Bodi človek

Kako danes sodelovati z Bogom?

Kako danes sodelovati z Bogom?

Iz priloge Bodi človek / Piše Primož Krečič: V tišini greha in smrti je postal glas vseh, ki so brez glasu

Za ljudi mlajših generacij Bog sicer obstaja, vendar nima stika z življenjem in je oddaljen. Pravijo, če bi bil naklonjen ljudem, bi bil pravičen, ne bi bilo toliko hudobije na svetu, predvsem pa ne bi imela tako velike moči, da jo neredki zamenjajo za dobro in delajo slabo brez sramu.
Zakaj Bog molči ob tolikih krivicah v zgodovini in ne kaznuje tistih, ki uničujejo cele skupine in narode? Verniki bi morali vedeti, da je Bog dober, izvir vsega dobrega, je tudi smisel sveta, saj zgodovina in vse dogajanje korenini v njegovi ljubeči Previdnosti. Nekateri načini takega vpraševanja in razmišljanja morejo postati molitev, v drugih primerih ne razmišljajo ali se zaprejo v strah, obtoževanje ali celo nasilje.
Srečanje z zlom in hudobijo
Predvsem je za današnjega človeka zlo velika neznanka, preprosto ga odmisli, nevtralizira. Je mar zlo ustvarilo Boga ali ga zaustavilo, mu pokazalo, da nima kaj početi ob naporih znanosti in določenih miselnih krogov? Zakaj Bog ne pokaže, da vodi zgodovino, ali se mu zdi, da nima več kaj početi na svetu in ga ljudje ne upoštevajo? Mnogi trpijo, se borijo, nekateri bežijo proč od naporov, celo v blaženo smrt ali za dolgočasno umiranje.
Ko sem vprašal mlade o smislu njihovega življenja, kaj jih žene naprej in kako se soočajo s šibkimi točkami v življenju, z bolečino, hudobijo, neuspehi, so rekli, naj jih pustim pri miru, ker nočejo razmišljati o temi. Želijo uživati ali preživeti trenutek in odmisliti vse drugo.
Srečanje z bolečino
Določena zgodovinska obdobja so še posebno zaznamovana z bolečino, hudobijo in preizkušnjami, v drugih se te težave ne kažejo v tej meri, vendar je dobro biti pripravljen, ker za debelimi kravami nastopijo suhe kraje in modrost v tem času je nenadomestljiva. Tam se pokaže kakovost duhovnega življenja in budnosti. Nekateri se zlomijo, drugi zažarijo s svojim darom in pripravljenostjo. Vsekakor pa je treba preseči prepričanje, da zlo prizadene le hudobne in se spraševati, zakaj se je to zgodilo. Sirahova knjiga spominja, da skušnjave in preizkušnje zadenejo zlasti tiste, ki hodijo na pot za Gospodom. (Sir 2, 1-6) Vsak kakovosten skok v življenju je povezan z naporom, opredelitvijo, marsikdaj tudi z bolečino in nasprotovanjem.
Jezus je jasno povedal, da nesreče niso nujno povezane z osebno krivdo in grehom, toda dogodki, ki jih doživljamo, nam lahko pomagajo odpirati oči in se spreobrniti. (Lk 13,1-5) Gospod ni zanikal obstoja in teže hudobije, ta spremlja življenje in ga ovira. Pomembno pa je brati tek zgodovine in se v njem pravilno odločati. Mnoga znamenja časa kažejo naraščanje hudobije v odnosih med ljudmi in družbi. Danes je svetovni mir na zelo tenkem ledu. Nekatere napovedi govorijo o težkem konfliktu, ki je pred nami. Temeljno vprašanje ni obstoj zla, ampak to, da ne pademo v njegove roke, da ne začnemo z njim misliti, delati, čutiti.
Bog stopa v zlo in bolečino
Na paradoksen način stopa Bog v človeško bolečino in zlo, da bi prav iz tega svojega nasprotja prinesel moč za izhod in osvoboditev. Z mnogimi razodevanji v svetu je želel in želi pokazati, da to ni nekaj normalnega na svetu. Zlo ni isto kot dobro, nahaja pa se v odnosih in pri posameznikih, ki nanj pristanejo. Za oblikovane vesti bi moralo biti dobro merilo delovanja in presojanja pri ljudeh. Svet je ustvarjen kot dober, urejen, lep. Zlo pa ni samo pomanjkanje dobrega, ampak je upor, zavračanje življenja, odnosov, sprave. Posebnost razodetja v krščanstvu je, da se je Bog približal človeštvu tam, kjer ga je zavračalo ali se skrivalo pred njim. Zato se je približal v stanje človeške bolečine, ki jo je povzročila hudobija. Stopil je v stanje, ki ni normalno in proti naravi, človeku in Bogu. Tako je postal v tem stanju drugačen in ga hudobija in smrt nista mogla ujeti ter osvojiti. Bog življenja je tako pristal v smrti, kot je zapisal sveti Irenej. (Proti herezijam, IV, 20, 7)
V tišini greha in smrti je postal glas vseh, ki so brez glasu, predvsem pa glas proti laži in nasilju, živi proti vsem mrtvakom. Sveto pismo pravi, da se je spustil k umrlim in neodrešenim v podzemlje, da bi jih popeljal k Očetu v nebeško slavo. (1 Pt 3,19) Prav tako se je razodela strašna stvarnost pekla, ki je dokončen in brezpogojen upor Bogu in njegovi resnici. Protestantski teolog Jürgen Moltmann je zapisal, da ne obtožujmo Boga za trpljenje na tem svetu, ampak v imenu Boga protestirajmo proti trpljenju in tistim, ki ga počenjajo.
Nekateri so prepričani, da so človeške korenine slabe in z negativnostjo gledajo na življenje. Namesto da bi se borili proti njemu, stopijo vanj in ga širijo naprej. Bog nas ne rešuje na tak način, ne manipulira s stvarjenjem, da bi odpravil zlo, ampak premaga zlo, da stopi vanj in ga v svoji ljubezni strpi do kraja. Na križu se je iz nakopičene hudobije, ki se je postavila proti najbolj Dobremu, porodilo odrešenje po ljubezni in odpuščanju. Jezus je na poti trpljenja ohranil notranjo zbranost in postal Jagnje, ki se je žrtvovalo za svet. Njegova zvestoba in dar življenja sta bila močnejša od zla. Predvsem pa pokorščina Bogu, ki je največja daritev in smrtni udarec zlu. Zlo ga je prebodlo, prelilo njegovo kri, vendar ga ni zastrupilo in umazalo.
Bog trpi s človekom
Ko nas vprašajo, kje je naš Bog, odgovorimo, da je na križu. Ko je prišel na svet, da bi nam prinesel življenje, smo ga zavrnili in umorili, on pa je to hudobijo spremenil v dar novega življenja. Janez Pavel II. je zapisal, da se ni zgodilo odrešenje po trpljenju, ampak je bilo odrešeno samo človeško trpljenje. (Apostolsko pismo Odrešenikovo trpljenje) Človeško trpljenje je postalo trpljenje Boga, ki ga je prevzel nase. Vanj so povzeta vsa človeška trpljenja, v Kristusu nam je Bog blizu na človeški način in sotrpi z nami. V Kristusu se je razodel obraz Boga, ki ne rešuje z močjo, ampak s šibkostjo in trpečo bližino.
Ne samo, da je v Kristusu Bog stopil v človeško trpljenje in ga spremenil v dar odrešenja od vseh oblik suženjstva in neživljenja, ampak je s tem trpljenjem tudi blizu trpljenju sveta. Veličina njegove ljubezni je v ponižanju in izpraznjenju na raven drugega, ubogega, reveža, nasprotnika, zasvojenca. Medtem ko se druge religije rojevajo s tem, da nosijo pred močnega Boga človeško nemoč, Kristus razodeva Boga ljubezni v njegovi žrtvi in ljubeči šibkosti. Tam spreminja trpljenje v ljubezen in odrešenje. Veliki trpin Bonhöeffer je zapisal, da Sveto pismo vodi človeka k nemoči in trpljenju Boga, samo trpeči Bog. Samo trpeči Bog more pomagati ljudem, ki so v eksistencialni ter duhovni stiski. Krščanski človek tako sprejema svojo poklicanost, deli Božje trpljenje v odnosu do sveta, ki je brez Boga. Kristjani smo poklicani k sočutnosti, da delimo trpljenje Boga v življenju sveta. S tem se izročamo Bogu in svoje življenje združujemo s Kristusom, kar je v duhu njegove molitve v vrtu Getsemani in na križu. Če se nam zdi, da nam Bog ne pomaga, moremo vsaj pomagati Bogu v trpljenju za svet. Tako moremo kljub bolečini in temi odkriti vsaj košček Boga v nas in njegovo moč, ki spreminja trpljenje v dar ljubezni. Najbolj težke točke življenja lahko postanejo priložnost za pomoč Bogu v njegovi skrbi za svet. Ta zvesta bližina v ljubezni postane dejavnost in sočutnost. Sveti Pavel pravi: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev”. (Kol 1,24)
Rojevanje življenja
V tem smislu se moramo za mnoge velike korake v zgodovini obrniti k ženskam, pri katerih se vedno začne novo življenje. Po grehu in padcu prastaršev je bila napovedana žena, ki bo rodila nov zarod in premagala zlobo. (1 Mz 3,15) V Izraelski zgodovini sta bila rojstvo in osvoboditev povezana z rojevanjem nekaterih žensk. Čeprav so Egipčani zahtevali, da babice pomorijo vse hebrejske dečke, so nekatere Hebrejke rodile, preden so prišle babice, in ohranile svoje otroke. Hebrejke niso bile kot Egipčanke, bile so polne življenja in ga želele ohraniti. Zelo pomemben je odprt odnos do življenja. Že po naravi ne morejo matere zatreti novega življenja, potem ko so ga toliko časa nosile pod svojim srcem. V sodobnem svetu se odvija nasprotna miselnost, po kateri morajo umreti vsi nepopolni in nezaželeni otroci. Do nedavnega smo še srečevali mongoloidne in podobne otroke, danes taki otroci ostanejo v hišah smrti. Mar niso delali podobno nacisti, ko so hoteli obvarovati čisto arijsko raso?
Za življenje je bila odprta Mojzesova mati. Ne poznamo njenega imena, vendar je vse naredila, da je ostal pri življenju sin, ki ga je rodila. Po Božji previdnosti je prišla k Nilu faraonova hči in poskrbela za tega otroka. Dala ga je materi v oskrbo, da ga je potem poslala na dvor. Mojzesova sestra Mirjam je budno pazila na svojega bratca, ki je ležal v pletenici na reki. Posredovala je med faraonovo hčerko in dojiljo, ki je bila Mojzesova mati. Faraonova hčerka je našla otroka in se zavzela zanj. Pri tem je pokazala svojo materinsko skrb in pogum. Vedela je, da je bil deček hebrejskih staršev, vendar je bila odločitev življenja bolj pomembna od državnih zakonov v Egiptu. Podoba faraonove hčerke kaže, da more Bog narediti dobro iz slabega. Iz istega poslopja, kot je prišlo naročilo za smrt, je prišla tudi pripravljenost za rešitev in življenje.
Vse te in še mnoge druge žene kažejo veliko odprtost za življenje, da je njihova občutljivost do življenja podoba Božje dobrotljivosti in usmiljenja do človeštva. Ta ljubezen je ohranila toliko življenj, v njej je pogum za dobro in odprtost za življenje, ki je dar od Boga. Vrhunec na tej poti predstavlja Marija, ki je sprejela Božjega Sina na svet in pripravila obnovitev življenja na vseh ravneh. Po njem se je ustavilo zastraševanje hudobije in smrti, ker je s svojo podaritvijo premagal vse oblike neživljenja.
Bog namreč na skrivnosten način vodi dogajanje zgodovine, še posebno tedaj, ko se mu ljudstvo odpre in sledi njegovi volji. Pomembno bi bilo, da bi tudi današnje babice in vsa ginekologija poslušala Boga in ne zgolj sebičnih odločitev staršev, ki se bojijo imeti še enega otroka ali jim je spočetje prekrižalo njihove ekonomske načrte. Za to so tudi v današnjem času potrebni preroki in osvoboditelji. V vseh časih kliče in budi take osebe. Pogosto se vidi, da se njegovi predlogi ne skladajo s tistimi, ki želijo krojiti javno mnenje v smeri razpuščenega uživaštva in lenobe. Vendar se mora vsaka generacija odločiti, ali mu bo sledila ali pa bo izbrala kulturo smrti in zamudila svoje zgodovinsko poslanstvo. Otroci so v vseh časih, zlasti pa še danes, izraz življenja, vere in upanja. Božja slava se razodeva po živih ljudeh, ki izpolnjujejo njegovo voljo, je zapisal sveti Irenej. Sveti Gregor iz Nise pravi, da Božja previdnost deluje tudi po tistih, ki so jo hoteli ovirati. Mojzes je bil močnejši od zakonov smrti, ki je hotel pomoriti hebrejske dečke. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

21.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!