Klasični in sodobni um

Piše: Matic Batič

Sprememba miselne podlage

Ob političnih in kulturnih razpravah, ki danes potekajo v zahodnih družbah med, grobo rečeno, progresivnim in konservativnim taborom, smo soočeni z zanimivim paradoksom. Čeprav naša družba vsaj navidezno pogosto poudarja svojo racionalnost, se zdi, da je družbena razprava pogosto zgolj nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni videti izhoda. Posledica tega stanja je, da dejansko ne prihaja do resničnega soočenja argumentov, temveč navadno prevlada argument moči. Soroden problem zadeva tudi delovanje katoliške Cerkve oz. položaj krščanstva v današnji družbi. Dejstvo je, da je prav Cerkev od II. vatikanskega koncila dalje vložila in še vedno vlaga velike napore za vzpostavitev dialoga s “svetom”. Ne glede na to se dosežki zdijo borni, saj se čedalje bolj vsiljuje ugotovitev, da nauk Cerkve za večino ljudi postaja ne le vedno bolj oddaljen, temveč celo nerazumljiv.

Pri tem se logično postavlja vprašanje, zakaj prihaja do tega “nesporazuma”. Zakaj pogosto kljub deklariranemu sklicevanju na racionalnost nismo sposobni argumentirane razprave oz. se je celo bojimo? Zakaj sodobni svet ne zmore (več) razumeti krščanskega sporočila? Gotovo bi celovit odgovor na to vprašanje zahteval izjemno obsežno razpravo, ki bi segla daleč onkraj meja tega razmišljanja. Upoštevajoč to omejitev, pa bi rad v nadaljevanju podal vsaj poskus enega od mogočih odgovorov. Mislim, da moramo odgovor vsaj delno iskati v tem, da sta jezik in način argumentacije, ki se ga poslužujeta obe strani, pogosto radikalno drugačna, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Še več, rekli bi lahko, da imamo opravka z dvema različnima načinoma mišljenja. Skorajda ni treba posebej poudarjati, da ima omenjeno dejstvo pomembne posledice za delovanje naše družbe, v kateri naraščata polarizacija in izgubljanje zaupanja v zmožnost dialoga.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med predstavniki progresivnega in konservativnega tabora mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temeljijo na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se danes pravzaprav ne strinjamo več s tem, kaj pomeni biti racionalen. Na preobrat v načinu mišljenja, ki označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, je v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je bilo usmerjeno v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v metafiziko, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti sta tako postali zgodovina in matematika. Filozofija je s Heglom postala vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje je Marx koncipiral ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmoval sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena je postala resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino je tako izpodrinila techne, človek naj bi namreč lahko zares spoznal samo tisto, kar je ponovljivo. To je vodilo k popolni prevladi naravoslovne metode ter k dotlej nepredstavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Po ugotovitvah novozelandskega raziskovalca inteligence Jamesa Flynna se je naraščajoči poudarek na tehničnem razmišljanju v zadnjem stoletju odrazil na področju inteligence, kot jo merijo IQ testi. T. i. Flynnov efekt označuje konstantno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje neprekinjeno naraščajo za približno 3 %. A pri tem je potrebno poudariti, da je dvig inteligence ostal omejen, in sicer predvsem na področje abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih aspektih napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter “logično-posledičen” kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek je tako opustil klasično dojemanje sveta kot smiselne in enovite celote, ki se je uveljavilo že z grškimi filozofi, predvsem Aristotelom. Po Aristotelu je svet poln smisla, saj vsako bitje teži k svoji izpolnitvi, pač v skladu s sebi lastno naravo. Tak pogled na svet so nato dodatno razvili in teoretsko utemeljili katoliški srednjeveški misleci, predvsem sv. Tomaž Akvinski. Pomembno je predvsem poudariti, da v klasični misli človek ni izključen iz stvarstva kot enovite celote. Nasprotno pa sodobni človek sebe doživlja kot neodvisni kartezijanski subjekt. Podobno tudi druga živa bitja in stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in svoje lastne finalnosti, h kateri stremijo po svojem bistvu, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet, poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil osiromašenje našega dojemanja sveta.

Sodobni človek zato resda bolje razmišlja v smislu sledenja abstraktnim principom, a teh ne zna več umestiti v širšo sliko. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, narod) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Tradicionalno sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zato sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati zgolj v jasnih abstraktnih kategorijah, preprosto zdi nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato navadno preprosto izteče v slepo ulico, kjer ima progresivna stran spričo svojega večjega vpliva na področju množičnih medijev in drugih “ideoloških aparatov države” običajno odločilno prednost.

Poskus alternative

Zdi se mi pomembno poudariti, da tehnicistični način mišljenja ne predstavlja višje točke na hipotetični premici napredka. Večina bi danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot “zaostali” in “neznanstveni” metafizični koncepti preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi popolnoma napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično. Sodobni tehnicistični mislec spominja na Chestertonovega norca. Kot je ta zapisal v svojem delu Pravovernost, norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti “zdrave pameti”. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi “celovite slike”, da je njegov svet omejen na (pre)ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen “skok vere”, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.

Kaj torej storiti? Vsak pravi poskus alternative mora predstaviti koncept dojemanja sveta, ki je mnogo širši kot golo tehnicistično mišljenje (čeprav tega seveda ne izključuje). Bistvo je v tem, da pokažemo na racionalnost in smiselnost starejšega načina dojemanja sveta. Pomembno je torej, da opozorimo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Več o tem pa v katerem od naslednjih prispevkov.

Preberi tudi

Križ je spremljevalec življenja

Bodi človek

Kantovski katoliki?

Bodi človek

Kantovski katoliki?

21.08.2021
Naravno pravo

Bodi človek

Naravno pravo

03.04.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme