Kdo so naši zavezniki in kdo infiltrirani sovražniki?

Kako se boriti z zverjo?

Na področju virologije sem popoln laik in nimam niti možnosti niti želje, da bi se v to področje poglabljal. Zanesti se moram na znanstvene ugotovitve tistih, ki so na tem področju strokovnjaki. Komu naj verjamem? Do nas prihajajo razne nasprotujoče si informacije. Znanstveniki med seboj niso enotni. ĐTo me niti ne moti preveč. Zdi se mi normalno, da strokovnjaki ne vedo vsega, da določene zakonitosti narave šele odkrivajo, da se včasih tudi motijo in prihajajo do različnih ugotovitev. Normalno se mi zdi tudi to, da zdravniki, ki spoznanja znanosti aplicirajo v svoji praksi, včasih postavijo napačno diagnozo in zdravijo na zgrešen način, ki pacienta vodi v smrt. Na koncu koncev ne moremo od medicine zahtevati, da ne bomo umrli. Zdravnikom moramo biti še in še hvaležni, da olajšajo naše bolečine, podaljšajo življenje staršem, ki imajo še majhne otroke …

Menim, da moramo vse nakazane zmote, napake in omejitve na neki način sprejemati in se z njimi sprijazniti.

“Teorije zarote” pa pravijo, da v nekaterih primerih ne gre le za zmote in napake, ampak za zavestno zlorabo in zavajanje množic. Tako naj bi bile v začetku epidemije (februar, marec 2020) v severni Italiji prepovedane obdukcije, ki bi pokazale, kako virus deluje. Nekateri zdravniki trdijo, da bi umrlo veliko manj ljudi, če bi bile obdukcije narejene in bi pacientom dali sredstva proti strjevanju krvi … Bolnišnice bi bile veliko manj zasedene, če bi v začetni fazi okužbe splošni zdravniki predpisovali zdravilo proti malariji, vitamin D3… Poteka tudi polemika glede mask. Koliko maske v resnici preprečujejo širjenje virusa covid-19? So nekatere maske res kancerogene? Prebral sem, da je premer virusa SARS Cov-2 med 0.06 – 0.14 mikrona, pore mask pa filtrirajo delce, ki so večji od 0,3 mikrona.

Mediji poročajo, da je že pred pol leta opravljena raziskava na Danskem (4862 udeležencev) pokazala, da je razlika glede okužbe med tistimi, ki so nosili masko in tistimi, ki je niso nosili, le 0.3 %. Zakaj se o tej raziskavi sploh ne govori v javnosti, poda proti argumentov? V vsakem primeru se mi zdi pametno, da bi malo manj zaupali v maske. Tudi v humorju o maskah, ki sem ga prejel te dni, je delček resnice. Vic se glasi: “NIJZ sporoča: Tisti, ki že 4 mesece nosite isto masko za enkratno uporabo, ste odporni na vse.”

Seveda moramo imeti pred očmi tudi socialne, gospodarske, politične in druge posledice določenih ukrepov. Prav politične odločitve so v tem času kaosa, strahu, depresije in nemirov ključne za našo prihodnost. Prav je, da politika upošteva interdisciplinarnost znanosti in tehta med mnogovrstnimi posledicami epidemije. Tudi virologe, epidemiologe in medicino mora politika poslušati. Toda le do neke mere in ne na slepo. Sploh, če stroka ni enotna. Znanstveniki nosijo veliko odgovornost. Neodgovorni so, če politiki dajejo napačne informacije, če zavajajo, ker znanost prilagajajo politični korektnosti in interesom farmacije. Tako, kot je možno zlorabljati sodstvo in medije, kar je več kot očitno, je žal možno zlorabljati tudi znanost.

Mislim, da imamo navadni ljudje do vrh glave opozoril o nošenju maske, razkuževanju rok in upoštevanju socialne distance. Kaj pomaga vse to, če se nekateri teh ukrepov sploh ne držijo in sploh ne vemo, kako se virus širi? Menim, da bi morali veliko več pozornosti nameniti skrbi za dober imunski sistem. In vzgoji. Kakšni vzgoji? O tem pa se v dominantnih medijih sliši zelo malo. Z veseljem sem poslušal mamo, ki mi je rekla, da njeni otroci naredijo šolske naloge do 15. ure. Takrat se računalniki ugasnejo in gre družina na sprehod v gozd, zvečer pa se igrajo, berejo knjige. Nihilizem, vandalizem in nasilje, ki smo mu priča, so posledica pretekle vzgoje in “globoko stanje človeštva”. Tudi če bo epidemije morda kmalu konec, bi bilo smiselno narediti refleksijo o tem, kako smo se v preteklem letu, pa tudi v preteklih desetletjih obnašali. Kaj bi morali spremeniti? Nova kultura bivanja je potrebna zaradi nas samih. Občutek imam, da nas covid-19 ni streznil. Govori se predvsem o tem, kako se bomo vrnili k starim vzorcem življenja. Rešitve ne iščemo v drugačnem načinu življenja, še manj človeštvo pričakuje Kristusov prihod. Odrešenik in bog, ki ga človeštvo pričakuje, je cepivo. Tudi tu se pojavljajo dvomi, negotovost in strah.

Menim, da bi se morali, če želimo iz začaranega kroga, pogovarjati o zelo vsakdanjih in preprostih stvareh: o spanju, gibanju, načinih prehranjevanja … Kaj pomaga, če se nekateri tuširajo vsaki dan, potem pa si pred kosilom ne umijejo rok, če maske, ki so itak prepustne, nosimo na neustrezen način? Kakšne težave imajo v času zaprtih restavracij in gostiln tisti, ki ne znajo in niti nočejo kuhati! Kaj pa naša duša? Kako bomo premagali strah, obup in črnogledost? In naša vera? Je sploh smiselno živeti, če ni prihodnosti? Kako bomo premagali virus, če se med seboj sovražimo in želimo, da bi bili drugi okuženi, da bi umrli, da bi bili zaradi virusa politično poraženi …  Maske, socialna distanca, razkuževanje rok, omejevanje gibanja … Četudi so to morda učinkovita sredstva in ukrepi, žal za zaustavitev covida-19 ne zadostujejo. Že pri vprašanjih prej naštetih predpisov se med seboj razhajamo. Koliko bolj se razhajamo glede vzdrževanja imunskega sistema, vzgoje, duhovnosti in vere! Menim, da bomo oziroma bodo preživeli le tisti, ki bodo ohranjali in razvijali dober imunski sistem, odgovornost in solidarnost; tisti, ki bodo v srcu gojili upanje in vero v smisel življenja. Vsako vojskovanje mora biti inteligentno. Proti muham in komarjem se ne moremo boriti s puškami in topovi. Morda so uspešni ukrepi za soočanje s covidom-19 drugačni od doslej sprejetih. Ni tragično, če smo ravnali narobe, tragedija bi bila, če se na napakah ne bi učili, če bi zakrknjeno vztrajali v zmotnih prepričanjih in redukcijah; na enostranskem pogledu na svet in življenje.