Klepeti

Da sem družaben tip in potrebujem klepet, vedo baje že vsi. Čeprav s težavo, se je na to navadil celo moj mož, ki je sicer samotar in mu za preživetje zadostujeta kavč in knjiga. Seveda, če živiš z nekom, ki sklepa nova prijateljstva kar mimogrede na cesti, mirni večeri ob peči skoraj odpadejo. Kaj hočemo, svet smo ljudje, medsebojni odnosi pa so temelj naše družbe in tudi naše sreče.
Prav moja družabna narava je vzrok, da na počitnice ali izlete najraje hodim sama oziroma z možem. Nekoliko zato, ker pri teh letih že težko usklajuješ čas in zanimanja s prijatelji, največ pa zato, ker imam tako več priložnosti, da spoznavam nove ljudi in sklepam nova poznanstva. Žal je to v vsakdanjem mestnem življenju postalo zaradi naglice skoraj nemogoče. Spominjam se namreč časov, ko sem bila še otrok in se je moja mama, ki je bila sicer kar zadržana oseba, zelo pogostokrat spustila v klepet z neznanci, ki jih je srečevala na avtobusu, v čakalnih vrstah in po uradih. Celo pozneje, ko sem bila še študent, je bilo povsem navadno, da smo se ljudje različnih starosti v čakalnici pri zdravniku ali pred okencem občinskega urada spustili v sproščen klepet o vremenu in vsakdanjih problemih. Danes je tega vse manj, večkrat čakam v vrsti, kjer vlada stroga tišina, ljudje pa vsak zase strmijo v svoje pametne telefone in se sploh ne zmenijo za redke neumne posebneže, ki so svojega pustili doma. Vse bolj se nam mudi, vse bolj smo si tujci in vse bolj smo osamljeni ujetniki te moreče tišine. Da, prav ta tišina in zamišljeni, namrščeni obrazi, na katerih se redkokdaj zariše sproščen nasmeh, so bolezen sodobne družbe.
No, nekoliko drugače je morda za nas, ki imamo psa. Že večkrat sem napisala, da mi, lastniki psov, nismo ljudomrzneži, kot mislijo nekateri. Prav nasprotno: psi so največkrat sredstvo, po katerem se ljudje spoznavamo, izgovor za nasmeh in, zakaj ne, za klepet. Pred nedavnim smo si v baru v središču Špetra s parom naših let, ki nama je sedel nasproti, izmenjali nekaj nasmehov zaradi kužkov, ki smo jih imeli v naročju. Kmalu smo se sputili v sproščen pogovor in se skoraj zmenili za skupen izlet. Gospod, ki je bil vesel našega prijateljevanja, naju je opozoril, da, če ne bi imeli psov, bi si ne upali spregovoriti drug z drugim in bi molče buljili v časopis ali prazno skodelico kot vsi ostali v lokalu. Ljudje namreč vse težje sklepajo poznanstva, vse bolj so samosvoji, nezaupljivi in zadržani.
Vse drugače je v gorah. Tam, v mojem sanjskem svetu. V gore me namreč zadnja leta vse bolj vleče srce. Ni zaman pel naš kantavtor Šifrer, da je tam, kjer se mestni svet konča, čas daljši. In drugače obarvan, seveda. Saj ste, upam, že sedeli v tihi sobi kake stare pozabljene planšarije, kjer gori lončena peč, svetloba le plaho pronica skozi majhna okna, leseni sedeži pa so lepo obloženi z blazinami in odejami. In če nekje tam na planini prisluhneš času, spoznaš, da je postal neslišen, da ne drvi več nikamor in te ni več strah pred njim. Tišina in čas, ujet v njej. Da se oči srečujejo in kradejo nasmehe. Da, v gorah se ljudje še pogovarjajo, še se smejejo in celo jezik ni pregrada za prijateljevanje.
Ravno tiste dni, ko se je poletje poslavljalo, sem sedela na Svetih Višarjah. Mislim, da vsi to veste, a vseeno: to je verjetno eno najlepših razgledišč v naših Julijcih, ki je dostopno vsem. Ne govorim z gondolo, ampak peš, ker se v gorah spodobi samo pešačenje. Dve dobri uri lahkega vzpona in si v raju. Sonce, vrhovi in oblaki in lepota, ki je že božanska, daleč od tistega ubogega, žalostnega, turobnega sveta tam spodaj v dolini. In ravno ko sva z možem sedla na sredo razgledne terase, da bi si privoščila hladno pivo, sva opazila, da se je nešteto pogledov ustavilo na najinih psih. S sosednjih miz se je nekaj ljudi približalo in naju v slabi italijanščini spraševalo o pasmi, imenu, pa za dovoljenje, da bi ju pobožali. Tudi najini sosedi pri mizi so se nama prijazno nasmihali. Nekaj časa smo poslušali, ko so se pogovarjali, in ugibali, od kod prihajajo. Jezik je zvenel dokaj čudno, ni bil slovanskega izvora, še manj germanskega, niti ugro-finskega. Končno se je Elvio opogumil in jih nagovoril kar v italijanščini. Izvedela sva, da so doma na Malti, letujejo pa na Bledu. Navdušeni nad Slovenijo, seveda, nad Bledom in nad gorami. Jezero, v katerem se zrcalijo vrhovi, in Julijci nasploh so jih popolnoma zasvojili. Kljub temu govorimo o Mediteranu. V objemu skalnatih vrhov izveva, kako se živi na otoku, ki je skoraj v celoti poseljen, o državi, s katero so kar zadovoljni, in o beguncih, s katerimi se seveda spoprijemajo tudi pri njih doma. Ni jim do dela, samo mobijev se držijo, pri nas pa itak zanje ni prostora, otok je do kraja natrpan, nam povedo, in kljub temu da prvič govorim z Maltežani, se mi zdijo kar nekako domači. Evropejci pač, ki ljubijo Mediteran. In se znajo zaljubiti v gore. Še se pogovarjamo, o snegu, zimi in smučanju. Zagotovo, pravijo, se bodo vrnili, pa čeprav na tihem priznavajo, da pogrešajo barve Sredozemlja. Z možem se poslavljava, psa vsi čohajo, midva pa sva zadovoljna, da sva na tisoč šesto metrih nadmorske višine izvedela, kako se živi na Malti. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji