Kar je med vrsticami, je najtežje prevesti; Miran Košuta in Daria Betocchi v Trgovskem domu
Projekt Na brežini besede, ki ga vodi Slovensko kulturno društvo Igo Gruden, je tokrat prispel v goriški Trgovski dom. Doktorica Jasna Simoneta je v uvodnem pozdravu spomnila, da so se na Goriškem šolali primorski pesniki, med njimi tudi nabrežinski Igo Gruden, ki mu kulturno društvo posveča vrsto pobud. Večer Dva jezika, ena pesem so priredili v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst-Gorica-Videm. Tokrat je bil govor o prevajanju poezije v teh dveh v naših krajih sobivajočih jezikih. Namen omenjenega projekta je namreč prav ta, da vzbuja zanimanje za poezijo tako v mlajših kot starejših bralcih. Na okroglo mizo, ki jo je vodila Magda Jevnikar, sta bila vabljena dolgoletna prevajalka in višješolska profesorica Daria Betocchi ter Miran Košuta, ki se ob raziskovanju in prevajanju književnosti posveča tudi glasbi in poučevanju slovenščine na tržaški fakulteti. Daria Betocchi se je prevajanja lotila, ko se je z italijanskim prevodom pesniške zbirke Miroslava Košute udeležila nagradnega natečaja: “Poezije so kot češnje: ena vleče drugo. Po tridesetih letih jih še vedno prevajam.”
Z njo se je strinjal Košuta, ki je svoje prve prevode objavil v Jadranskem zborniku v osemdesetih letih: treba je bilo prevesti umetnine istrskih slovenskih in hrvaških italijanskih pesnikov. K nadaljnjemu prevajanju ga je prijateljsko spodbudil pisatelj Fulvio Tomizza, Košuta je njegovi Obiskovalko in Frančiško objavil šele po smrti tržaškega pisca. Nato se je v prevajanje podal še predvsem iz študijskih razlogov: med poučevanjem slovenščine na rimski fakulteti La Sapienza mu je večkrat zmanjkalo Prešernovih prevodov. Od tu se je začelo delo, ki ga je leta 2020 javnosti predstavil v prvi kritiški izdaji v italijanščino prevedenih Prešernovih pesmi.
Daria Betocchi sicer raje in pogosteje prevaja v italijanščino, saj se je izobrazila v študiju italijanistike. Podkovanost na tem področju ji je olajšala delo pri prepoznavanju literarnih figur in trikov. Navsezadnje pa je svoje zanimanje za prevajanje nadgradila z doktorskim delom iz primerjalne književnosti z disertacijo na prevodoslovno temo, in sicer o prevajanju tipičnih kulturnih elementov ter ugotavljanju, do katere mere lahko pesem celostno in popolnoma prevedemo, ko je ta ovita v mrežo edinstvenih kulturnih značilnosti posameznega jezika.
Velik izziv pri prevajanju slovenske in italijanske vezane besede je prav temeljna razlika sestave besed teh dveh jezikov: slovenščina je zelo jedrnata in skoncentrirana, v malo zlogih veliko pove, je obrazložil profesor Košuta. Italijanske besede so povprečno daljše, besedni zaklad in seznam sopomenk pa sta zagotovo obširnejša, kar italijanskemu jeziku vseeno ne zagotavlja tiste pristnosti in pomenske zgoščenosti, ki sicer označuje slovensko besedo.
Učinek prevedene pesmi torej gotovo ni isti kakor pri izvirnem sestavku. Prevajanje pa je vsekakor učinkovito sredstvo za grajenje prijateljskih kulturnih mostov. Profesor Košuta je podčrtal, da se je število slovenskih del, prevedenih v italijanščino, podvojilo, odkar je Republika Slovenija postala članica Evropske unije: do leta 2004 je bilo prevedenih le 300 del, v zadnjih dvajsetih letih pa je več kot 300 samo pesniških prevodov, vseh prevedenih del pa štejemo 600.
Številke so seveda odraz politične klime, ki je v zadnjih bolj umirjenih letih popeljala slovensko književnost celo v založbe, kot je La Nave di Teseo.
