Kje ste ljudje?

Pred nekaj tedni sva s prijateljico živahno debatirali o pripadnosti. Prepričana je, da je človek vse bolj samosvoj, iz družabnega bitja, ki je del skupnosti, se vse bolj zapira v svoj egocentrizem, v svet, kjer stik z ostalimi predstavljajo kvečjemu socialna omrežja. Ni tako, sem oporekala, nekoliko, ker sem prepričana, da je človek, podobno kot vsak sesalec, riba ali ptica, družabno, krdelno bitje. Največ pa zato, ker so soljudje meni sami potrebni, kot mi je potreben kisik ali vsakdanji kruh. Ker bi za nasmeh zamenjala vse. Ker mladostno naivno živim za ljudi in se jim predajam. Človek je in bo, če mene vprašate, na vekomaj ostal družabno bitje.
Ko sem na debato že popolnoma pozabila, so se na televeziji začele širiti prve novice o epidemiji, ki naj bi izbruhnila v kitajskem mestu Wuhan ali, kot pišemo mi Slovenci, Vuhan. Temu nisem namenjala veliko pozornosti, vsaj na začetku ne. Ker me žene novinarska radovednost, sem seveda prebirala in brskala po novicah. Nič več. Z občutkom, da se to dogaja v deželi, kjer se v mestih tare ljudi, kjer so naselja človeška mravljišča. In kjer na nekih umazanih tržnicah, nekateri boste seveda oporekali, da sem polna predsodkov, imajo v kletkah strpane najrazličnejše živali in kjer nato ta nedolžna, trpeča in čuteča bitja baje celo živa prekuhajo, da je potem meso okusnejše. Tuja kultura. Tuj svet. Ko sem na socialnih omrežjih spremljala posnetke ljudi z maskami in kamionov, ki so z neznanimi snovmi razkuževali ulice, mi je bilo tesno. Priznam, občutku groze se nisem mogla izogniti, spremljal pa ga je tisti vsem nam predobro znani vzdih “joj, ubogi ljudje, pa še dobro, da je tako daleč”. Nič drugega, nobenega strahu, saj se je vse dogajalo na drugi strani zemeljske oble v državi, ki nam je še delna neznanka. Bila sem čisto mirna. Pa čeprav bi morala že zaradi izkušenj iz prejšnjih stoletij vedeti, da so se celo v časih, ko globalizacije še ni bilo, epidemije iz Kitajske širile po vsem svetu. Že v prejšnjem stoletju je veljal rek, da ko Mao Tze Tung kihne, zboli ves svet.
Potem je prišlo. Nenadoma. Ravno medtem ko so pri nas v Benečiji in še posebej v moji ljubljeni Idrski dolini na ves glas igrale naše harmonike, “ramonike”, in smo mi plesali in vriskali v maskah, da bi pregnali zimo, ki v resnici še pošteno pritisnila ni in nas je še čakala za pragom. Veselje je polnilo dan in večer, občutek, da smo skupaj, da nas je veliko, da nas povezuje glasba, ki polni Idrsko dolino, so čisto občasno zmotile novice z mobilnikov. Menda je v Krminu, je Marko prenehal z nategovanjem meha in se za trenutek zresnil. “Je” se je seveda nanašal na tisto neznano, nezaželjeno, počasi prihajajoče, ki ima na slikah podobo rdečkaste krogle s številnimi peclji, nožicami ali pentljami. In je nekaj dni prej kot strela z jasnega padlo v vsakdanjik delavnih in urejenih prebivalcev Lombardije.
To, kar se mi je zdelo nemogoče in se je v moji podzavesti lahko dogajalo le na Kitajskem, je bilo zdaj tu. Ljudje, ki niso smeli s svojih domov. Rdeče cone, ki jih ni smel nihče zapustiti. Policija, zapor, omejevanje vsakega gibanja. Kazen, če si šel na izlet ali na obisk k prijatelju. Karantena … Kršitev katere je kazniva. Seveda je prvo, na kar človek ob vsem tem pomisli, svoboda. No, vsaj jaz. Tista svoboda, ki naj bi bila neodtujljiva, nedotakljiva, sveta in osebna. Svoboda, da si, da se gibaš, da greš in da odločaš. Priznam, da me virusa ni bilo in ni strah in da v tiste posnetke iz Kitajske, kjer so ljudje na cestah popadali na tla kot muhe, nisem verjela in še zdaj ne verjamem. Tudi sama sem lani doživela, da sem se z gripo in visoko vročino podala na 18 km dolg pohod in seveda posledično staknila pljučnico. Bolehala sem nato štirideset dni, dokler me antibiotiki niso rešili kašlja in vročine ter spet pripeljali med žive. A vendar sem prebolela in je šlo mimo. Dokler si zdrav, te seveda bolezni ni strah. Strah me je tega novega, nepojmljivega, tega, česar nisem vajena. Kratenja svobode, preklica vseh oblik kulturne dejavnosti, prepovedi druženja, celo objemanja, ukrepov, šotorov pred bolnišnicami, merilcev telesne temperature na mejah in letališčih, karantene in samote. Da samote. Kajti tiste harmonike, katerih pesem je donela po vsej Idrski dolini, so bile zadnje, ki so se tu, na grebenih, ujetih med reko in nebom, oglasile. Nato je zavladala tišina. Prepoved vsega. Prepoved druženja, petja, prepoved kulture. Prepoved poljubljanja in veseljačenja. Prepoved življenja.
In če sem že bila vajena gripe, bronhitisa in trdovratnega kašlja, so mi te prepovedi nenavadno tuje. Neznane, zlovešče in tuje.
Sprva se ne zdi tako hudo: okužb je malo, v naši deželi jih prve dni sploh ni, jezim se na prijateljico, ki pravi, da so pri njej doma, v Sloveniji, prepričani, da je center okužbe pri nas v Benečiji. Slovenski mediji so namreč besedo Veneto prevedli v Benečijo. Za pravo, našo, slovensko Benečijo, ki je tu ob meji in ni okužena, je, to dobro vemo, v matični domovini malokomu mar. In malokdo sploh ve zanjo.
V Benečiji smo tako daleč od vsega, da še virusi ne vejo za nas. Kaj šele Slovenci onkraj meje. Ko je epidemija še nekje daleč v Lombardiji, se še dobivamo, s prijatelji zahajamo v gostilno. Lepo nam je, ko se smejemo in šalimo na račun tega neznanca, ki so ga v zadnjih dneh preimenovali v Covid-19. Če se znaš smejati, te ni strah in nas res ni. Niti prijateljice, ki je nekoliko bolj občutljiva za bolezni dihal. Ker smo skupaj, nam je lepo, in to nam daje moč.
Na začetku vsake poti smo seveda vsi polni poguma in energije. Tisti, ki ne nasedamo paniki. Medtem ko so nekateri, na srečo takih osebno ne poznam, navalili v trgovine in izpraznili police, ne samo v Italiji, temveč tudi v Sloveniji in sosednji Koroški, smo drugi spremljali začetek vsega z optimizmom. Virus zdravemu človeku ni nevaren. To nas je bodrilo. In slepilo. Tako da smo pozabili na težke posledice, ki jih skorajšnja epidemija prinaša za gospodarstvo, pa tudi za kulturno in socialno življenje. Za življenje nasploh. Ki verjetno nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Morda ker je bilo vse skupaj izvedeno načrtno. Morda ker so namerno spremenili naše navade. Predvsem manjšine. In predvsem Benečije.
Zdaj smo tu, vse bolj doma. Vse bolj sami. Povezujeta nas telefon in računalnik, prek katerih si obljubljamo, da se bomo v kratkem spet sešli in celo objeli. Da, kajti objemi in poljubi so postali nezaželjeni. Grešni. In če si kdo izmed nas še upa objeti prijatelja, je to že junaško dejanje. V javnih lokalih sumljivo gledamo na vsakega, ki zakašlja, prireditev ni, odpadli so celo pohodi v gore. Odpadla je pesem. Odpadel je osmi marec. Bližina postaja greh. In ko berem o vladnih ukrepih, ki starejšim celo prepovedujejo, da bi šli iz hiše, kot bi človek ne imel duše in srca in kot bi zdrava starost ne slonela tudi na medsebojnih stikih, razmišljam, ali bomo po vsem tem še znali živeti, kot smo nekoč. Če bomo še znali objeti človeka. Če se bomo med prijatelji še poljubljali. Če nam bo lepo, ko bomo skupaj ob mizi peli. In če bomo pozabili na tisti meter, dva, ki nas zdaj po predpisih ločujeta. Morda nam bo razdalja prišla v navado. Morda nas bodo prepričali, da se ni treba objemati, da je to staromodno. Morda bomo še bolj srepo buljili v pametne telefone. Bojim sem. Bojim se tudi revščine. Vem, da prihaja. Morda je ta virus ušel kontroli ravno zato, da bi si prilastil našo svobodo in blagostanje. Kajti vsak tak ukrep poseže v socialno tkivo in morda za vedno umori čustva, navade, obrede, življenje, ki so del nas.
Vsi se bojimo. In vsi smo potrti. Boli seveda vse bolj. Boli tiste, ki ne smejo spremljati svojih dragih na pogreb … Kot v časih, ko je razsajala kuga. Boli tiste, ki ne smejo sorodnikov obiskovati v bolnišnici. Boli nas, ki se sicer, ne vem ali iz nepremišljenosti ali neracionalnosti, zase ne bojimo, na dnu srca pa nas je strah, da številnih prijateljev in znancev, ki so starejši ali bolehni, morda čez nekaj mesecev ne bo več. Ampak to ni mogoče. Na to ne smemo misliti. Ni mogoče, ker se take stvari dogajajo samo na Kitajskem. Ne v Evropi. Vsako jutro, ko se zbudim, se hočem najprej otresti neprijetnih sanj. In vsako jutro spoznavam, da je mora resnica. Ne morem se izogniti tej misli. In občutku, da so za težko moro, ki pritiska na nas, interesi nekaterih, nekoga, nečesa. Eni sicer pravijo, da je za vsak ukrep prepozno. Jaz verjamem, da bo kmalu pomlad in da bo vse spet tako, kot je bilo še pred nekaj meseci.
Zdaj, ko pišem te vrstice, smo že lep čas osamljeni. Ne rečem doma, ker živim, kolikor se da normalno. Iščem pa človeka. Kajti to je meni najpomembnejše. Človek, Prijatelj. Skoraj nepojmljivo se mi zdi, da je lahko objem nevaren. Celo prepovedan. Neprimeren. Ker je meni življenjsko pomemben. Ker ne razumem ljudi, ki ne marajo bližine. Meni je nujna. Tako kot kisik. Tako kot kruh. Sredi doline, kjer so obmolknile harmonike in je tišina edini odmev življenja, se sprašujem, kje ste prijatelji. Kje ste, ljudje. Kje je življenje, kot smo ga poznali. Kdaj bomo spet skupaj. Upam vsi …

Opomba uredništva: Zapis je nastal pred uvedbo karantene za vso Italijo.