oddaljen od Filozofske fakultete. V stavbi smo bili etnologi in kulturni antropologi, nad nami arheologi in poleg omenjenih oddelkov je tam nastanjen Avstrijski inštitut.

Očarana sem bila nad raznolikostjo ljudi, ki so oddelek obiskovali. Bili smo mešanica subkultur v sobivanju. Nekateri smo bili realnejši, drugi idealistični, ampak vedno kulturno angažirani, s tem da smo znanje antropologije vnašali v njeno aplikativno smer.

Študij mi je začel vlivati samozavest, da moje misli štejejo; imajo veljavo in težo, še zlasti, ker so nas jih profesorji učili podkrepiti s teoretično podlago, torej učili so nas antropologizirati proučevane pojave. Med študijem smo si tako izmenjali mnogo zamisli, idej, odgovorov na tudi provokativna vprašanja. Izmenjava pogledov je potekala na oddelku, med samim študiranjem, v okoliških barih in na študentskih žurkah.

Kako pa ste se odločili za temo diplomskega dela?

Temo za moje diplomsko delo je spodbudila lastna izkušnja z duševnim zdravjem oziroma z boleznijo. Začelo me je podrobneje zanimati, kaj se z menoj in z meni podobnimi dejansko dogaja, kako družba gleda na ta zdravstveni problem, kako je zdravstvo organizirano in kako deluje ter kakšna je zgodovina duševnega zdravja. Zanimale so me meje družbe, ki vkalupi problem v družbeno sramoto, kar omogoča nastanek bremenilnih stigem.

Vaš mentor je bil prof. dr. Rajko Muršič. Kakšna je bila njegova vloga pri nastajanju in oblikovanju vašega diplomskega dela?

Res je. Za mentorja svojega diplomskega dela sem si izbrala legendarnega slovenskega antropologa, dr. Rajka Muršiča. Pred tem sem si ga izbrala kot profesorja na izbirnem seminarju, dve leti zapored, kjer so študentje oddelka zagovarjali tudi diplomska dela. Na njem je bilo živahno, saj se je vedno vnela debata različnih pogledov in mnenj. Zdelo se mi je smiselno pri njem tudi končati študij, saj je njegovo znanje izjemno, bogato, vedno pa realno, logično, primerjalno, sočutno in aplikativno.

Odločitev za mentorja je bila torej spontana. Med študijem sem bila samostojna in prav tako pri pisanju diplomske naloge. Usmerjanja so torej potekala zgolj na začetku sestavljanja ogrodja diplomske naloge in tik pred koncem dela, ko sem prejela marsikateri dragoceni nasvet.

Obsežen seznam literature nam pove, da ste se svoje raziskave lotili temeljito. Posegali ste po knjigah s področja psihologije, sociologije, antropologije, medicine, psihiatrije …

Prebrala sem nekaj monografij, zbornikov in člankov z različnih področij. Tako se mi je zdelo prav, saj je antropologija sama izrazito interdisciplinarna veda.

Zdaj sem se spomnila na dogodek iz čitalnice v NUK-u, kjer sem si redno sposojala čtivo, ki žal ni bilo na izposojo. Članke iz zbornikov različnih družboslovno-humanističnih ved sem si bila primorana prebirati v tišini prostora, ki je mimogrede čudovit, ali pa sem jih nosila v fotokopirnico knjižnice. V čitalnici je bibliotekar gledal moj seznam izposoj in mu ni bilo jasno, kaj študiram. Ko sem mu povedala, se je le nasmehnil in dejal: “Jasno.” Za prave antropologe je prebiranje raznolikih tematik različnih ved temelj temeljev, ki vodi v poglobljeno analizo.

Delo temelji tudi na osebnih pričevanjih in zgodbah bolnikov, s katerimi ste se srečevali. Kaj so vam odkrile njihove pripovedi? Ste z lahkoto navezovali stike z njimi? Zdi se, da so vam zelo zaupali.

Sama sem zaprte narave. Nekateri to opazijo, drugi ne, saj, kot sem omenila na začetku, me od svojih zaprtih okvirjev rešuje zdrava radovednost. Sebe imam za empatično osebo, torej sočloveka začutim, včasih tako močno, da moram nato na novo postaviti jasno mejo med seboj in drugim. Podobno je bilo pri pogovorih s sopacienti. Pomembno je bilo biti z njimi odkrita. Povedala sem jim, da pišem diplomsko delo o liminalnosti duševnega zdravja ter da bi si vanj želela vključiti njihove življenjske zgodbe. Večina jih je na to pristala, pod pogojem, da sem jih s spremembo imen in z neomenjanjem krajev zaščitila. Ugotovila sem, da so njihove zgodbe tako univerzalne, da bi se lahko odvijale prav povsod, padli pa so v okvir slovenske družbe, ki na bolezen gleda s specifičnih stališč. Zgodbe pacientov so me pripeljale do odkritja, da je želja po duševnem zdravju zlasti želja posameznikov po razbremenitvi osebnih zgodb.

Kasneje so mnoge zgodbe iz vaše diplomske naloge našle svoj prostor tudi v knjigi 182 dni, življenje na psihoterapevtskem oddelku.

Res je. Nekatere zgodbe so ugledale luč v leposlovni preobleki, v knjigi 182 dni. Že ko sem oddala diplomsko nalogo in prejela potrdilo o diplomiranju, sem vedela, da bo iz tega nekega dne nastalo leposlovno delo. Moja dokumentarna literatura je bila zgolj češnjica na torti. Za njo stojita študija in terensko delo, na katerega imam mešane spomine. To pa zato, ker sem tudi v prostih pogovorih s sopacienti subtilno usmerjala pogovore v moj predmet proučevanja in si kasneje njihove odgovore zapisovala. S tem sem jih tudi seznanila in moram reči, da so kljub temu radi sodelovali, ker so prejemali iskreno vzajemno spoštovanje in zaupanje. Pacienti so bili dragocen vir informacij in sem jim za sodelovanje neizmerno hvaležna.

Dragoceni so tudi vaši  pronicljivi psihološki uvidi in opisi različnih duševnih stanj.

Sama sem jih mnoge imela priložnost spoznati ne le preko literature. Vendar tu nisem strokovnjak. Zanima me, kaj se dogaja s človekovimi možgani, z njegovimi mislimi, s psiho, kako ti vplivajo na okolje in kako to vpliva nanje. Moram reči, da imam tu srečo, saj tudi danes mnogi stopijo do mene in mi pripovedujejo o rečeh, ki jih težko zaupajo soljudem. Vsaj tako pravijo. V tem primeru me tematike nikakor ne zamorijo, čutim se počaščeno, da jim oddajam pozitivne občutke, zlasti zaupanje.

Posebno občutljivost kažete za vprašanje spoštovanja človekovega dostojanstva in bolnikovih pravic.

Obstajajo različni modeli sporazumevanja med zdravnikom in pacientom. Menim, da je ključno ohranjati človeškost, tudi takrat, ko je bilo zaupanje že izrabljeno. Treba se je vprašati, čemu je bilo tako, in porušiti prepričanja, ki so pripeljala do destrukcije prejšnjega stanja. Če je človeško dostojanstvo izrabljeno in zlorabljeno, se lahko zatečemo k različnim institucijam, ki skrbijo za spoštovanje bolnikovih pravic.

Sledimo tudi vašim mislim o zdravju in bolezni kot relativnih pojmih in kulturno specifičnih terminih.

Bolezen in zdravje sta kulturno pogojena. Kar je pri nas patološko, je lahko v drugi kulturi še normalno, ponekod pa že nadnaravna lastnost. Če sem kratka in jedrnata, je vse odvisno od naše sreče, kje smo se rodili, če nas bodo strpali v bolnišnico ali ne.

Posrečeno opišete tudi neko zelo strogo zdravnico. Iz obzirnosti niste navedli njenega imena, ampak le kratice. Ugotavljate, da k ponotranjenju občutka “biti nor” žal velikokrat prispeva psihiatrična stroka sama in neustrezen odnos zdravstvenega osebja do pacientov.

Bolnišnica je institucija s svojo ideologijo, ki je kulturno specifična. Od posameznika samega je odvisno, katerim etiketam pusti, da se nanj lepijo. Ali se z besedo bolnik, “norec” itd. poistoveti, je v domeni njegove možnosti izbire. Oznakam lahko podleže ali se jim upre, morda prevzame nase le njihovo začasnost, npr. le v času trajanja akutnega bolezenskega stanja. “Da, bil sem pacient, a zdaj nisem več. Želim živeti normalno”, so bile misli mnogih mojih sogovornikov.

V akutnih stanjih se tako psihiatrična bolnišnica izkaže za varno okolje, ki omogoča stik s seboj. Kaj pa potem? So tablete res edino, kar lahko pozdravi ranjeno dušo?

Ranjeno dušo lahko pozdravi spoznanje. Mnogim se v to ne ljubi vlagati in si mislijo, da je zdravilo edina rešitev za bolezensko stanje. To je zame le začasna rešitev, kakor obliž za rano.

Nekje sem prebrala misel, da depresija v sebi skriva vse preveč globok pomen, da bi jo lahko zaupali le psihiatrom … Čeprav je kot vse druge bolezni medicinski problem, ki ga je včasih nujno zdraviti z zdravili, ima tudi eksistencialni in duhovni pomen. Je lahko depresija tudi koristna? Vprašati se moramo, kaj želi bolezen sporočiti naši duši?

Vsaka bolezen ima svoj razlog. Vsaka institucija, ureditev, kateri smo med odraščanjem podlegali, nas je skušala strpati v okvir in nam je vcepljala svojo ideologijo. Pri tem nas ni spodbujala k razmišljanju o eksistencialnih vprašanjih.

Osebnostne krize so povezane z izgubo identitete, saj ključno vprašanje Kdo sem jaz? je večkrat cenzurirano iz naše narative. Po tem se je treba vedno znova spraševati. Vprašajte se, kdo sem, in si podajte odgovor. Ni enostavno, kajne?

Ali je bolezen lahko koristna? Je. S seboj lahko pripelje potencial za preobrazbo, če znamo zdrobljene koščke identitete smiselno zalepiti v celoto. Taka umetnina, umetnost sestavljanja skrušenega človeka, ima zame neprecenljivo vrednost. Zgodbo o njenem nastanku pa je vredno zaupati le tistim, ki bodo pripoved o unikatu obogatili. Če se taka oseba najde v psihiatru ali psihoterapevtu, je to super, če se najde drugod, prav tako.

Kako bi komentirali misel, da se pritiski, strah in tesnoba, ki so značilni za današnji tempo življenja, odražajo v bolezni, ki prizadene najbolj občutljive člane družbe?

Sama sem opazila, da so mnogi posamezniki, ki trpijo za duševnimi boleznimi, izrazito občutljivi, nekateri celo labilni. Opazila sem tudi, da se po bolezni ti spremenijo. Zaprejo se vase, nato pa ali podležejo pritiskom družbe ali se stigmatiziranju upirajo. Uprejo se lahko tudi s pripovedovanjem o lastnih izkušnjah ali s tem, da oživijo to, kar so odlašali. Pri nekaterih, ki jih poznam, se je okrepil občutek za ustvarjanje, pa tudi za samostojne projekte, katerim so končno dali možnost, da zaživijo.

Potlačeni občutki hranijo strah, jezo, žalost, tesnobo, paniko itd. in vodijo v bolezni. Pomembno se jim je predati in jim dati možnost, da zaživijo. S tem ni nič narobe, takrat nismo šibki, dajemo jim prostor, da se preobrazijo in zaživijo v drugem čustvu.

Vaše pisanje je včasih lirično, vedno pa toplo, iskreno in navdihujoče. Zgodbe sežejo do srca in nas včasih tudi spravijo v smeh. Predvsem pa spodbujajo k razmišljanju in preverjanju splošno sprejetih trditev.

Hvala za napisano. Pri pisanju si želim biti iskrena, sprva do sebe, nato do bralcev. Te imam za inteligentne posameznike, ki neiskrenost začutijo in jo tudi lahko očitajo. In tako je prav. Tudi njihovo razmišljanje in občutenje štejeta, zame imata veliko vrednost.

Zelo sem bila vesela mnenj neznancev o knjigi 182 dni. Ti so me poiskali po socialnih omrežjih in mi pisali o občutkih, ki jih je moje pisanje povzročilo. Postavljali so mi tudi vprašanja, povezana z boleznijo in s psihiatričnimi institucijami. Tu rada poudarjam, da sem zapisala resnične zgodbe posameznikov, ki same v sebi nosijo odstopanja, saj smo si vsi različni in bi marsikdo podobno izkušnjo doživljal povsem drugače.

Ob branju Evine zgodbe odkrijemo, da ste tudi vi pokončna in optimistična oseba, ki zaupa vase in se pogumno upre družbenim pritiskom.

Z leti se je začelo krepiti moje zaupanje vase. Upiram se vsemu krivičnemu, tudi za ceno družbenega izločenja. Krivic ne prenašam in jih ne morem spregledati, še zlasti, če uvidim, da se oseba ne zna postaviti zase in prosi za pomoč. Moj optimizem pa se je rodil v najbolj temnih krajih in ponosna sem na to, da sem presegla nekatere destruktivne vzorce in prepričanja. Čutim se močnejšo, čeprav bi lahko marsikdo tresel sol na moje rane. Ampak ne! Tega ne dovolim! Te so le moje in nihče nima pravice upravljati z njimi kot jaz sama.

Veliko vam  pomenijo umetnost, ustvarjalnost, samota in pravica biti to, kar si.

Svoboda biti to, kar si, mi pomeni največ. Všeč mi je družba, hkrati pa veliko časa preživim sama s seboj. V takih trenutkih premlevam, ustvarjam in se ukvarjam s sabo. Zadnje čase veliko časa namenjam sebi, želim si postati svoj najboljši zaveznik.

Pišete tudi pesmi in igrate klavir. Vaše najnovejše pesmi so nastajale v času koronavirusa. O čem pripovedujejo?

Moje pesmi so osebnoizpovedne. Pripovedujejo o dogodkih, ki sem jih sama doživela, tako da te izražajo občutke sprejetja, osame, veselja, hrepenenja, moje ljubezni in odljubljanja, govorijo o sreči in obžalovanju, predvsem pa so polne upanja. Nosijo del mene.

Pesmi, ki bodo letos objavljene v dveh tematsko različnih si zbornikih, lahko preštejem na prste ene roke. Za objave sem hvaležna, da ne bo pomote, vendar se sprašujem, ali ljudje res potrebujemo mnenja drugih, da se zavedamo, da je nekaj dobro? Mar ne bi pesmi nosile istega naboja, enake sporočilne vrednosti, če ne bi bile objavljene?

Klavirja se, bolj kot igram, le občasno dotaknem. Čas, da se mu bolj posvetim, očitno, še ni zrel. Bo pa prišel tudi ta dan, ko se bom resneje ukvarjala z njim, ali le zase ali drugače. Svoje življenje sem se odločila, poleg svojim izbranim, posvetiti ustvarjanju in izobrazbi, znanju, ki mi pomeni veliko in v njem iščem smisel obstoja.

Radi potujete, odkrivate nove kraje, spoznavate ljudi iz drugačnih kulturnih okolij.

Bolj kot kraji so me začeli fascinirati ljudje iz različnih družbenih okolij. Zanimajo me zlasti posebneži, prav tako marginalizirani posamezniki in njihove življenjske zgodbe. Zanimajo me njihovi pogledi na svet.

Seveda me še vedno privlačujejo nepoznani kraji, saj menim, da vsako potovanje človeka dodatno obogati, padajo meje med njim in drugim ter se omajajo zmotna prepričanja. Vsaj trenutno, ker je to onemogočeno tako ali drugače, pa najraje potujem vase in v sočloveka. Izogibam se površini in površinskim odnosom, zato pa tudi potujem.

Tina, hvala vam, da ste z nami delili svoje misli in izkušnje. Želim vam veliko zadovoljstva in sreče ob ustvarjanju, saj tako obogatite tudi nas.

Draga Špela, hvala za pogovor. Upam, da se bosta najini poti še srečali.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme