Kateri dan je že to ... osmi marec?

Ženska in njene tisočere vloge

V zadnjih desetletjih se je naša družba izredno spremenila: v dobi globalizacije, digitalizacije, interneta in novih tehnoloških odvisnosti ter zasvojenosti so se tudi medsebojni odnosi odselili v virtualno vrtičkarstvo, kar bi v bolj razumljivem besednjaku povedali kot … odnosi so se razčlovečili. Kakšne vloge odigravajo ženske v tem svetu izjemno razpredene tehnologije? Ta poleg najsodobnejših pametnih telefonov in tablic proizvaja tudi vse bolj avtomatizirane multipraktike, mikrovalovke, pralne in pomivalne stroje, ki naj bi olajšali opravljanje gospodinjskih opravil, pripravo hrane, kuhanje, pomivanje, pranje, pometanje, čiščenje.

Prvi prizor

Pozno popoldne, parkirišče pred stanovanjskim blokom.

Urejena, a vidno utrujena mlada ženska stopa iz parkiranega avtomobila. Ravnokar je odprla prtljažnik in iz njega dviga nakupovalne vrečke. Veliko, preveč jih je, morala se bo vrniti ponje. V desnici drži torbico, veliko platneno torbo (ekologija je pomembna!), iz katere visijo ekološko pridelana glavnata solata in stebla zelene (otroci in odrasli morajo jesti zdravo!), pa še nekaj manjših vrečk. Iz avtomobila je slišati neutolažljiv otroški jok, ki ji je že zadnjih deset minut vožnje paral ušesa … Iz otroškega stolčka (pas je odprla prej!) s pomočjo devetletne hčerke utegne dvigniti dojenčka, ki je že močno lačen in utrujen. Ves dan v jaslih, to niso mačje solze – dojenčki to težko zmorejo dan za dnem!

Vtem se oglasi prenosni telefon: mož zamuja zaradi zastoja v mestnem prometu (morda kaka manifestacija delavk in delavcev zaradi grožnje stečaja v podjetju). Obenem zazvoni drugi, službeni telefon, zato hiter pozdrav. Na novi zvezi direktor sporoča, da bo jutri zaradi kolegičine bolniške odsotnosti morala v službo že navsezgodaj zjutraj. Ojoj, kam z dojenčkom? Jasli ne odpirajo tako zgodaj!

Hčerka začne pripovedovati, kako je potekal trening miniodbojke, mlada mamica je še vedno pred poslopjem, ne najde hišnih ključev, saj mora preusmerjati pozornost zdaj sem zdaj tja, v to in ono. Živčno brska po svoji torbici, pogleduje po ključih v avto. Le zakaj jih nimam vseh na enem obesku? Hčerka začne nergati in se spakovati … kot da otroški jok utrujenega bratca ne bi bil dovolj. Ohraniti moram mirno kri, ključi bodo že skočili na dan!

Scena se odvija v močnem nalivu, brez dežnika. Končno, po dolgem iskanju, godrnjanju, vse hujšem joku mama izbrska ključe izpod stolčka. Očitno sem jih dala v roke otročku, da se zamoti, joj, kako sem pozabljiva, stvar stresa!

Drugi prizor

Urad z več računalniškimi zasloni, telefoni brnijo.

Visoko izobraženo dekle z več univerzitetnimi diplomami, magisterijem iz ekonomije in odličnim znanjem petih jezikov. Na pisalni mizi računalnik s številnimi odprtimi programi, novi mejli se kar kopičijo, pred mizo stranka, s katero se je treba pogovoriti in nujno rešiti problem, zvoni telefon, oglaša se klient z druge poloble, v angleščini, na ekranu se pojavljajo tviti, obenem se oglasi prenosni telefon. Na zvezi je vodja skupine, team leader: “Treba je dokončati projekt še danes, mudi se, naročnik pritiska, če danes ne utegneš, pa ga dokončaš jutri, v soboto …” 

Skratka noro, vse naenkrat, vse na kupu, bistvenega pomena je, da utegneš opravljati več dejavnosti hkrati: multitasking, ali slovensko povedano, večopravilnost.

Jutri bo treba spet v službo, namesto prostega dne spet neplačane nadure. Naj bo srečna, ker ima službo! Naj stisne zobe, in naj bo zadovoljna, ker je nihče ne nadleguje. Prijateljice ji pripovedujejo drugačne zgodbe …

Tretji prizor

Kuhinja z vsakovrstnimi gospodinjskimi aparati in pripomočki.

V trenirko oblečena mamica kontrolira domačo nalogo prvošolki, s pogledom ošine dvojčka v stajici, ki vreščita, se obdelujeta in nadlegujeta eden drugega. V dnevni sobi na kavču je utrujen od vrtca obležal triletni nadebudnež (hvala Bogu, da kljub hrupu in vreščanju spi!), vse naokrog so raztresene igrače, lego kocke, nakopičeni časopisi in revije, televizijski ekran bruha nove in nove prizore. Da bi vsaj vreščeči bitji utihnili, obmirovali, in bi utegnila do konca skuhati večerjo! Hrup je tolikšen, da se mali prebudi, ves omotičen plane pokonci, potem pa se zakadi proti omarici z igračami. Mimogrede z roko prevrne kozarec vode na mizici, da se voda razlije, otrok pade in zaradi spolzkih tal pristane v robu omarice.

Udarec v čelo, rana, kri, jok.

Kar naenkrat so vsi v dnevni sobi ob jokajočem malčku, mama ga tolaži, prvošolka je prestrašena ob pogledu na kri, dvojčka onemita, nekaj se je zgodilo. Mamica je zatočišče za vse, ob njej vse mine. A vsaj razkužiti bo treba, potem pa vidimo!

Čez kako minuto iz kuhinje začne močno smrdeti po zažganem. Ne, danes ne bomo jedli prežganke, jedli bomo zažganko!

Zazvoni hišni zvonec, očka se konec tedna vrača ves utrujen iz Münchna. Tam je njegovo delovno mesto. Inženir, srečen, da je po dolgem iskanju le našel primerno zaposlitev z dobro plačo. Končno bodo spet skupaj, otroci in starši.

Tudi letos bo padel zastor na 8. marec, dan žensk.

Bo minil v znamenju cvetličnih poklonov, osladno dišečih mimoznih vejic, (čokoladnih) poljub(čk)ov in priložnostnih člankov?

Ali bomo spet presunjeni in zgroženi ob novicah nasilja nad ženskami, nadlegovanja, trpinčenja, femicida, ob prizorih naplavljenih trupelc, ubitih otrok in mater?

(Prizori so potrkali na vrata domišljije v letu 2016, kar nekaj let pred koronavirusno pandemijo in okrutnim vojnim razdejanjem v Ukrajini.)