Suzin svet

Kdor ne hodi, ni Slovenec (2)

Kdor ne hodi, ni Slovenec (2)

PIše Suzi Pertot / Pohod po Vertovčevih poteh

Klet in veselje sta za nami, spet smo na mrazu, gremo med burjo in vinograde. Kako lepo so obdelani ti vipavski griči, poleg trt še sadovnjaki, vrtovi, njive. Menda je ta dolina kot ustvarjena za življenje. Za človeka, ki ima pridne roke in veselo, radoživo srce. Vipavska dolina je širokogrudna, že kot otroka me je močno očarala. Sem sem prihajala na počitnice, poleti, v Podnanos. In sem, kot mestno dekletce, prvič občutila utrip kmečkega sveta, ki me je popolnoma zasvojil. Ne tisto ubogo, težko prebijanje skozi vsakdan. Ampak kmetovanje na veliko. V Vipavski dolini je menda mogoče kar dostojno živeti od kmetijstva. Podnebje, zemlja, pokrajina so kot ustvarjeni za to. Za trte in vinograde, predvsem. In ni slučaj, da je ravno tu nastajala prva strokovna kmetijska in vinogradniška literatura v slovenskem jeziku.
Široka, mogočna dolina se na eni strani počasi izliva v Kras, na drugi pa se kot mogočna trdnjava dvigujeta Nanoška in Trnovska planota. Mogočni kot gorovje, ampak še vedno po duši kamniti in kraški. Suhi in vetrovni kot cela dolina, ošabna in bujno zelena, tam daleč spodaj…
Pot je zdaj precej položna, gore zakrivajo vinogradi, pogled se odpira proti jugu in zahodu. Nekje daleč se dolga kolona pohodnikov v pisanih vetrovkah že vije po ulicah Šmarij. Sama vasica Šmarje, sicer spadajo h krajevni skupnosti Šmarje tudi zaselek Potok, kjer smo se maloprej zadržali v vinski kleti, in Jakuline, je pravi arhitekturni spomenik, saj je znana po ozkih poteh, ki jim domačini pravijo “gase”, po značilnih obokih, lesenih gankih, “prtonih”, poslikanih planetkah in tipičnih kraških elementih. Pohodniki smo se lahko sprehodili čez vas pod značinimi podhodi, nekakimi kamnitimi, starimi mostovi med zgradbami. Center vasi je spomeniško zaščiten, vredna ogleda pa je tudi cerkev Marijinega imena z mogočnim stopniščem. Notranjost prezbiterija krasijo freske Simona Ogrina iz leta 1883, cerkev sama je bila zgrajena leta 1425, razširjena in dokončana, kot jo vidimo danes, pa leta 1620. Vas je nastala v krogih okoli baročnega svetišča. O vasi lahko preberemo veliko zanimivega, denimo to, da ime izvira iz nemščine, do leta 1621 se je namreč imenovala Bainštegen, najverjetneje iz besed Wein in Stiege, Vinske stopnice. Stopnišče namreč vodi do cerkve nad vasjo samo, vino pa je bilo od nekdaj glavni vir dohodka za tukajšnje prebivalstvo. Ljudje so bili močno vezani na Trst, kamor so nosili prodajat svoje pridelke, največkrat je bilo to ravno vino ter meso.
V Šmarjah je bil za pohodnike urejen prostor za glavni postanek in okrepčitev, druženju je letos nekoliko zagodla neizprosna burja. Ta nam je na glavnem prireditvenem prostoru preprečila, da bi nas jota res dodobra segrela, motila je veselje in druženje ter nas silila, da smo se poskrili med ozke gase, kjer je bilo seveda toplo in zavetno, da bi človek kar ostal. Naši predniki so vedeli, kje in kako graditi, ne da bi obiskovali fakultete za arhitekturo. Res zavidam tem stoletnim kamnitim zgradbam, predvsem ko pomislim na svoj dom, hišo, zgrajeno v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je tako izpostavljena burji, da pozimi niti za kratek čas ne moreš odpreti oken, ponoči pa zaradi butanja in ropota človek kar težko zaspi. Kljub temu da smo v Šmarje prispeli, ko je bilo tamburaškega koncerta in vsega veselja že konec, hrane in pijače ni še zmanjkalo. Bogata, lepo grajena vas ponuja čisto vse. Od vina in dobrot iz kakijev, do ovčjega sira in, kar je še najbolj zanimivo, doma varjenega piva. Z možem vstopiva v klet, da pokusiva in kupiva ovčji sir. Toplo je v objemu kamnitih zidov, sir je odličen. Ko vidim, s kakšno ljubeznijo nam ga gospodar reže, me ima, da bi kupila celo kolo… Tako rada imam preprostost ljudi, ki prodajajo to, kar so ustvarili z lastnim delom. A ponudbe je veliko, celo preveč, in moje načelo je, da nikoli ne kupujem tega, česar dejansko ne potrebujem.
Ko zapuščamo Šmarje, nas potolažijo, da je najhujši del poti že za nami. Še kratek vzpon, potem pa se bomo ob razgledih spuščali do Ustja. In res hitimo po asfaltu, zdaj nam je pot že nekoliko naporna in vsi si želimo cilja. Čisto pod vasjo se ustavimo ob vodnem zbiralniku in starem koritu. Izdelana sta iz klesanega kamna, nekaj je tudi betona. Menda sta tu “šele” od leta 1903, ko so ju postavili za potrebe železniške proge Prvačina – Dornberk- Štanjel. Voda prihaja iz potoka Pralo, že samo ime priča o vaških pericah, ki so tudi tu, kot drugod po Krasu in Sloveniji, v mrazu in na žgočem soncu, prale perilo, plenice in obleko. Zanimivo je, da je voda kljub okolici, ki je skoraj vsepovsod obdelana in naseljena, še vedno pitna. Nad izvirom ni objektov ali kmetijskih zemljišč, ki bi studenčnico onesnaževali, tla so iz trdih kamnin in voda se naravno čisti v špranjah.
Nekateri se prijetno osvežijo, mi gremo naprej, začenja se zadnji vzpon ob glavni cesti, kateri se, zahvaljujoč se stezi, ki reže ovinke, za lep čas izognemo. In že smo na vrhu, veselo zadihamo in gremo mimo Lisjakov do Vrtoč. Tudi tu nas pričakajo glasba, pijača in hrana, ker smo ravno prečkali mejo med dolino Branice in Vipavsko dolino, se razgledi spet odpirajo na mogočno planoto Čavna in Nanosa. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

16.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!