“Kdo si, Nova Gorica?”: praznovanje občinskega praznika v Novi Gorici

Večer ob občinskem prazniku v duhu brezmejnosti, ki zaznamuje vedno bližjo Evropsko prestolnico kulture 2025, z županovim govorom, s slavnostno sejo mestnega sveta in podelitvijo občinskih nagrad ter izvirnim kulturnim programom je bil v petek, 6. septembra, v veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča, eden osrednjih dogodkov v nizu praznovanj, ki v Novi Gorici potekajo od začetka pa vse do konca septembra.

Prireditev, ki so jo s svojo prisotnostjo počastili ugledni gostje iz Slovenije in zamejstva, se je začel s predstavitvijo petih “posebnih” igralcev, ki so večerni program oblikovali in obenem tudi domiselno povezovali. Vodila jih je Patrizia Jurinčič Finžgar, igralka, v petek pa tudi scenaristka in režiserka, ki jo je pot od rodnega Trsta prek Ljubljane pripeljala do Nove Gorice; ob njej so bili Francesco Borchi, po rodu iz Toskane, ki ga je v Slovenijo privabila ljubezen, Ginevra Gianferrari iz italijanske družine, ki je postala članica Amaterskega mladinskega odra SNG Nova Gorica, Gaja Višnar, ki se je rodila v Šempetru, veliko let pa je živela v New Yorku, ter Lara Maria Vouk iz avstrijske Koroške.

Župan Samo Turel je v svojem govoru dejal, da kdor razvoj mesta spremlja vsak dan, od znotraj, morda težje zavzame objektiven pogled na njegovo uspešnost. Obiskovalci, turisti in novinarji od drugod ga vidijo kot “živahno, napredno mesto in občino, ki odpira nove priložnosti”. Na tem območju namreč nastajajo nove investicije in prenove, ki okolju navdihujejo poseben čar in dogajanje. Prizadevajo si za razvoj mesta kot izobraževalnega, kulturnega, upravnega in regijskega središča, saj imajo za to ustrezno infrastrukturo in kadre. Na področju gospodarskega razvoja odpirajo predvsem poglavje trajnostnega razvoja in zelenih tehnologij. Z Univerzo v Novi Gorici so podpisali pismo o nameri, da skupaj poiščejo rešitve za vrnitev dodiplomskega študija in nekaterih raziskovalnih programov v mesto. Širijo Primorski tehnološki park, ki je za vso regijo izjemno pomembna institucija, in Poslovno – ekonomsko cono Kromberk, načrtujejo pa tudi gradnjo 400 novih stanovanj, med njimi tudi neprofitna. Vlada v Novo Gorico v zadnjem času vlaga visoke zneske: s prenovo novogoriške železniške postaje investira sredstva v višini 51 milijonov evrov, 13 milijonov evrov so že dobili za program EPK, štirje milijoni se obetajo s prenovo vile Rafut, pri Slovenskem narodnem gledališču država gradi zunanji avditorij. S temi investicijami neposredno in posredno močno podpira projekt Evropske prestolnice kulture, ki ga prepoznava kot projekt državnega pomena. EZTS GO prenavlja Trg Evrope, mestna občina pa stavbi Epicentra in Super osmice. Na te in druge projekte – župan jih je omenil res veliko – so zelo ponosni, v posebno veselje pa jim je, da je slovenska vlada prejšnji teden razglasila Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici za kulturni spomenik državnega pomena. “Projekt Evropske prestolnice kulture je projekt vseh nas”, je poudaril Turel. “Je zahteven in obsežen, potrebno je in bo veliko truda, da ga izpeljemo tako, kot smo si ga zastavili. Živimo v času individualizma in lastnih interesov, v katerem včasih škodovanje projektu za dosego drugih interesov, ni vprašanje. Vsi, ki si prizadevamo za uresničitev tega projekta, za katerega nas je nenazadnje zaradi dobro pripravljenega in vsebinskega programa izbrala Evropska komisija, pa si prizadevamo, da bi na prvo mesto postavili skupnost, moč povezovanja in znanja ter preseganja meja.”

V novogoriški mestni občini so najbolj veseli projektov in dogodkov, ki ljudi povezujejo. Mesec prazničnih prireditev so oblikovali s številnimi društvi, klubi in institucijami, rdeča nit pa je tokrat brezmejnost. “Brezmejnost razumem predvsem kot življenje v sožitju, brez omejitev in v svobodi preseganja ustaljenih okvirov in preprek. Verjamem, da bomo nekoč v sodelovanju s Slovenci v zamejstvu, Italijani in Furlani tudi zares zaživeli v polnem pomenu besede. Naj bo Evropska prestolnica pot do tja in zgled vsem od blizu in daleč, da je to mogoče”, je še dejal Turel.

“Kdo si, Nova Gorica?”

“Si hčerka? Si mati? Si potomka? Si sirota? Si ženska, ki je iskala svoj prostor v svetu?” V iskanju identitete Nove Gorice so se igralci – ob zvokih Big Banda Nova in digitalnih umetninah, ki jih je sproti ustvarjal slikar Cosimo Miorelli – idejno sprehodili po Novi Gorici, od gledališča mimo mestnega središča in glavnih ulic do mejnega prehoda in železniške postaje, poskusili so “slišati njen vdih in izdih”. Obudili so spomine na nekatere ženske, ki so tu sanjale, “da bi zgradile nekaj velikega, lepega, ponosnega”: na Pavlino Pajk, ki je sanjala, “da bi bila izobražena, zavedna, enakopravna”, in je napisala 20 literarnih del, prvo v Solkanu; na umetnico Avgusto Šantel mlajšo, ki je zapustila več kot 700 slik; na pesnico Ljubko Šorli, ki je sanjala, da bi postala učiteljica, doživela je taborišče in mučenje, bolečino izlivala na papir, še naprej je molila, pisala in upala, zapustila je 1.030 pesmi, “ki pričajo o njeni neusahljivi veri v življenje, v sanje”. Danes je Ljubka Šorli edina ženska, ki ji je Nova Gorica postavila spomenik na aleji slavnih. Ni se rodila v Novi Gorici, v njej ni nikoli živela, prav tako kot Pavlina Pajk in Avgusta Šantel in vsi drugi zaslužni na Erjavčevi.

Zgodbe in sporočila s tega območja so igralci iskali tudi v obrazih letošnjih nagrajencev. Nagrado Franceta Bevka je na večeru prejel klarinetist Silvio Brosche, nagrado MONG so prejeli Prostovoljno gasilsko društvo Čepovan, specialni pedagog in nekdanji župan Mirko Brulc, Florijan Hvala za dolgoletno vodenje Planinskega društva Nova Gorica, Bevkovo listino etnologinja, pisateljica in kantavtorica Sabina Vostner, ki je na odru tudi zapela, plaketo MONG pa Marinko Pintar, Jožef Žabar in Humanitarno društvo Lions klub Nova Gorica.

“Kdo torej si, Nova Gorica?” so se na koncu spet vprašali. Nova Gorica je “sestra Solkana, ki je sanjala svoje sanje”, je “hčerka Gorice s tisočletno zgodovino”, je “potomka goriškega zaledja vse tja do Tolmina”, ki je sanjala, “da bi zgradila nekaj velikega, lepega, ponosnega, nekaj, kar bo sijalo preko meje”. Nova Gorica je našla svoj prostor in vabi tudi prišleke, “kot mlada mati, ki išče svoj pravi jaz, išče svoj pravi obraz”.