Mladi

Kako sem postala karantenska frizerka … in še marsikaj

Kako sem postala karantenska frizerka … in še marsikaj

Piše Mojca Petaros / Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (8)

Nekateri so mogoče že slišali vprašanje: “Kdaj je bilo zadnjič, da si nekaj storil prvič”? To vprašanje jaz razumem kot provokacijo, prisili nas, da razmislimo o tem, kdaj smo zadnjič doživeli nekaj novega; če se težko domislimo odgovora nanj, najbrž pomeni, da si že predolgo nismo zastavili nobenega novega izziva, kar je škoda, saj nam ta svet ponuja več, kot je mogoče doživeti v enem samem življenju. Če je kdo mnenja, da je karantena pač suhoparna in bo treba za naslednja doživetja počakati njen konec, pa mu lahko jaz zagotovim, da to nikakor ni res. Tudi v zavetju svojih domov se lahko lotimo marsičesa.
Prejšnjo soboto me je nenadoma zmotilo trkanje na vrata moje sobe. Z druge strani sem zaslišala sostanovalčev glas: “Mojca, pomagaj, nekaj sem zamočil”.
Prav je, da vam razložim, zakaj me je ob teh besedah resno zaskrbelo. Približno pol ure pred tem je omenjeni sostanovalec izjavil, da se gre obrit do golega, ker je naveličan svojih predolgih, razmršenih las. Ko sem odprla vrata svoje sobe, sem bila torej pripravljena na najhujše … In seveda nisem mogla zadržati smeha ob odkritju, da je sostanovalcu nekako uspelo, da si je nehote pobril tudi del obrvi. Volja do smeha pa me je minila, ko me je prosil, ali mu lahko obrijem zadnji del glave, ki ga seveda sam ni mogel videti v ogledalu. Kdor je bral mojo prejšnjo kolumno, ve, da nisem najbolj ročno spretna; in s friziranjem imam še bistveno manj izkušenj kot s kuhanjem. Zato sem bila iskreno ponosna nase, ko mi je prijatelja uspelo postriči na balin, ne da bi ob tem prišlo do še kakšne nesreče.
Nikoli si ne bi mislila, da bo to šele moja prva preizkušnja kot karantenska frizerka: še istega dne je na moja vrata potrkala tudi sostanovalka, ki se je odločila, da si bo lase pobarvala v “blond”. Čeprav tudi s tem nimam nobenih izkušenj, sem sledila njenim navodilom in ji na lasišče nanesla barvilo. Ko se je čez nekaj ur izkazalo, da barvanje ni uspelo, saj so njeni lasje ostali vranje črni, krivde ni zvalila name: očitno je za svojo naravno barvo izbrala presvetel odtenek.
Bralcev ne bi rada preveč dolgočasila s pravkar pridobljenim frizerskim znanjem, ki pa niti ni edina nova izkušnja, ki sem jo doživela med stenami našega stanovanja. Čopič, s katerim sem ji v soboto barvala lase, moja sostanovalka navadno uporablja za slikanje, saj študira na umetnostni akademiji. In zaradi očitnega pomanjkanja boljših motivov v karanteni je za modele izkoristila svoja sostanovalca. Ko je nekega popoldneva v dnevno sobo privlekla svojo skicirko in izjavila, da me bo narisala, sem se počutila kot pri psihologu, saj sem ji ravno nekaj pripovedovala. Ona mi je pomignila, naj kar nadaljujem govoriti, saj je ni motilo, če sem se premikala. Ker pa me je stalno opazovala in nato gledala v zvezek, je dajala vtis, kot da si skrbno zapisuje moje odzive.
V tiskani izdaji časopisa ste morda opazili mojo novo fotografijo: tudi ta je ena od prednosti bivanja s študentko umetniške smeri, ki se je z veseljem pozabavala s svojo profesionalno kamero in me fotografirala.
Meni je torej uspelo, da sem se tudi v času karantene v marsičem preizkusila prvič, kar je navsezadnje tudi poanta vsake Erasmus izmenjave, ki je niti svetovna pandemija ni mogla dokončno uničiti.
Mojca Petaros

02.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!