Rubrike

Kazalci krize zaupanja

Kazalci krize zaupanja

Recimo še mi kaj o samomorih

Ko govorimo o zaupanju, se je treba nujno obregniti tudi ob krizo le-tega, ki v najslabšem primeru privede do tega, da si kdo vzame življenje. Zdi se, da bo tudi ekonomska kriza v prihodnje dobra spodbuda za to ekstremno dejanje, če malo presodimo tisto, kar se v tem oziru že dogaja. Svetovna zdravstvena organizacija nam tudi sicer pravi, da je samomor danes zlasti izjemno razširjen med mladostniki in mladimi, saj naj bi v industrializiranih deželah med omenjeno populacijo predstavljal po vrsti tretji ali celo drugi najpogostejši vzrok za smrt. V svetu je povprečje samomorov 14,5 na sto tisoč ljudi, kar pomeni, da na ta žalostni način umre na leto v svetu več kot milijon ljudi. V Italiji jih tako umre povprečno štiri tisoč. Po samomorilnosti je Slovenija še vedno precej visoko na tej žalostni lestvici, saj je že dolgo v prvi peterici, lani pa se je znašla celo na tretjem mestu v Evropi. Zaradi teh žalostnih podatkov se je Svetovna zdravstvena organizacija čutila primorano, da ustanovi poseben dan za preprečevanje samomorov. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, seveda gleda na stvari skozi versko perspektivo. Njegovo mnenje je kar zanimivo: “V krščanskih stoletjih je bila za tovrstno preprečevanje dovolj Cerkev, ki je grozila s pokopom v neposvečeno zemljo. Ta grožnja je bila učinkovita, glede na to, da samomorov skorajda ni bilo v kronikah tistih stoletij. Pred tem, v poganskih časih, je tisti, ki si je vzel življenje, to naredil zato, ker je v določeni točki onstranstvo imel za boljše od tostranstva. Danes se samomora poslužujemo zato, ker ne verujemo v nobeno onstranstvo več. Morda bi bilo dovolj tiste, ki se nagibajo k temu dejanju, spomniti, da je onstranstvo lahko veliko slabše od najslabšega tostranstva. Vendar imajo duhovniki vse druge skrbi…” Cammilleri je zbadljiv kot vedno, pa vendar nas spomni na zelo pomembne stvari. Tu ne gre več le za življenje z malo začetnico, temveč za Življenje z veliko začetnico, za večno življenje – ali, po drugi strani, pogubljenje. O poslednjih rečeh duhovniki danes govorimo bolj malo, če sploh kaj, govorimo pa veliko o “tuzemskih”, kot bi rekel moj nekdanji župnik. Ne vem, ali gre naše zaupanje graditi na teh naših človeških rečeh in gotovostih, ko pa smo ljudje tako krhki, ranljivi in minljivi. Ne bi rekel, da je kriza vere najprej kriza vere v sočloveka, ki potem pripelje do krize vere v Boga, temveč trdim ravno nasprotno. Gotovo se spet marsikdo z menoj ne bo strinjal, a svoje prepričanje gradim na tem, kar govori zgodovina, ki je v tem primeru žal tudi učiteljica smrti.
Andrej Vončina

(iz priloge Bodi človek!, 30.5.2013)

01.06.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!