Kje so tiste stezice …
Goriško mesto je že kak teden vse prepredeno z lučkami, ki naj bi oznanjale veseli božični in novoletni čas. A te “varčne” luči oddajajo neko hladno, mrzlo svetlobo, ki nima mnogo skupnega s tisto toplo, odrešujočo svetlobo, ki jo prinaša Božič s skrivnostnim rojstvom Jezuščka, Božjega otroka, ki prihaja med nas, da bi nas otel greha in smrti. Tista hladna svetloba je bolj odsev naše tesnobe, ki se poraja v nas zaradi negotovosti, ki nam jo prinašata današnji čas in ta splošna kriza, predvsem kriza vrednot. Ta nam nastavlja vse mogoče zaslone pred oči; posebno neprodorni so potrošniški. Ti nam kažejo le materialne dobrine, ki jih ponuja ta potrošniška družba; ta nas z vsemogočimi omamnimi oglasi nenehno vabi k nakupovanju, čeprav so naši žepi prazni. Še bolj pa je prazno naše srce, saj ne zna več najti tistih stezic, ki bi nas vodile v tem skrivnostnem pričakovanju Božjega rojstva v mirne kotičke naše duše, da bi se zazrli vanje, se poglobili v skrivnost in znali radostno pričakovati sveto noč. Tako kot smo jo včasih, ko smo kot otroci hrepeneče pričakovali Božič ne zato, da bi dobili darila. Kje pa! Tista je nosil – seveda navadno so bili to le bombončki, orehi in pomaranče, ki smo jih jedli samo takrat – le dobri sv. Miklavž, v čigar resnično prisotnost smo verjeli še, ko smo hodili v tretji ali četrti razred osnovne šole! Božične praznike smo pričakovali zaradi veselja, ki nas je prevzemalo ob njih, in tiste tihe sreče, ki se je prav neslišno naselila v naša srca. Kakšni lepi občutki so nas obdajali, ko smo nekaj dni pred Božičem šli s starši iskat mah na soški breg. Lepo je bilo, čeprav so zaradi ostrega mraza prezebli prsti bili prav boleči, a kljub temu smo stikali za najlepšim mahom in ga previdno odtrgali od zemlje ali kamnov in ga potem zadovoljni odnesli domov, kjer je ob njem vse zadišalo po prihajajočem prazniku. Jaslice in božično drevo smo pripravljali po stari slovenski tradiciji šele na božično vigilijo. Kakšna čustva so nas prežarjala, ko smo pomagale očetu pripravljati jaslice! Lepe so bile, čeprav so bile skromne. Na božičnem drevesu so med okraski, ki smo jih skrbno pazili, da se ne razbijejo, viseli tudi čokoladni obeski, redke sladkarije za praznični priboljšek. K prazničnemu vzdušju je prispevala tudi peka potice, po kateri je omamno zadišalo iz kuhinje; vonj po sladkih dobrotah se je razširil po celi hiši. Najbolj pričakovan trenutek je bila seveda polnočnica. Vse je bilo tako skrivnostno: hoja ali vožnja do cerkve, sveta maša, ganljivo lepe božične pesmi, rahla dremavica, proti kateri smo se borili otroci, da bi nam ne skvarila božične noči. Pa tisto tiho strmenje v jaslice … Kje so zdaj vsi ti svetli občutki? Zakaj jih ne moremo več priklicati nazaj? So nam ta hitri tempo življenja, površnost današnje družbe, potrošništvo, sedaj pa še ta moreča kriza odvzeli vse to notranje bogastvo, da smo postali čustveno ubogi, izpraznjeni. Mračna koprena, ki tlači naše duše, ne pusti, da bi vanje posijala tista drobna svetla lučka, ki bi razsvetlila tudi najtemnejši kotiček, v katerem se zbira vse malodušje, ki ga občutimo, ko ne znamo več polno zaživeti in uživati ob malih stvareh kot nekoč.
Iva Koršič
