Kdor je vodil Safti in TKB, mora izreči samo “mea culpa”!
Maja 1945, po umiku jugoslovanske armade iz Trsta, v katerem je vladal popoln kaos, so jugoslovanske institucije skušale vzpostaviti kontrolo nad gospodarstvom v Trstu. Tako je nastala Uvozno-izvozna zadruga UIVOD, ki je vodila podjetja in pospeševala uvoz in izvoz iz Trsta in Jugoslavije. Leta 1946 je jugoslovanski minister za trgovino Petrovič izvedel nezakonit posel, in sicer v Neaplju je odkupil šest ton sadik za konopljo. Te bi morali pretovoriti v Jugoslavijo. Tako je začel iskati denar za nakup s prodajo cigaret v Trstu. Posel je propadel, nato so ustanovili podjetje Eksport v Ljubljani, legalno podružnico UIVOD, preko katere je potekal pretok kapitala in blaga. Uprava državne varnosti je pokliala majorja Nika Kavčiča, ki je leta 1950 postal vodja oddelka za trgovino. Centraliziral je ilegalno trgovino, ki je postala preglednejša in ekonomsko učinkovitejša. Povečal je število skladišč v coni B in okrepil ilegalne kanale. Iz njegovih podrobnih poročil z imeni je prvič jasno dokazano, katera podjetja na Tržaškem in Goriškem so bila pod nadzorom Uprave državne varnosti oz. Udbe.
O nastanku, resnični vlogi in koncu tržaških podjetij, ki so bila v času Jugoslavije pod nadzorom Službe državne varnosti, je na rednem ponedeljkovem večeru Društva slovenskih izobražencev spregovoril raziskovalni časnikar, ekonomist in kolumnist Rado Pezdir. Sergij Pahor je uvodno predstavil temo kot neskončno zgodbo organiziranega gospodarstva slovenske manjšine v Italiji, vezano na Tržaško kreditno banko, ki se je razvila v močno institucijo in imela politični izraz v Slovenski kulturno gospodarski zvezi ter ustvarila pogoje za delo številnih manjšincev. Da je tema očitno še vedno zelo zanimiva, je pokazala prepolna Peterlinova dvorana.
Niko Kavčič je bil dober finančnik in je vse popisoval. Ustanovil je dva odseka, za legalno in ilegalno trgovino. Prvi je regeneriral finančno družbo Saf in ugotovil, da so podjetja majhna, a lahko delujejo; ne morejo pa posojati denarja. Tako so dokapitalizirali Saf, UDV pa je odkupil 98% njenih delnic. Najbolj likvidno podjetje leta 1950 je bilo Runimex, ker so zamejci, ki so se izselili v ZDA, pošiljali pakete v Trst in iz Trsta v Slovenijo, zato je bilo veliko denarnega toka. V Švici so nato ustanovili Colcommerz, da bi se izognili plačevanju previsokih davkov, pa še Colcommerz v Liechtensteinu. Takrat je bilo veliko davčnih oaz, na primer v Panami, Liechtensteinu, na Cipru, na Deviških otokih itd., v katerih je denar izginil. Kavčič je ugotovil, da se zasluži veliko denarja s prekupčevanjem cigaret, zato je postavil skladišča zanje po Sloveniji, in sicer v Ankaranu, na Vrhniki in zraven Gorice. Od Italijanov je kupoval cigarete in jih preprodajal v Avstrijo in Nemčijo.
Udba je celo naredila shemo o vsem denarju, ki je krožil. Imela je nadzor nad računi vseh strank – tako od Tržačanov kot jugoslovanskih državljanov – Tržaške kreditne banke, o katerih je prejemala mesečna poročila. Po predavateljevem mnenju je zgodba TKB zelo zanimiva, saj se je na t. i. avtonomnem računu ustvaril presežek sredstev, ki so ga prenesli na TKB, kjer se je obrestoval. Nato so denar vrnili, obresti so potovale naprej, točneje v Liechtenstein, in spet nazaj v Trst kot pomoč manjšini, ki je bila na pravi politični strani.
Po predavateljevih besedah je finančna skupina KB 1909 nastala iz Kmečke banke, ki je bila v lasti Udbe. Dokument iz leta 1989, ki je v Arhivu RS, namreč priča, da je bil Safti lastnik Kmečke banke. Prav Safti je preko hčerinskega podjetja Mark Medical prodal Kliničnemu centru Ljubljana nekajkrat precenjene srčne zaklopke.
Rado Pezdir je namenil temu delu ekonomije in naše zgodovine, ki je še neraziskan, v arhivih RS eno leto. V Sloveniji pa ni interesa za take informacije. Čeprav “stara” Udba ne obstaja več, obstaja pa še vedno stara skupina ljudi, ki še vedno deluje. Tako je neka finančno-ekonomska mreža, ki je obstajala v zamejstvu, preživela in se regenerirala v današnjo obstoječo skupino, v prvi vrsti KB 1909. Kot je končal svoje izčrpno poročilo Rado Pezdir, smo dolžni zanamcem iskreno spregovoriti o tem in napisati zgodovino, kot je treba, na resničnih in trdnih temeljih. Kdor je vodil Safti in TKB, pa mora izreči samo “mea culpa”.
Metka Šinigoj
