“Kdor pride jest k nam, se vrne domov zadovoljen”

Piše: Danijel Devetak

Števerjanci so dobri ljudje. Radi imajo in prav tako radi ponujajo imenitne enogastronomske dobrote, ne le rujno kapljico, temveč tudi odlične jedi. Ena izmed daleč naokrog najbolj znanih in uveljavljenih tamkajšnjih gostiln je restavracija Vogrič v zaselku Valerišče. Tam so nas ob koncu prejšnjega tedna toplo sprejeli gospod Roman Vogrič, žena Jožica ter hčerki Mojca in Kristina, pa še trije živahni vnuki. Sami lepi, nasmejani in iz srca dobri ljudje!

Od kdaj sploh obstaja restavracija Vogrič? Kako se je začela ta vaša zgodba in kako se je razvila v času do danes?
Roman V.: Števerjanski zaselki so razpršeni po briških gričih. Po vojni smo otroci iz vse občine hodili v šolo, ki je bila v središču vasi. Za bolj oddaljene je bilo kar naporno. Zato je občina leta 1960 zgradila šolo na Valerišču in na Jazbinah, ki sta bili odprti približno deset let. Kasneje je postavila na noge šolo v Dragah, pod cerkvijo, za celo občino. Takrat sem gradil hišo v Klancu, žena ni imela zaposlitve, zato sem predlagal županu Stanislavu Klanjščku, naj mi da v najem šolo na Valerišču, ki je bila prazna in zapuščena. Pomislil sem namreč, da bi odprl majhno gostilno, saj v tistem zaselku in okolici ni bilo nič podobnega. Župan se je strinjal in mi dal v najem stavbo od leta 1980 do 1985. Obljubil mi je tudi, da mi jo bo prodal, če bo gostilna dobro uspevala. Gostje so prihajali, bilo jih je vedno več in župan je držal besedo: leta 1985 sem odkupil stavbo in zemljo okrog nje. Ker je gostilna rastla, smo leta 1989 pripravili načrt, porušili staro stavbo in zgradili novo. Dne 15. avgusta 1991 smo uradno odprli novo gostilno. Z njo smo še vedno zelo zadovoljni, prostora imamo za okrog 150 gostov. Za gradnjo smo sicer vzeli posojilo, a posli, hvala Bogu, so nam šli v naslednjih letih dobro, tako da smo vse dolgove lepo poravnali.
Jožica P.: Glavna sila je na začetku bil mož, ki je imel to idejo. Gostilno je postavil na noge za družino, da bi tam delali in od tega dobro živeli. Najprej smo preuredili in prenovili staro šolo, postavili na vhod kolesa starih vozov, zato si je moj mož zamislil, da bi gostilno imenovali “Alle ruote”. Tam smo delali deset let. Potem to ni bilo več možno, saj prostori niso bili primerni. V desetih mesecih smo zgradili novo stavbo, ki je tudi odgovarjala vsem zakonskim predpisom.
Mojca V.: Takrat in tudi danes še naprej delamo veselo!

V restavraciji dela cela družina. Kako ste si razporedili delo?
Roman V.: Starejša hči, Mojca, dela v kuhinji, mlajša, Kristina, vodi delo in streže, žena Jožica dela v kuhinji in skrbi za nabavo. Jaz pomagam, kar morem. Imamo še dva pridna kuharja, stalno natakarico in druge natakarice, ki delajo ob koncu tedna oz. občasno. Ta poklic je zelo težak in zahteva veliko odgovornost tako v kuhinji kot tudi pri strežbi; ko pa nam delo kljub obremenjenosti lepo uspe in so gostje zadovoljni, je to tudi naš uspeh. Skupaj smo dobra ekipa in za to se prav vsem lepo zahvaljujem.
Kristina V.: Pozimi delamo v glavnem ob koncu tedna, poleti pa vsak dan. Dela ne manjka in ga skušamo vedno opravljati dobro. Veseli in zadovoljni smo, ko nas gostje pohvalijo, saj to pomeni, da dobro delamo, čeprav so ljudje vedno bolj zahtevni.

Gospod Roman, znani ste bil kot tisti, ki ste pripravljali odlično meso na žaru.
Roman V.: Zaradi zdravja sem pred nekaj leti to opustil. Naša gostilna je od vsega začetka znana po dobrem mesu na žaru. To delo sedaj zelo dobro opravlja kuhar Vojko.

Ponujate pristne dobrote domače – slovenske, italijanske in avstrijske – kuhinje. Imate svoje recepte?
Roman V.: Imamo naše recepte, za katere skrbi Mojca, ki je opravila kuharsko šolo, hrana pa je res vsa domača. Kdor pride jest k nam, se vrne domov zadovoljen. Naši njoki so pripravljeni tukaj, isto velja za testenine, vse sladice in slaščice.
Jožica P.: Naš jedilnik vključuje preproste in doma pripravljene jedi, to je odvisno od sezone. Sedaj smo kuhali predvsem češnjeve njoke in češnjev štrudelj. Delamo tudi razne testenine, raviole in “pasticcio”.
Kristina V.: Od časa do časa kaj spremenimo v jedilniku, zlasti za Božič, Veliko noč in poročna kosila se potrudimo malo bolj, da najbolje ustrežemo željam gostov ob velikih praznikih.
Mojca V.: Imamo odlične recepte naše none in tete Dragice, nadaljujemo tradicijo. Res se trudimo, da bi bila hrana vsa naša. Dobro se zavedamo, da novosti morajo biti, ker to si gostje tudi želijo. Za tako pripravo hrane pa je potrebnega več časa. Kuhanje je prava umetnost, ki združuje okuse, pa tudi predstavitev krožnika je zelo pomembna. Za tako pripravo hrane pa je potrebnih veliko ur dela.

Po čem še največ sprašujejo gostje?
Jožica P.: Najbolj sprašujejo po mesu na žaru, piščancih, čevapčičih, ljubljanskem zrezku, njokih, v tem času zlasti po češnjevih njokih.
Kristina V.: Zelo radi imajo tudi naše kremšnite, “millefoglie” ali prekmursko gibanico, sladice, ki jih pripravljamo sami. Kdor pride k nam, že ima v mislih, kaj bo jedel.

Imate tudi bogat izbor briških vin …
Roman V.: Nudimo stekleničeno vino bližnjih kmetov in vinarjev, Vogriča, Humarja, Komjanca in drugih. Vino ne sme zmanjkati. Voda lahko zmanjka, vino pa ne!

Od kod prihajajo vaše stranke?
Roman V.: Gostje prihajajo iz vse naše dežele in še dlje, od Benetk in Padove do Trsta. Zadnje čase prihaja več ljudi tudi iz Slovenije, ne le iz Primorske, ampak tudi iz osrednje Slovenije. Hodijo jest in pri nas tudi prenočujejo. Ob števerjanskem festivalu imamo vedno polno. Ponavadi je tudi veliko Avstrijcev in Nemcev: posebno veliko jih je od Velike noči dalje. Ob gostilni imamo stavbo s sobami, ki smo jo zgradili leta 2004. Nudimo šest sodobno opremljenih sob s čudovitim pogledom na Brda, skupno lahko pri nas prenoči 14 oseb. Tudi za to skrbimo sami. Gostje so turisti, tisti, ki obiskujejo festival, pa tudi trgovski zastopniki, ki prihajajo zvečer, pojejo, prespijo in odpotujejo proti Sloveniji. Prenočitev pri nas iščejo tudi ljudje, ki obiskujejo igralnice v bližnjih krajih Slovenije.
Kristina V.: Pozimi je za sobe manj povpraševanja, poleti več. Takrat je največ dela tako v gostilni kot v sobah.
Mojca V.: Ljudje se na našo gostilno in tudi na sobe kmalu navežejo in se zato radi vračajo.

Kako ste preživeli letošnjo pomlad in pandemijo?
Roman V.: Gostilno smo zaprli v začetku meseca marca, spet smo jo odprli v četrtek, 21. maja. Zaprti smo bili dobra dva meseca. Ta čas smo v gostilni in okrog nje kaj pospravili, uredili vrt, vse, kar je bilo potrebno. Nikoli prej se še ni zgodilo, da bi bili zaprti toliko časa. V tem času nismo dostavljali hrane na dom, ker za nas ni bilo izvedljivo.
Mojca V.: Jaz sem med zaprtjem uživala v družini! (se zasmeje; op. p.) Drugače ne vem, kako bi preživeli, saj je spomladi veliko praznikov in zaradi številnih naročil res ogromno dela.
Kristina V.: Pavza je bila prisiljena, tako smo se malo odpočili. Zaradi koronavirusa so žal odpadla vsa naročila, ki smo jih imeli za Veliko noč, obhajila in birme v maju.
Mojca V.: … pridobili smo “duhovno”. Otroci so sicer študirali od doma, pri nas pa je še vedno problem internet, ki ne deluje najbolje.
Kristina V.: Ko smo spet odprli, sem jaz, ki strežem pri mizah, opazila, da so gostje prav vse pojedli s krožnikov. Jedli so z veseljem! Doma nimajo vsi časa, da bi se posvečali kuhanju, predvsem tisti, ki so zelo obremenjeni z delom. Tudi zato radi pridejo k nam na kosilo ali večerjo ali pa tudi odnesejo že pripravljene jedi na dom. Zdaj nam delo ne manjka.

Ste izgubili veliko rezervacij za večje praznike?
Roman V.: Seveda. Spomladi in predvsem za Veliko noč je bilo posebno žalostno. Za ta praznik smo pričakovali 160 gostov, vse je odpadlo. Prav tako so odpadla kosila za prva sveta obhajila in birme. In tudi poroke. Upamo, da bomo s tem nadoknadili jeseni. Imeli smo veliko rezervacij, a odpovedali so vse. Bila je prava katastrofa! Trpeli so kmetje, ki prodajajo vino, trpeli smo mi, pa tudi ljudje in skupine, ki so bili vajeni hoditi k nam.

Ste v tem času utrpeli veliko škodo?
Roman V.: Jaz sem upokojen, prav tako žena. Hčerki sta od države prejeli dve mesečni nadomestili Uslužbence smo dali v dopolnilno blagajno. Pač kot vsi drugi.
Kristina V.: Vložili smo še kakšno prošnjo za državne prispevke in upamo, da nam jih bodo odobrili.

Kako so preventivni ukrepi v tej novi fazi zaznamovali vašo dejavnost?
Kristina V.: Uredili smo vse, kot je bilo potrebno. Upoštevamo razdaljo med mizami in gosti, ki morajo ob vstopu v gostilno nositi masko in si razkužiti roke. K sreči imamo zelo veliko dvorišče, ki ga ob lepem vremenu dobro izkoriščamo. Pa tudi notranji prostori so dovolj veliki, da lahko kljub vsemu sprejmemo lepo število gostov. Bili smo zelo zaskrbljeni, saj za nas je bilo, kot bi začeli vse znova, pa tudi zakonske odločbe niso bile zelo jasne.
Mojca V.: Ljudje žal ne upoštevajo več vseh pravil. Pogosto jih moramo prav opozarjati, da morajo uporabljati masko in ohranjati razdaljo.

Ste izgubili veliko mest?
Roman V.: Da, veliko, sedaj lahko sprejemamo približno polovico gostov.
Kristina V.: Če ohranjamo varnostno razdaljo, je prostora za precej miz manj. Drugače ne gre. Prostore moramo tudi redno in dosti bolj čistiti, razkuževati in ne nazadnje skrbeti tudi nase, saj prihajamo v stik s številnimi ljudmi. Konec koncev nam gre še dobro, ker imamo velike prostore. Ko bi bila gostilna manjša, bi bilo vse skupaj težje.

Ste bili v času epidemiološke krize povezani z občinsko upravo?
Jožica P.: Z občine so nas redno obveščali o vseh novostih, to je bilo zelo lepo urejeno. Preden smo spet odprli, so orožniki vse pregledali.
Kristina V.: Franca Padovan je super županja! Večkrat nas je klicala, nam svetovala, nas obveščala, ko je bilo kaj novega. Tudi števerjanski orožniki so sodelovali in nas obveščali o vseh ukrepih.
Jožica P.: V velikonočnem času nas je civilna zaščita presenetila, ko je prinesla oljčne vejice in nato tudi blagoslovljen kruh.
Mojca V.: Razveselili so celo vas!

Po novem ljudje prihajajo? Od kod?
Roman V.: Za naslednje tedne smo že prejeli veliko rezervacij: ko se razpoložljiva mesta napolnijo, novih naročil pač ne moremo sprejemati. Zakoni so taki. Običajni klienti so se v glavnem vrnili, a vseh žal ne moremo sprejeti. Za zdaj še ni bilo Avstrijcev in Nemcev. Pandemija je vsem prekrižala načrte.
Kristina V.: Turistov je za zdaj res malo in tisti, ki so pred časom naročili, so odpovedali tudi sobe.
Jožica P.: Avstrijci in Nemci so ob dvotedenskih počitnicah okrog Binkošti radi prihajali na pokušnje vina, v odprte kleti, pa kolesarit po Brdih. Letos jih pa ni.

Kako gledate na prihodnost? Imate morda kakšne načrte, ki bi jih želeli uresničiti?
Roman V.: Zadovoljni smo s tem, kar imamo, in z delom, ki ga opravljamo vsi skupaj. Nameravamo nadaljevati po tej poti. Ko je sezona, je treba delati. Letos poleti seveda ne bomo zaprli, kot smo bili vajeni, v mesecu juliju, po festivalu. Raje bomo zaprli pozimi, morda januarja.
Kristina V.: Najprej moramo videti, kako se bodo razvile razmere. Za zdaj ohranjamo, kar imamo. Občasno kaj pobelimo, po potrebi kaj popravimo, nekaj bo treba v kuhinji, še kaj morda v sobah. V zadnjih letih smo namestili fotovoltaični sistem, zamenjali okna in dodali klimatske naprave, ki so bile res potrebne. Ker imamo zdaj na razpolago manj miz, je tudi malo manj dela, tako da so ritmi bolj znosni.

Kdor pomisli na vas, se gotovo spomni tudi gospe Marice, vaše mame, tašče, none in pranone, ki je umrla pred dvema letoma, na svoj 104. rojstni dan. Bila je močan steber vaše velike družine, o njej je izšla tudi knjiga, pravi slavospev briškim ženam … Kaj vam pomeni njen lik in njen spomin?
Roman V.: Moja mama je vedno bila zelo nasmejana in iznajdljiva. Znala je gledati naprej, spodbujati, dajati nove ideje. S svojimi petimi otroki je ravnala “po nemško”, strogo. Nedelja je bila nedelja, hodili smo k maši, popoldne tudi k molitvam. V življenju je veliko pretrpela, bila je sirota: njena mama je padla s češnje in zapustila pet otročičev; mojo mamo je zato posvojila teta. Res ni imela lahkega življenja, zlasti med vojno in tudi po njej. Jaz sem se kot tretji otrok rodil, ko je bil drugi, Florjan, star tri leta. Ob mojem rojstvu je on sam razumel, da bo od takrat zjutraj imel še manj mleka in polente kot prej… Bila je huda revščina. S prihodom Američanov so se stvari začele spreminjati. Spominjam se, da so v dolini pod Cerovim postavili šotore, bilo jih je res veliko. Prišli so s tanki in kamioni, po poti se je dvigal prah. Ustrašili smo se in se skrili v bližnjem gradu Fabris, tam smo ostali do noči. Ko smo se vrnili domov, sta tam že bila dva ameriška oficirja, ki sta hotela vino. Naslednji dan so se Američani vrnili z džipom in hoteli cel sod. Naša mama je imela štiri hektolitre vina, v zameno so nam ponujali džip, a mama te zamenjave ni hotela. Bili so zelo težki časi in mama je bila zelo skrbna do vseh nas.
Jožica P.: Vedno je bila zelo skrbna in delavna. Spraševala je, ali smo oprali zavese, ali smo posušili oblačila in drugo, da bi likala. Ko je bila mlajša, je od doma v gostilno prihajala peš ali s kolesom.
Kristina V.: Vse je kontrolirala in pregledovala, če je vse na mestu. Posebno rada je likala, na to je komaj čakala.
Mojca V.: Zadnje čase, ko ni mogla delati drugega, je rezala lazanje za juho.
Roman V.: Vsi skupaj ohranjamo lepe spomine nanjo. Imela je trdne briške korenine.

Slike

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme