“Kitajce je treba razumeti, nikoli ne povejo vsega, kar mislijo”

Uroš Lipušček je izredno zanimiva osebnost, izkušen časnikar, dopisnik RTV iz Pekinga, še prej pa iz ZDA, dober poznavalec kitajske stvarnosti in imeniten govornik. V torek, 11. februarja, je o bogati kitajski zgodovini, njenem gospodarskem vzponu in seveda o skrb zbujajočem vplivu epidemije koronavirusa na državni in svetovni razvoj spregovoril v goriškem Kulturnem domu pred veliko ljudmi, med katerimi je bil tudi generalni konzul v Trstu Vojko Volk.
Lipušček je, po uvodnem pozdravu predsednika kulturnega hrama Igorja Komela, svoje predavanje začel s predstavitvijo Kitajske “z vsemi njenimi prednostmi in slabostmi”. V zadnjih 40 letih je Kitajska doživela tako velik gospodarski razvoj, kot ga v zgodovini naše civilizacije ni nobena druga država, zato so se pojavile, predvsem na Zahodu, bojazni, da bo največja kapitalistična država, ki jo vodi komunistična partija, postala nov svetovni hegemon in da se končuje obdobje popolne prevlade ZDA. “Kitajska namerava do leta 2050 postati prva sila v Aziji, nima pa globalnih ambicij, kot jih imajo ZDA”, je povedal predavatelj. Danes se sooča s problemom hitrega staranja prebivalstva, leta 2050 bo več kot polovica prebivalstva starejša od 65 let, zato se skuša tako hitro razvijati. Problem se je začel v obdobju hude revščine z uvajanjem gospodarskih reform in politike enega otroka, ki je bila v veljavi do pred nekaj leti. “Danes z višanjem življenjskega standarda in nacionalnega dohodka pa upada število prebivalstva. To je vprašanje nadaljnjega razvoja in sploh obstoja Kitajske”!
Lipušček se je sprehodil skozi pettisočletno zgodovino države in govoril o pretekli in sedanji politični ureditvi države. V 19. stoletju je bila Kitajska plen osmih evropskih držav, med katerimi je bila tudi Avstro-Ogrska, ki so si jo skušale podrediti. Danes živi v državi 1.450.000.000 ljudi 56 narodnosti, različnih kultur in religij, zato mora nujno imeti politični sistem, s katerim lahko obvlada tako množično populacijo. Ima se za demokratično diktaturo pod vodstvom komunistične partije, ki se skuša oddaljevati od dogmatičnega marksizma Mao Cetunga in vztrajati na poti socializma s kitajskimi značilnostmi – “to je sistem avtoritarne oblasti, pri katerem pripadata voditelju vsa slava in vsa izguba”. Lipušček je navzočim obrazložil, da v primeru, ko bi se odločili za večstrankarski sistem in družbo demokratizirali po pravilih evropskega sveta, bi nastalo najmanj 450 različnih strank, kar pa bi nedvomno privedlo do separatizmov in propada države. “Na Kitajskem ni nobenih demokratičnih tradicij, da bi lahko država šla po drugačni poti”. Za kitajske državljane tudi postati član komunistične partije ni lahko: komunistični manifest morajo poznati na pamet, najprej morajo vsaj tri leta biti kandidati za člana partije, potem pa jih mora pet članov partije predlagati za sprejem, sledita še pisni in ustni izpit – “veliko ljudi omaga. Če pa nisi član komunistične partije, ne moreš biti na nobenem vodilnem položaju. 95 milijonov ljudi je članov partije, in to so vsi najbogatejši Kitajci, to ni proletarska avantgardna partija”! Danes 50 milijonov Kitajcev živi z enim evrom na dan, 800 milijonov jih spada v srednji sloj, ki ima najboljše življenjske pogoje na svetu, vsekakor pa se država sooča s problemom vedno večjih socialnih razlik.

(…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Katja Ferletič / Kulturni dom v Gorici: Kitajska 2020 - Med vzponom in stagnacijo

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme