Suzin svet

Kdor ne hodi, ni Slovenec (1)

Kdor ne hodi, ni Slovenec (1)

PIše Suzi Pertot / Pohod po Vertovčevih poteh

Slovenci hodimo, izredno radi hodimo in se veselimo… Tako sem nekako pred dnevi napisala na svoj zid na Facebooku in tak je tudi moj življenjski moto, na katerega se je moral hočeš nočeš navaditi tudi moj mož. In ni ga vremena, ni ga prostega dneva, ni je vročine ali mraza, ki bi me zadržali med štirimi stenami.
Pred časom sem prebrala o pohodu po Vertovčevih poteh, na Vipavskem, nekje med razgledi na Trnovsko planoto in vinorodnimi griči. Najprej seveda pogledam k prijateljem, če gre še kdo, da bova imela z možem družbo, in kaže, da se nas kar nekaj zanima za hojo po burji. V zadnjem trenutku pa vsi odpovedo, eni, ker potujejo v Bologno, drugi, ker jih preveč zebe in burje ne marajo (tako kot jaz sicer), tretji, ker jih pohod po Vipavski dolini sploh ne zanima. Kljub temu in kljub burji, ki zavija vse naokoli naše hiše in vabi v posteljo ali na kavč ob peči, že navsezgodaj vstanem in si pripravim zajtrk. In z možem se toplo oblečena odpeljeva proti Vipavski dolini.
V vasi Ustje menda še nikoli nisem bila, ko zagledam neskončno množico parkiranih avtomobilov, pa takoj vem, da sem na pravem kraju. Start je na koncu travnika pod velikim hrastom. Cela vrsta pohodnikov čaka na vpis; mraz je in piha kot za stavo. Ker mi ni za značke, priznanja in statistiko, sledim tistim pohodnikom, ki so se odločili, da se na pot odpravijo, ne da bi se vpisali. Vipavska burja, ki nas je ne preveč gostoljubno sprejela na odprti ravnini, ni nič kaj prijetna za postopanje in čakanje. Kar lepo število se nas napoti navkreber proti Planini in vzpon med vinogradi in borovci nas kmalu segreje. Občutek imam, da smo med zadnjimi, vendar se kmalu počutimo del množice, ki kljub burji s pohodnimi palicami v rokah in z nasmehom hiti navzgor po pobočju. Rada hodim sama, rada imam samoto gozdov in skoraj zoprno mi je, če je na vrhu gora poleg mene še kdo. Vendar so trenutki, ko mi je všeč, da lahko delim s sorodnimi dušami to željo, pravzaprav potrebo, morda celo nujo, da grem, da hodim. Že nasmeh in pogled sta namreč dovolj, da si poveš, kako uživaš na stezi med zelenjem in razgledi.
Planino nad Ajdovščino poznam. Tu med vinogradi zori gverila, vino, ki ga imam morda najraje. Polnega okusa, vonja, ki ga ne pozabiš, pridelano po biodinamični metodi. Pristno vipavsko. Že večkrat sem se pripeljala z avtom v Planino, a ko se do nje povzpneš peš med vinogradi in sonce kljubuje burji, je povsem drugače. Vas občutiš, začutiš, vstopiš vanjo skozi srce. Vinogradi vse naokoli. Vinogradi v soncu. Jesenske barve v vetru. To je vinorodna Vipavska… Končno smo na vrhu, domačini že spravljajo, kar so imeli na mizi, vprašam, ali je še kje kaj hrane, kajti zaradi mraza postajam lačna. In nekje diši po domačem kruhu. Iz krušne peči piše na že raztrgani lepenki. Napotijo naju v ozko ulico, kjer najdeva čisto majceno domačo pekarno z veliko krušno pečjo. Diši kot doma in gospa je preprosto prijazna. Preteklost sredi kamnitih poti nas segreje. Dekle se smeje, ko jo vprašamo, kako do prodajnega pulta. Saj ste tu, pove… Na policah diši kruh, vroč, komaj pečen, ogenj gori. Kruha je za vse okuse, a tistemu iz ajdove moke z orehi se ne znam upreti. Tako prijetno diši, še vroč je. Slovenci ti znajo vedno pričarati občutek, da si doma. Preprosto doma.
Hlastno jeva in hodiva. Ko pomislim na žejo, ki se že začenja oglašati, se znajdemo pred mizo, za katero so mladi fantje in dekleta. Pijača za vse okuse, tudi zanimiv “tiramisu” imajo, vendar pomislim, da ne bom nikamor prišla, če bom kar naprej jedla. Gostoljubnosti in hrane je dobesedno preveč. Za kratek čas se zaklepetamo. Vprašajo, od kod prihajamo. Iz Benečije. Čeprav sem po rodu Tržačanka. Zanima jih, kako je tam, za mejo. Pa jim povem, da je lepo, ker ljudje imajo radi pesem in harmonike. Še mi bi prišli k vam, če so harmonike, pravi mlado dekle in se smeje. Slovenci radi hodimo, še raje igramo na harmoniko. In če smo čisto odkriti, radi tudi pijemo.
Izpraznimo kozarce in gremo naprej, kljub burji. Planina je razpršena vas, ki jo sestavlja več zaselkov, od nekdaj tu piha skoraj vsak dan. Na stičišču Krasa in Vipavske doline zori najboljše grozdje, burja pa neusmiljeno pometa po dvoriščih in dviguje prah po ulicah. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

09.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!