Kilogram mesa za dva evra (2)

Ves dan razmišljam o članku in o idealnem slovenskem kupcu, verjetno evropskem kupcu, o katerem je avtorica pisala. Strah me je takih idej. Strah me je prihodnosti. Strah me je družbe, ki počasi uničuje naše dostojanstvo in našo svobodo. Poceni delovna sila, ki uboga, ki nima kritičnih idej, ki kupuje to, kar ponujajo velika nakupovalna središča, za nekaj evrov in živi tako, kot narekujejo reklamni plakati in veliki proizvajalci. Potrošnik, ki dela za vse nižjo plačo od jutra do noči. Potrošnik, ki molči in pridno kima pred televizjo. Potrošnik, ki je lahko tudi nepismen. Ker branje človeka osvobaja. Svobodo pa nam hočejo vzeti. Potrošnik, ki je vse bolj reven in potreben socialne pomoči. Iz hvaležnosti bo potem volil tiste, ki mu bodo podarili dva evra. Dva evra za kilogram mesa. Srednji sloj je nameč oblastnikom zoprn, nevaren, ker ima preveč časa za razmišljanje. Ker bi plačal kvalitetno meso tudi pet evrov. In nekoristen je, ker posveča premalo časa proizvodnji, garanju…
Kupcu je dovolj ena vrsta piva in kilogram mesa za dva evra. To me na nekaj spominja. Na tiste čase, ko smo imeli v Italiji vsega na pretek. Bila so leta, ki smo jih imenovali leta blagostanja, leta ekonomskega razmaha… “boom economico”. In smo vsi imeli vsak dan meso na mizi, otroci pa vseh dobrot na pretek. Takrat smo z družino nosili prijateljem v Podnanos polne vreče priboljškov: kavo, čokolado, pralni prašek, piškote in testenine. Ker so bile v tedanji Jugoslaviji police v trgovinah skoraj prazne. Tedaj je bilo onstran mej meso izredno poceni, sicer smo ga plačevali v dinarjih, ne v evrih in na voljo pa je bila le ena vrsta piva. Tako kot piše v članku, da je tudi sedaj moderno. A tistikrat smo verjeli, da je na zahodu, v kapitalizmu boljše. Da je država po meri človeka, da so plače dostojne in da lahko v trgovini nakupiš vsega, kar si zaželiš. In je tudi res bilo tako. Nekako. Predvsem plače so bile dostojne in od poštenega dela je človek lahko živel. Vsaj naša družina in naši znanci in prijatelji smo dostojno živeli. Precej dostojno… V tistih letih, si sploh nismo zamišljali, da bodo prišli časi, ko se bodo plače začele nižati, ko bodo lepe trgovine, ki so se tedaj komaj na novo odpirale, nadomestili poceni diskonti. Kjer bo hrana nametana v kartonastih škatlah in bo naokoli neprijeten vonj po prahu in umazaniji. Pa ravno o tem je pisala avtorica članka v Primorskih novicah. O tem, da tistim, ki kupujejo meso za dva evra na kilogram in se zadovoljijo z najcenejšim pivom, ni mar za lepo urejene, čiste in okrašene trgovine. Niti za luči in velike izložbe. Samo da je nekje nekaj nametanega. Samo da je poceni. Kvaliteta, izvor, način pridelave in predelave….. vse to ni važno, če nimaš denarja. In si utrujen od garanja. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji