Kar se dogaja v Žabnicah, hudo pretresa vso skupnost

Piše: Danijel Devetak

POGOVOR / Anna Wedam, kulturna delavka v Kanalski dolini

Na pogovor o življenju rojakov v prelepi Kanalski dolini, o njihovem kulturnem delovanju in o znanih težavah v zvezi s slovenskim petjem v cerkvi smo povabili kulturno delavko Anno Wedam, ki se ji iskreno zahvaljujemo, da je prijazno stopila pred naš mikrofon.

Se lahko najprej na kratko predstavite našim bralcem?

Ime mi je Anna Wedam, stara sem 55 let, živim v Ukvah v Kanalski dolini. Zaposlena sem pri Gorski skupnosti za Železno in Kanalsko dolino, pri okencu za slovenščino. Prejšnjih deset let sem opravljala isto službo na občini. Sem poročena, imam tri otroke, ki so že odrasli.

Kakšen je življenjski utrip ljudi v Kanalski dolini v času covida? Kako je pandemija spremenila vaše življenje?

V Kanalski dolini nas številčno ni dosti. Ko je lani izbruhnila pandemija, smo se malo bolj zadržali doma; v zadnjih mesecih pa se malo bolj premikamo. Sicer pa imamo veliko prostora, tako da nismo prisiljeni biti na zaprtem. Že prej sicer ni bilo veliko življenja, s pandemijo pa so bili stiki z drugimi ljudmi še bolj omejeni. Življenje se je kar spremenilo.

Že vrsto let ste vključeni v prizadevanja, da bi se v Kanalski dolini ohranjala in razvijala slovenski jezik in kultura. Kako se je vse to začelo za vas?

To, da si prizadevamo za ohranitev naše kulture, jezika, navad in tradicij, je že zgodovinsko prisotno v nas. Že od malega smo gledali, kaj so delali naši starši. To smo videli in doživeli na lep način. Zdaj posnemamo naše starše in skušamo vse to – na lep način – posredovati našim otrokom in mladim. Želimo jim pokazati, da smo del iste skupnosti in da je za to skupnost, našo kulturo in jezik pomembno se potruditi, da se ohrani.

Veliko ste naredili za oživitev delovanja slovenskega Združenja don Mario Cernet, ki ima sedež v Ovčji vasi in ki mu predsedujete. Kaj nam lahko poveste o tem društvu in njegovem delovanju?

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1997. Po približno desetih letih prenehanja delovanja smo ga znova oživeli z namenom, da bi nudili pomoč vsem ljudem, društvom in ustanovam, ki želijo se približati slovenskemu jeziku. So društva, ki si tega želijo, ker marsikaj tone v pozabo, veliko ljudi se je s časom oddaljilo. Smo na razpolago vsem, ki v tem smislu potrebujejo pomoč, ki znova želijo spoznati našo kulturo, se približati, včlaniti in z nami skupaj rasti. Zato skušamo organizirati čim več lepih dogodkov, tudi v krajih, ki so bili nekoč slovenski, s časom pa je tam naša prisotnost zamrla. Društvo šteje 56 članov, z nami sodelujejo tudi mladi, ki radi pomagajo, če je treba nastopiti ali kaj pripraviti.

Lepo sodelujemo z župnijami. Organiziramo koncerte v raznih cerkvah, predvsem v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi, ki je bila nekdaj najbolj slovenska vas. Po opcijah v letih 1939-1940, ki so popolnoma spremenile narodnostno podobo Kanalske doline in ko so domačini – tudi Slovenci – optirali za tretji rajh, so se naši kraji poitalijančili. Prav tam skušamo spet obuditi – seveda s spoštovanjem do ostalih jezikov – našo prisotnost. Moram priznati, da nam to kar dobro uspeva.

Upamo, da se bodo razmere po zadnjem valu epidemije v poletnem času izboljšale, da bomo lahko izvedli naše letne dejavnosti, poletne koncerte v cerkvah naših vasi, ob koncu leta pa božične koncerte. Letošnji praznik ob dnevu kulture ter zborovski reviji Primorska in Koroška poje so žal odpadli. Upamo, da bodo naše aktivnosti počasi spet normalno stekle.

Med drugim ste tudi (že pet let) pokrajinska predsednica Sveta slovenskih organizacij za Videmsko. Kaj vam pomeni ta funkcija in kaj lahko naredi SSO za različne stvarnosti rojakov v tej pokrajini?

Skupnosti Slovencev v videmski pokrajini živijo tudi zelo oddaljene druga od drugih. Vloga SSO-je je tudi v tem, da nas povezuje, da nam daje čutiti, da smo del iste narodne skupnosti, da smo enakovredni ostalim Slovencem v deželi Furlaniji Julijski krajini. Naše stvarnosti in skupnosti so tudi zelo različne, razmere so popolnoma drugačne, celo raba jezika je drugačna, v Kanalski dolini uporabljamo naš narečni jezik.

Kot pokrajinska predsednica SSO utegnete spremljati tudi rojake v Terski dolini, Benečiji, Reziji in drugod?

Je težko, ker smo oddaljeni. Imam pa stike s sodelavci v različnih krajih, preko katerih se pozanimam in sledim dogajanju. V vseh teh krajih so drugačne razmere, ker je bila drugačna tudi zgodovina. Zato so tudi zahteve ljudi tu ali tam danes drugačne.

V zadnjih letih se vse več govori o trojezičnem šolstvu v Kanalski dolini. To je že dalj časa osrednja zahteva združenja Cernet, drugih ustanov in sploh prebivalcev Kanalske doline. Na kakšni točki je zadeva?

Uveljavljanje trojezičnega šolstva močno podpirata tudi SSO in njegov predsednik Walter Bandelj. Tudi to je pomembno, da gremo s tem vprašanjem naprej. V šoli v Ukvah, to je v občini Naborjet-Ovčja vas, že četrto leto neprekinjeno deluje poskusni večjezični pouk: v razredu se ne samo učijo jezikov, temveč imajo več učnih jezikov. Otroci, ki so letos v petem razredu osnovne šole, so s tem začeli v drugem razredu. Imeli so šest ur dnevno, sedaj jih imajo nekaj manj, saj gre za poskusni model, za katerega je potrebno iskati sredstva izven šolskega sistema. Šola je šla v to smer, pri tem jo podpirata občini Naborjet-Ovčja vas in Trbiž. Zato mislim, da se bo vse to nadaljevalo. Upamo, da bodo to eksperimentacijo uvedli v šolski sistem, da bo zato tudi poskrbljeno za učno osebje in redno financiranje. Trenutno imamo namreč tudi težave s kadri. Ob obisku ministrice Helene Jaklitsch julija 2020 nam je vodja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu Igor Giacomini napovedal, da so v Rimu sprejeli predlog o eksperimentalnem večjezičnem pouku. Koliko časa bo potrebnega, da bo vse urejeno, pa se ne ve.

Zanimanje med ljudmi je?

Da. Ko se otroci vpišejo v šolo, morajo med drugim povedati, katerih jezikov se želijo učiti. Razveseljivo je, da je stoodstotna prijava na vse jezike, nemščino, slovenščino, italijanščino in furlanščino. To se dogaja že toliko let, da postaja samoumevno, da se učijo vseh teh jezikov. Bilo bi naravnost nesprejemljivo, ko bi to ukinili.

Vaši kraji so edinstveni, saj jih zaznamuje štirijezičnost. Kako osebno doživljate to večjezično okolje? Obstajajo dobre oblike sodelovanja med jezikovnimi skupnostmi?

V tem trenutku sodelovanje obstaja. K temu je pripomogel tudi model večjezične šole: otroci, ki odraščajo, čutijo spoštovanje do drugih jezikov in manjšinskih skupnosti v Kanalski dolini. Zdaj so dobri časi, primerni, da se vse to nadgradi. V naših krajih imamo npr. veselice in radi vabimo slovenske ansamble. Pesem Modrijanov Ti moja rožica pojejo vsi, Slovenci, Nemci, Italijani in Furlani. To pomeni, da med ljudmi je spoštovanje do manjšine, jezika, kulture. V preteklosti ni bilo vedno tako; pod fašizmom sicer nismo doživeli takih pritiskov kot drugje v deželi, marsikoga pa so napadali na osebni ravni. Slovence – pa tudi Nemce – je bilo sram govoriti v maternem jeziku. Mi smo ohranili naš domači jezik, ker so naši starši zdržali. Vem pa za starše, posebno nemške narodnosti, ki niso govorili svojega jezika z otroki, ker so se bali, da bi ne znali italijansko, da bi ne bili sprejeti, da bi ne našli službe ipd. Nekdaj so torej naši ljudje več govorili v domačem narečju, ko v šoli ni bilo nič; danes pa so mešani zakoni, številčno nas je vedno manj, narečje se izgublja, v šoli pa poučujejo jezike …

V nekaterih okoljih prihaja do pojava deasimilacije, italijanski sodržavljani spet odkrivajo slovenske korenine.

Tudi pri nas nekateri raziskujejo svoje korenine in se spet približajo. Kot sem že povedala, nas je sicer malo, so pa tudi taki.

Ena vaših “bitk” je tudi vidna večjezičnost in toponomastika.

Nekaj večjezičnih tabel so postavili na kolesarski progi v občini Trbiž. V občini Naborjet-Ovčja vas pa so pred leti postavili nekaj dvojezičnih – italijanskih in slovenskih – tabel; slovenske napise so neznanci kmalu pomazali. Mi iz združenja smo jih očistili in čiste tudi ostajajo. Kot združenje smo skupaj z nemškim društvom Kanaltaler Kulturverein dali na občini Trbiž in Naborjet-Ovčja vas prošnjo, da bi postavili več večjezičnih tabel. V letu pandemije nismo imeli možnosti se srečati, so nam pa obljubili, da bodo to zahtevo vzeli v pretres in ukrepali. Prosili smo ne za smerokaze, ampak – pred vsako vasjo – ime kraja v naših jezikih.

Narodni vidik je v vaših krajih tesno povezan tudi z verskim. Zato je posebno boleče, kar se v zadnjih časih dogaja v Žabnicah. Kaj nam lahko poveste o tem?

Težave so se začele, ko se je moral vrniti domov slovenski frančiškan, ki je bil eno leto v Kanalski dolini. Dal je prošnjo za inkardinacijo v škofijo, a videmski nadškof je ni sprejel. Vedno smo upali, da se bo vrnil, bil je na razpolago ne le slovenskim, temveč tudi drugim vernikom, saj se je dobro naučil tudi italijansko. Bil je mlad, zagnan, delaven, lepo je znal delati z mladimi in otroki. V naših krajih imamo duhovnika iz Romunije, enega iz Tanzanije, enega južnoameriškega … Ne samo meni, a na splošno je res nerazumljivo, zakaj slovenski pater ni bil sprejet. Sama vera nam pravi, da smo pred Bogom vsi enaki. To, kar se je zgodilo v Žabnicah, je hudo pretreslo vso skupnost. Ne da bi se tamkajšnji vikar kaj pogovoril s kom, je pred nekaj nedeljami pustil v cerkvi navodila, iz katerih je razumeti, da si želi, da v cerkvi ni več petja v jeziku, ki ga vsi ne razumejo. Iz tega smo razumeli, da si duhovnik več ne želi slovenskega petja; v prejšnjih mesecih je že prepovedal slovenski križev pot in rožni venec. To so majhni, a zelo zaskrbljujoči signali. Nihče si za to ni prevzel odgovornosti. Vsekakor gre za duhovnike in Cerkev, ljudje nimajo poguma se postaviti proti. A že zgodovinsko je Cerkev pri nas skrbela, da so ostali živi naše pesmi, besede, verouk, da so se naši otroci učili brati in pisati. Za vse nas je zgolj italijansko bogoslužje pusto, ko pa smo od majhnega vajeni moliti po slovensko.

Po g. Mariu Gariupu nimate več dvojezičnega duhovnika.

Prav naš je bil on, pred njim je bil g. Mateucig, oba sta bila Benečana.

Kaj pa p. Peter Lah?

On prihaja k nam samo v poletnem času, ko je rektor svetišča na Sv. Višarjah, in za velike praznike. Ob Veliki noči je bilo svetišče zaradi pandemije zaprto in on je bil pri nas od velikega četrtka do velikonočnega ponedeljka. Poleti skrbi v glavnem za Sv. Višarje, kjer ima veliko romarjev; občasno lahko skoči na pomoč. Je bilo sicer malo, a nekaj je le bilo. Več kot sedaj.

Iz Goriške občasno prihaja tudi g. Karel Bolčina.

Pride redkokdaj, ko ga povabi župnik oz. če ga župnik sprejme. Ko bi trbiški župnik Alan Iacoponi malo bolje poznal našo zgodovino in kulturo, bi lahko bolje razumel tudi naše zahteve. Včasih se zdi, da smo malo sitni, da od njega želimo nekaj, kar on ni. Težko je ohranjati dialog tudi z župnijskim vikarjem v Žabnicah, g. Gabrielom Cimpoesujem.

Veleposlanik RS Tomaž Kunstelj je obiskal videmskega nadškofa Andreo B. Mazzocata.

Srečala sta se pred nekaj tedni. Veleposlanik je povedal, da nadškof ima pač zadnjo besedo.

Ste pisali tudi v Vatikan. Ste prejeli kakšen odgovor?

Poskusili smo več poti, tudi to. Marsikdo od nas je napisal, kar je pač mislil in čutil. Sprožili smo akcijo, družine in posamezniki smo poslali precej pisem. Vedno smo poudarjali pomen, ki ga za nas imajo jezik, kultura in narodnost. Doslej ni bilo še nobenega odziva, vsekakor pa imamo upanje.

Bo slovenska pesem letos poleti odmevala na Svetih Višarjah in v vaših krajih?

V cerkvi v Ukvah še vedno pojemo slovensko, v slovenščini imamo eno berilo in očenaš. Ko je bil g. Gariup, smo imeli približno 75% slovensko, 25% italijansko. Zdaj je obratno. Nadškof nam je poslal duhovnika iz Tanzanije, ki govori angleško, malo italijansko in ga ni vedno lahko razumeti. Od njega ne moremo zahtevati, da bi se učil še slovenščine. Sicer pa nima nič proti nam, nas spoštuje. V slovenščini sem mu napisala očenaš in zdravamarijo. Zanj ni lahko, a že dejstvo, da nas spoštuje in dovoli, kar mu predlagamo, je nekaj. Kar se tiče Žabnic, čakamo, da se pristojni sestanejo in zmenijo. Čakamo, kako se bo zadeva uredila. Za zdaj je še vse tiho.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme