“Kljub hudim razmeram pri škofijski Karitas nismo ukinili nobene storitve in projekta”

Piše: Matevž Čotar

Za Novi glas smo se po telefonu povezali z g. Alessandrom Amodeom, direktorjem tržaške Karitas, ki je z nami delil nekaj misli in izjav o današnjih hudih časih. Klic je bil kratek, saj nam je povedal, da so dnevi zelo naporni in skoraj neskončni.

“Pozdravljeni! Živel Bog! ”, je odgovoril po slovensko na klic. “Hvala, da se pri Novem glasu vedno spomnite na našo realnost! ”

Hvala vam za dragocen čas, ki ste nam ga namenili, prav gotovo imate kar intenzivne dneve. Kako doživljate pri Karitas to delikatno situacijo?
Ja, dnevi so res intenzivni. Pri škofijski Karitas nismo ukinili nobene storitve in projekta, nadaljujemo vse s polno paro. Zaradi izrednega stanja smo seveda bistveno spremenili način dela. Že od 23. februarja imamo zaprto menzo, to pa ne pomeni, da smo zaprli kuhinjo! Osebam, ki prihajajo k nam in potrebujejo obrok, nudimo monoporcije (kot neke vrste catering); hrano potem pojedo drugje. Vse seveda poteka ob varnostni razdalji. Tako imenovan “center za poslušanje” (centro di ascolto) je redno odprt, prej smo imeli urejeno čakalnico, zdaj pa osebe sprejemamo posamič. Stanje za naše socialne delavce seveda ni enostavno. Vsi imajo namreč družino, ki jih čaka doma, in morajo biti zato še bolj pazljivi na vse.
Linija naše Cerkve je vsekakor biti čim bolj prisotni na terenu v teh hudih in negotovih časih, zato vztrajamo in gremo naprej po začrtani poti. Dne 18. marca, kljub vsem prepovedim, je “center za poslušanje” sprejel kar 20 oseb, kar ni malo.

Kje oz. kdaj občutite največ težav?
Kot veste, imamo veliko oseb v sprejemnih hišah in ena izmed največjih težav je se držati zakonskih določil, ki se večkrat spreminjajo in poudarjajo, da je prepovedano premikanje ljudi. A mi moramo nositi hrano tem ljudem; to zahteva kar veliko organizacijo, saj moramo kriti sedem sprejemnih hiš in številna stanovanja.
V sodelovanju z Občino Trst poteka tudi projekt “Emergenza freddo” (izredno stanje -podhlajenost), ki pomaga ljudem, ki živijo na cesti. Lahko sami razumete, da je v takih zapletenih časih še težje preskrbeti streho nad glavo tem ljudem. Glede tega se moramo zahvaliti zdravstvenemu zavodu, ki nam je priskočilo na pomoč in z osebjem poskrbi za zdravniški pregled teh nesrečnežev ter zagotovi, kolikor je seveda možno, da nimajo simptomov virusa. Za zdaj, hvala Bogu, nimamo nobenega primera okužbe, ne med prosilci ne med operativnimi delavci.

Socialni delavci opravljajo v teh časih izredno dragoceno delo …
Res se jim moram iz srca zahvaliti. Opažamo, da so vsi v skrbeh, kar je povsem normalno, vztrajnost, volja in čut, ki ga imajo za to poslanstvo, pa jim niso zmanjkali. Zelo smo previdni in spoštujemo vse ukrepe, ki smo jih dobili od ministrstva, zdravniškega osebja in tudi od odgovornih za varnost. V vseh stavbah smo poskrbeli za zdravstvene pripomočke, kot so npr. dezinfekcijsko alkoholno milo, maske, rokavice, in za redno sanifikacijo prostorov. Vse to smo že delali tudi prej, a zdaj smo pri tem še bolj pozorni.

Kako je pa z migranti?
V mesto jih zdaj prihaja manj. Zakaj? Ker je cilj migrantov Lombardija, ta pa je zaprla dostop. To pomeni, da se je tudi pot, ki jo opravljajo, zaustavila. Večji problem bo nastal, ko se reši zdravstvena kriza. Takrat bo prišel zopet velik naval, ker se zdaj migranti nabirajo med Bosno in Srbijo, ker je pot prekinjena.

Se zavedajo, kaj se dogaja?
Rekel bi, da ja. Tudi oni občutijo to izredno stanje in se zavedajo, kaj se dogaja, saj prav tako kot mi imajo sodobne tehnološke naprave, s katerimi imamo dostop do vseh informacij. Tudi pri spoštovanju navodil ne prihaja do težav, govorim predvsem o tem, kar se tiče Karitas, kjer lahko to opažam. Vsi migranti se strogo držijo pravil. Problem je pri brezdomcih, ker ni dovolj sprejemnih prostorov. Oni razumejo, da nekako ne bi smeli biti na cestah, a nimajo alternativ, ne vedo kam bi šli, ker nimajo doma.

Na koncu bi vas prosil za spodbudno misel…
Glejte, Bog nam je vedno pravil, da je treba moliti. Vem, da so težki časi in dosti vernikov pogreša skupno molitev, ker ni liturgije. Rad bi spomnil, da je tudi osebna molitev prav tako močna, in vernikom povem, da v našem mestu cerkve niso zaprte. Nadškof je odločil, da so odprte, tudi če ljudje ne smejo z doma; odprto cerkev lahko nekateri vidijo kar z domačega okna ali jo vidi, kdor gre bežno mimo nje. To daja vtis, da so vrata in srce Boga vedno z nami in da ne smemo izgubiti upanja. Zdaj je nedvomno težko in zapleteno, a vseeno bom končal z ironičnim stavkom in pozivom, ki ga večkrat slišimo zadnje čase. Naši dedje in predniki so morali v vojno in so doživeli res hude čase, nas pa prosijo, da se v tej “vojni” proti virusu borimo z domačega kavča. Mislim, da nam je kljub nesreči šlo vseeno bolje, kajne?

Prav gotovo. Hvala za pogovor!
Hvala vam. Nasvidenje!

Pogovor: g. Alessandro Amodeo, direktor tržaške Karitas

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme