Kljub delu me trening v telovadnici sploh ne obremenjuje

Piše: Anastazija Pertot

POGOVOR / Francesco Peric, košarkarski trener

Francesco Peric je 24-letni fant iz Sesljana, ki svoj prosti čas namenja zlasti košarki. Že v otroških letih je začel igrati košarko in igral je, dokler ni spoznal, da bi rad postal košarkarski trener. S Francescom smo se pogovorili o njegovi košarkarski poti in o današnji situaciji v športu.

Francesco, povej nam kaj o sebi!

Zdaj že več kot tri leta delam z očetom v njegovem uvozno izvoznem podjetju. V prostem času sem košarkarski trener, rad se družim s prijatelji in hodim na sprehode.

Povej nam o svoji izkušnji s košarko. Kam te je pripeljala?

Košarko sem prvič spoznal v mladih letih pri društvu Sokol v Nabrežini. Tu sem sicer že prej obiskoval minimotoriko. Potem je bilo treba izbrati ali košarko ali odbojko. Večina prijateljev se je odločila za košarko, tako da sem to storil tudi jaz. Od takrat sem vedno igral, morda samo v eni sezoni ne, ker sem že postal trener. Igral sem pri matičnem društvu Sokol, kasneje sem pristopil k projektu Jadran. V najstniških letih sem igral pri članski ekipi Sokola in kako tekmo tudi s člansko ekipo Jadrana. Zdaj se ukvarjam večinoma s trenerstvom. Vodim ekipo u16 projekta Jadran in sem tudi pomožni trener Andree Mure pri članski ekipi.

Koliko in katere tečaje si moral opraviti, da si lahko začel trenirati?

Doslej sem opravil dva tečaja. Prvi je bil tečaj za usposabljanje za trenerja; opravil sem ga v Tržiču. Tako sem bil lahko uradno na klopi vseh mladinskih prvenstev ter bil pomožni trener pri članskih prvenstvih do C lige. V Benečiji sem pa opravil tečaj za osnovno stopnjo trenerja. Sledili smo lekcijam teorije in prakse ter po dveh tednih opravili izpit, ki je bil razdeljen na pisni in praktični del. Odtlej sem lahko “prvi” trener v vseh mladinskih kategorijah in tudi v članskih ekipah do prvenstva C lige silver.

Kako je bilo, ko si prvič stopil v telovadnico kot “glavni” trener?

Po pravici moram povedati, da sem bil še precej umirjen in pripravljen, ker sem že prej vodil kak trening. Nisem imel večjih težav in sem bil kar sproščen. Če si trener, imaš seveda odgovornost in moraš to tudi dokazati in posredovati. Pomembno je, da  prej pripraviš vsak trening, tako da je tričetrt dela že narejenega. 

Kakšen pa je odnos z mladimi med treningi? Razumejo, da si ti trener in da te morajo spoštovati, tudi če si samo malce starejši od njih?

Naloga trenerja je seveda tudi ta. Treba je razložiti igralcem, da te morajo spoštovati, čeprav si le malo starejši od njih. Med treningi in tekmami morajo biti resni in koncentrirani. Izven igrišča in telovadnice pa se odnos lahko spremeni in smo  prijatelji. Večkrat sicer med treningom lahko pade koncentracija in se za trenutek pošalimo. Včasih se moram razjeziti in dvigniti glas, v glavnem pa so še precej spoštljivi in se potrudijo.

Kako pa je bilo, ko je prišla pandemija? Koliko vam je odtlej uspelo trenirati?

Lansko leto smo seveda kot vsi bili popolnoma ustavljeni in nismo sploh trenirali do poletja. Ko smo lahko kaj organizirali, smo poleti trenirali na odprtem in se osredotočili na atletsko pripravo. Trenirali smo na odprtem igrišču Sokola v Nabrežini in večkrat se odpravili tudi peš do morja. Ko pa se je pričela sezona, smo treninge imeli v telovadnici vse do oktobra. Takrat smo se za nekaj časa ustavili in kasneje ponovno začeli, a na zunanjem igrišču, vse do januarja. Zunaj sem treniral z mladinci, člani pa niso trenirali. Od januarja pa smo ponovno začeli treninge v telovadnici, tako mladinci kot člani. Seveda smo morali vsi opraviti bris.

Si z ekipo morda organiziral tudi treninge po spletu?

Ne, ne, po spletu nisem nič organiziral. Pošiljal sem seveda nekatere vaje, da bi jih delali kar sami doma, a povsem samostojno.

Katero največjo razliko si opazil pri igralcih zaradi pomanjkanja treningov, družabnih srečanj …

Z veseljem povem, da so igralci redno prihajali na treninge, tudi ker smo jih imeli na zunanjih igriščih. Gotovo sta manjkala šola in druženje; ko so prišli na treninge, so se veliko pogovarjali med sabo. Trening je seveda tudi priložnost za druženje in pomembno je, da se tudi zabavajo, tako da kar pustim, naj se razvedrijo.

Ali zdaj trenirate?

Ja, zdaj treniramo trikrat na teden z obema ekipama. Tako pri mladincih kot pri članih imamo tudi kondicijskega trenerja. Pri članih pripravlja igralce trener Tiziano Vidoni, pri mladincih pa Matej Skerk.

Misliš, da bi bilo bolje, če bi prej prekinili treninge, tako da bi lahko zdaj morda gotovo trenirali?

Menim, da bi bilo bolje, da bi prej malo več potrpeli, to se pravi prekinili treninge in prvenstva za več časa, da bi lahko morda zdaj trenirali redno in brez problemov. Gotovo ni prijetno prekiniti treninge in po nekaj dnevih spet začeti, pride samo do zmede.

Kaj bi svetoval svojim mladim “vajencem” v današnji situaciji in drugim mladim športnikom?

Svetoval bi jim, naj ne namenjajo prostega časa samo tehnologiji in videoigricam. Naj se ne udajo in naj potrpijo. Gotovo je boljše, da se družijo s prijatelji in trenirajo košarko, recimo. Situacija je težavna in primorani smo biti doma, a tehnologija gotovo ni rešitev.

Misliš, da je malo mladih, ki se ukvarja s trenerstvom? Zakaj?

Ja, malo je mladih, ki se ukvarja s tem.  Menim, da ni vsakdo lahko trener. Moraš imeti kaj več v sebi, ki te pritegne, moraš biti dober tako s športnega kot  psihološkega vidika in moraš imeti pravi odnos z mladimi. Biti trener zahteva veliko časa in ta čas je treba tudi ceniti. Društva bi morda morala bolj ceniti čas in trud trenerjev.

Kako bi društva lahko spodbudila mlade, da bi postali trenerji? 

Ko društva organizirajo kak poletni kamp, bi morala pribaviti čim več mladih članov, da pomagajo pri organizaciji in izvajanju. Mladi tako lahko spoznajo trenerje, se zabavajo, navdušijo in spoznajo, ali bi lahko morda kdaj vodili kako ekipo. Mlade je treba čim bolj vključiti v take društvene pobude.

Kako pa si se ti odločil, da boš trener?

Pride trenutek, ko razumeš, da nisi super igralec in se moraš odločiti, ali bi nadaljeval kot igralec ali pa morda postal trener. Kljub temu da sem delal tudi cel dan, mi ni bilo težko in mi ni težko preživeti še kaj več ur v telovadnici. Tu se zabavam in mi je res všeč.

Po katerem znanem trenerju se pa najbolj zgleduješ?

Zgledujem se po znanem srbskem trenerju Željku Obradoviću. Veliko je dosegel v svoji trenerski karieri in menim, da je res dober trener.

Kateri trener pa ti je pustil najlepši in najboljši pečat?

Gotovo trener Walter Vatovec. Preživel sem veliko časa z njim in imel sem možnost biti njegov pomožni trener. “Vato” ima lep, močan značaj, je iskren, ti pove, kar misli, in res pozna košarko od a do ž. Zgledujem se seveda tudi po njem.

Francesco, kateri pa so tvoji načrti za prihodnost?

Prej ali slej bom moral gotovo prevzeti očetovo podjetje, a upam, da mi bo vsekakor uspelo usklajevati treninge in druge obveznosti. Košarka in treningi so zame strast in si tega ne želim opustiti. Ko pa bo čas, bom opravil še en tečaj za trenerja, s katerim bom lahko treniral vsa prvenstva do B lige kot “prvi” trener.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme