Suzin svet

Katera zemlja …

Katera zemlja …

Piše Suzi Pertot: Ta nemir, to večno iskanje, hrepenenje

Včasih je dovolj beseda, da se zamislimo. Nepomembna, vsakdanja beseda. Rečena morda tja v en dan. Prijateljica, ki je na spletu videla sliko mojega doma v Seucu, jo je všečkala, zraven pa napisala, “kako lepo gnezdo imaš”. S klicajem. Nimam gnezda, sem ji odgovorila, niti korenin nimam, samo večen nemir je v meni. Nemir in iskanje, negovost, želja po begu in želja, da bi ostala. Obe se spajata v vrtincu samote. Samo sanje imam, ljubezni, načrte, razočaranja in to bolečino, neizbežno in večno, ki ji mi Slovenci pravimo hrepenenje.
Nekoliko ur pozneje sem v Kostanjevici na Krasu. Hotela sem napisati doma, ker sem bila nekoč tam doma. Skoraj ušlo mi je izpod peresa. Doma. Ker se sploh ne zavedam pomena te besede. Ker ne vem, kako se človek počuti, ko je doma.
Zbrali smo se na pogrebu. Ko gledam na oltar in na luč, ki skozi okna polzi na žaro, imam občutek, da je to moja cerkev. Nekoč je bila… Spominjam se prazničnega pozvanjanja, barv in veselja. Nekoč je bila, a ni več… Za koliko oltarji sem molila, koliko cerkvenih vrat sem odpirala, kolikokrat sem se pridružila tuji množici. Kot izgubljena ovca med sebi enakimi, ne da bi nikoli začutila, da pripadam čredi. Nimam črede. Črna ovca sem, vajena samote. Zdaj, ko s kora slišim petje ženic, ki so me še pred leti imele za svojo, me ima, da bi rekla ostanem. Vendar vem, da pripadam drugi dolini, čeprav mi tam, med reko, ki je božansko lepa, in bregovi, ki samevajo v pozabi, tako močno manjka moja govorica, moja domača slovenska govorica. Tista, ki ji pravimo materinščina. In moje pesmi. In spomini. Vsi tisti spomini, ki sem jih zasejala v travnike ob cestah, izgubila v prehajanju valov, razkropila med oblake in vrhove, razdala ljudem… Samo zato, da bi lažje odhajala. Molimo, slišim s prižnice in po dolgem času spet molim tako, kot sem molila kot otrok. Oče naš… Srečujem se s pogledi, ki so me spremljali leta… ki si v nebesih… Kot bi bila za trenutek doma. Preden začutim spet nemir in znova poiščem pot… zgodi se tvoja volja…
Pet let je minilo, odkar sem ponovno pospravila svoje stvari in odšla. Pet let. Gledam nekdanje sovaščane in razmišljam, kako so se v teh petih letih spremenili. Kot bi minila desetletja. Morda tudi oni gledajo mene in vidijo na mojem obrazu sledi iskanja, pobegov, hrepenenja. Gube življenja brez korenin. Ljudje, ki prodajo očetnjavo, nazadnje znorijo, mi pravi prijatelj Jurij. Rojstne hiše ne smeš nikoli prodati. Rojstne hiše, hiše svojih staršev, svojih dedov, hiše, kjer te je mati zazibala. Gledam ga in molčim. Prijatelja Jureta. Vem, da ne bo razumel, če mu bom priznala, da sploh ne vem, kje sem se rodila. Hči delavske družine iz enosobnega stanovanja. Jurij je bil kmet… Menda mi je bilo šele nekaj mesecev, ko smo zapustili stanovanje, ki je bilo premajhno in prepolno vlage. Zaradi mojega šibkega zdravja, imela sem astmo in bronhitis, ki je trajal mesece, nam je podjetje za ljudske gradnje Iacp dodelilo večje, svetlejše in novejše stanovanje v četrtem nadstropju. Mama pa nikoli sploh pomislila ni, da bi mi pozneje, ko sem nekoliko dorasla, pokazala, kje sem se rodila.
V tistem svetlejšem stanovanju v četrtem nadstropju sem nato rasla, študirala, našla prvo zaposlitev in nekoč sem od tam tudi prvič odšla. Tam sta ostala mama in tata. Nekje do smrti. Ne bi ga smela nikoli oddati, razmišlja prijatelj. Molčim, ker vem, da sem ga morala. Mama je morala zaradi hudih zdravstvenih problemov v dom za starostnike. Stanovanje je ostalo prazno, z vsemi mojimi starimi šolskimi zvezki, igračami in donošenimi oblekami. Po nekaj mesecih sem dobila pismo podjetja Ater, v njem so me naprošali, naj v najkrajšem času izpraznim stanovanje in vrnem ključ. Izpraznila sta ga prijatelja, sama nisem bila kos vračanju. Ključe sem oddala nekega mrzlega decembrskega jutra, ne da bi še zadnjikrat pogledala v preteklost. Toliko žalosti, toliko bolečine, toliko zaprašenih, neizživetih spominov sem pustila za tistimi štirimi stenami, da si nisem upala še zadnjič tja. Fotoaparat, ki sem ga vzela s seboj, je ostal v torbi, nisem hotela gledati izpraznjene mladosti in odtise tistega, kar sem boleče pogrešala. Pa ga vendarle ne bi smela oddati, pravi prijatelj. Poznam ljudi, ki so oddali svojo rojstno hišo in so potem vse življenje tavali brez miru. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

23.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!