Aktualno

Kilogram mesa za dva evra (1)

Kilogram mesa za dva evra (1)

Piše Suzi Pertot / Nit skozi življenje

Pred dnevi sva se z možem vozila na Goriško, pa se nama je zahotelo kave. Dobre kave, ki je ne najdeš povsod. So namreč stvari, in ena od teh je kava, ki morajo tekniti, ki te morajo osvojiti in popolnoma začarati že s samim vonjem. Vonj po kavi, nekaj najlepšega. Nit skozi življenje. Prav zaradi tega izbiram in včasih celo krenem s poti, da popijem dobro kavo. Ko se peljem mimo Mirna in Vrtojbe, si ne morem kaj, da bi ne nekoliko zavila z glavne ceste, da kavarne, kjer lahko sedim na soncu in srebam kavo Julius Meinl. Pa boste rekli, da je to avstrijska kava in da Avstrijci sploh ne vedo, kaj je prava kava. Ni tako. Julius Meinl je dejanko naš stari, dobri, tržaški Cremcaffe, le kupili so ga Avstrijci. Vsi itak dobro vemo, da je dandanes čisto vse naprodaj in se vse kupuje in ni nobene stalnice več, niti pri spominih, niti pri kavi. Multinacionalke. Globalizacija.
No, Julius Meinl, kava, pa ima vseeno tisti vonj in tisti opojni okus po daljnem otroštvu. Ah, nikoli ne bom pozabila trga Goldoni, gneče, ljudi, ki so se pehali na razne avtobuse, sonce in vonj po razgretem asfaltu. In moje drage mame, ki me je za roko vlekla v kavarno Cremcaffe. Da je tam spila svoj capuccino. Pokonci, da je prihranila. Tisti capuccino, ki ga je imela do konca svojih dni nadvse rada. Tam na trgu Goldoni se je pri pultih kar trlo ljudi. Najboljša kava so govorili. Cremcaffe. Naša kava. Sveža, ob ropotu strojčkov za mletje. Jaz sem pila sadni frappe, baje pravijo sedaj temu sadni smoothie, sploh pa ne vem, če gre za isto pijačo. V mojih spominih bo ostal frappe. Mrzla pijača je bila gromozansko dobra pa sladka in peneča. In vonj po morju z bližnjega nabrežja se je utapljal v vonju po sveži jutranji kavi. Cremcaffe’. Julius Meinl sedaj…
K dobri kavi se prilegajo seveda časopis, dnevnik in kratek odmor. Odklop. Sonce je, jutro, diši po pomladi, morda celo po poletju, srebam kavo in berem Primorske novice. Ko smo že pri nakupih, multinacionalkah in tajkunih, se lotim članka o Mercatorju. Ta tudi ni več naš stari Mercator, tisti iz časov, ko sem se preselila v Slovenijo in sem dobila slavno pika kartico, in mi je bilo od sile lepo kupovati naše stvari v naši trgovini. Tistega Mercatorje ni več. Tudi tiste Slovenije ne. Vse skupaj je požrla Evropa. Vse skupaj je požrla globalizacija.
Mercator je zdaj hrvaški in baje mu ne gre dobro. Vse prej. Berem, da so dolgovi vsako leto večji, veleblagovnica posluje z gromozansko izgubo in samo še vprašanje časa je, kdaj bo konec pik, prijaznih nasmehov in našega Mercatorja, kjer še vedno lahko kupiš kvalitetne stvari in kvalitetno hrano po sprejemljivih cenah.
Kljub temu da ne živim več v Sloveniji, grem še vedno rada v Mercator. Včasih, ne vedno. Četudi je po prodaji kvaliteta vendarle padla. Pa vseeno imam rada ponudbo, pestro izbiro, veliko količino bio izdelkov, poudarek na zdravi prehrani in trajno iskanje novega. V Primorskih novicah pa preberem, da Mercator ni konkurenčen, ker je njegov koncept izbire blaga zastarel. In nikakor ne odgovarja več željam in pričakovanjem kupcev. No, od nekdaj vem, da sem nekako drugačna, da stojim vedno na drugem bregu, da plavam vedno proti toku in da se vse bolj družim z žvalmi, ker se v ljudeh težko prepoznam. Zdaj pa nenadoma izvem oziroma preberem, da imam tudi kot kupec popolnoma staromodne nazore, da ne vem, kaj se dejansko splača kupovati in da še vedno iščem neko boljšo, bolj kvalitetno hrano. Za katero sploh ne vem in ne vemo, če kje obstaja. Morda na našem vrtu, a še za slednjega nisem trdno prepričana. Zaradi škropiv vse naokoli, namreč. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

 

28.05.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!