Kultura

Kakšna bo v prihodnje “normalnost”?

Kakšna bo v prihodnje “normalnost”?

Piše Tomaž Simčič / Odprta vprašanja o družbi po epidemiološki krizi

Kakšna bo družba po koronavirusu? “Po tej krizi bomo vsi drugačni”, pravi jezuit p. Silvo Šinkovec v eni od zadnjih številk Novega glasa. Gre za občutek, ki je v družbi zelo razširjen, pri razumevanju te “drugačnosti” pa so poudarki različni, od povečane zavesti o človekovi krhkosti in ranljivosti preko upanja, da bo človek po tej krizi bolj skromen in dojemljiv za duhovne vrednote in za presežnost, pa vse do mnenja, da bo po koronavirusu nastopila priložnost za sesutje kapitalizma in vzpostavitev socializma.
Prepričanja, da bo odslej povsem “drugače”, pa čisto vsi vendarle ne delijo. Nekateri menijo, da se bo “zahodni” človek, brž ko bo nevarnost mimo, neizbežno vrnil v prejšnje tirnice, v način življenja, ki mu tempo narekujejo vrednote t. i. modernosti, to se pravi individualizem, svobodomiselstvo, relativizem, pa tudi porabništvo. V tem smislu je na straneh Primorskega dnevnika pred nekaj tedni pisal zgodovinar Jože Pirjevec. Zanimivo, da je, sicer z drugačnega idejnega brega, Pirjevcu pritrdil tudi eden izmed najvplivnejših italijanskih konservativno-katoliških kulturnikov, časnikar Vittorio Messori, ko je dejal, da ne verjame, da bo zdajšnja kriza človeka privedla nazaj k tradicionalnim duhovnim in moralnim vrednotam.
Kdo ima prav, bo seveda pokazal čas. V tem trenutku nihče od nas ne ve niti, do kdaj se bo zdajšnja kriza nadaljevala in kdaj se bomo lahko vrnili k normalnemu življenju. Srž vprašanja pa niti ni, kdaj se bomo vrnili v normalnost, ampak kaj razumemo kot “normalnost”, namreč tisto dokončno, ko bo virus res premagan. In tu bi spet opozoril na filozofa Giorgia Agambena (o njem sem pisal že v prejšnji številki), in sicer na njegovo misel, ki se navezuje na izhodišče tega našega razmišljanja. Takole piše: “Ne zaskrblja ta trenutek, ampak to, kar mu bo sledilo. Kot je bila dediščina vojn vrsta pogubnih tehnologij, od žičnih ograj do jedrskih central, tako je zelo verjetno, da bodo tudi po koncu epidemiološke krize vlade nadaljevale eksperimente, ki jim prej niso do konca uspeli: naj se zaprejo univerze in šole in naj predavanja potekajo le na daljavo, naj se končno preneha zbiranje iz političnih in kulturnih razlogov, dovolj je, da si izmenjujemo digitalna sporočila, saj stroji lahko povsod nadomestijo vsak osebni stik – vsako okužbo med ljudmi”.
Bojim se, da Agambenove besede niso povsem iz trte izvite. V teh tednih tudi sam opažam, kako se pod vtisom posledic epidemije, pa tudi sicer sijajne tehnologije, ki nam daje do pred kratkim nepredstavljivo možnost, da kljub fizični oddaljenosti med sabo nemoteno komuniciramo, v raznih sredinah že pojavljajo opinion makerji, ki v imenu strokovnosti in modernosti mimogrede napovedujejo, da bo načelo “socialnega distanciranja” postalo konstitutiven del našega vsakdanjega življenja, da bodo “spremembe ostale, nekatere za vedno”, da bodo nekatere e-rešitve, ki so bile pod silo razmer uvedene v vzgojno-izobraževalne procese, veljale še naprej, da bo pouk “v prihodnje digitaliziran”, in to tudi zaradi možne “racionalizacije procesov”, da so “zborovanja in množični športni dogodki stvar zgodovine” itd.
Seveda gre za napovedi, ki jih je mogoče razumeti na različne načine. To, da bodo na primer nekatere e-rešitve uporabne tudi v normalnih razmerah, ni le logično, ampak tudi zaželeno. Ampak kako naj se pozorni bralec ne zdrzne, ko se “digitalizacija pouka” povezuje z “racionalizacijo procesov”? Kakšno olajšanje za državne blagajne, ko bi delo učiteljev nadomestili s poukom na daljavo! In zakaj zamujati čas in denar z diskusijami v krajevnih in državnih skupščinah, ko bi bilo mogoče vse urediti s preprostim “klikom” na računalniško “miško”?
Resnici na ljubo smo družbenemu razvoju, pred katerim svari Agamben, priča že dalj časa. Proces pridobivanja konsenza in posledičnega političnega odločanja se iz strankarskih sekcij, volilnih zborovanj, kulturnih združenj, občinskih in deželnih svetov ter parlamentov že dolgo nezadržno seli na facebook, twitter, instagram, na bloge. Nekatere politične opcije že odkrito zagovarjajo prehod od delegatskega sistema na računalniške platforme. In vsi najbrž sami opažamo, kako se ne le v javni upravi, kar je do neke mere upravičeno, ampak tudi v zasebnem sektorju, na primer v društvenem življenju, pa tudi v samih medosebnih odnosih dvomi, nesporazumi, konflikti ne rešujejo več nujno s pogovorom iz oči v oči, ampak čedalje bolj pogosto z mailom, zapisom na facebooku, whatsappu. Družbo osebnih odnosov in osebne odgovornosti neslišno in počasi, a vztrajno nadomešča družba postopkov, standardiziranih procesov in algoritmov.
Ne smemo si seveda zatiskati oči pred resničnostjo, v kateri živimo. Ne smemo pa se niti izmikati odgovoru na vprašanje, ali je vse to nekaj dobrega ali nekaj slabega. Kaj pa če sta imela Heidegger in nedavno preminuli Emanuele Severino prav, ko sta trdila, da se v določenem trenutku tehnika neizogibno obrne proti človeku? Agamben v svojih izvajanjih v neki točki izzivalno zapiše, da je oblast “ustvarila” epidemijo. Na prvi pogled se njegova trditev zdi nevarno blizu raznim teorijam zarote, povezanim z virusom covid-19. Pozorno branje pokaže, da Agamben trdi nekaj drugega, in sicer da utegnejo nekateri epidemijo izkoristiti zato, da družbo še bolj potisnejo v smer uniformiranosti, razosebljanja in v zadnji instanci razčlovečenja.
Morda pa se tovrstne napovedi vendarle ne bodo uresničile. Morda pa bo učinek epidemije ravno nasproten tistemu, ki se ga boji Agamben. Zakaj? Zato ker se utegne zgoditi, da bomo ravno pod težo prisilnega socialnega distanciranja, videokonferenc, e-učilnic in e-sestankov znova odkrili, kako so neposredni, fizični medčloveški odnosi nenadomestljivi, kako nobena, še tako izpopolnjena platforma ne more nadomestiti iskrenega stiska roke, pogleda iz oči v oči, prijaznega nasmeha, objema. Navsezadnje je človek bitje odnosov, nerazdružljiva celota duše in telesa. Verjamem, da bo ta nerazdružljivost ostala naša normalnost, četudi bo treba do takrat še nekaj časa potrpeti.
Obstaja pa še en argument v prid zgoraj omenjeni nerazdružljivosti. Nanj je v velikonočni številki Novega glasa lepo opozoril prijatelj Dario Bertinazzi. A o tem kaj več v naslednji številki.
Tomaž Simčič

08.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!