Kaj sploh počnem tukaj? (197)
Poznan je tudi pri nas, saj je večkrat predaval v našem prostoru, sam pa sem nanj postal pozoren predvsem zato, ker kot duhovnik piše o temah, ki jih njegovi sobratje zvečine ne odpirajo, posebno o tistih, ki jih cerkvena hierarhija najraje pometa pod preprogo in pri tem misli, da se bo “zadeva že itak sama polegla”, kot da ne bi vedeli, da živimo v času naravnost divjega pretoka informacij, kakršnega svet še ni videl.
“Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t. i. “krvavo XX. stoletje”), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili”, se je glasil začetek pisanja p. Branka Cestnika in to je bilo dovolj, da sem daljši esej v miru in poglobljeno prebral.
“Nasproti kulturi pozabe – ki jo, kot smo si skusili Slovenci, totalitarni režimi načrtno gradijo – stoji kultura spomina. Ko bomo hoteli in znali živeti s preteklimi in sedanjimi žrtvami, bo tudi pot k Bogu bolj prosta. Poudarjam sedanje žrtve, da ne bi po aktualni navadi tudi vprašanje Boga in zla skrčili zgolj na vprašanje povojnih pobojev (ki zaradi svoje razsežnosti in posledic vsekakor ostaja na prvem mestu). Sedanje, se pravi, nam sočasne žrtve – ki jih, pa tega najraje ne bi vedeli, ustvarja naš porabniški režim – so lahko daleč od nas in nevidne.
Bodimo konkretni. Čevlje, ki jih imamo obute, majica, v katero smo odeti, … kdo jih je naredil? Če so jih naredile delavke, zaklenjene tam nekje na Tajskem v tovarniško halo, skoraj nič plačane, na več načinov zlorabljene, potem smo s temi čevlji in s to majico vstopili v verigo zla. Podpiramo zlorabo, od trpljenja žrtve imamo korist, skratka, smo v strukturnem grehu (o katerem je prvi med papeži učil Janez Pavel II.). Ker nas spomin oz. povezava z žrtvijo oz. s tisto tajsko delavko “lovi”, ker nekje spodaj vendarle čutimo njeno trpljenje na drugi strani trgovsko-porabniške verige, hlastamo po novih in novih metodah razvedrila=pozabe. Znamo pa se zateči tudi za legalistične barikade, češ za čevlje in majico sem pošteno plačal in lahko pokažem račun. Žrtev izročimo pozabi in se precej potrudimo, da tam ostane. Pot do Boga nam je posledično zaprta, pa ne vemo zakaj ter se v skladu z uzancami kulture pozabe o tem niti ne vprašamo”, pa je pronicljiv konec patrovega pisanja in prav tega sem se spomnil minuli teden v Rimu, kamor sem med svojim dopustom odpotoval s sodelavci pobude Umetniki za Karitas, da bi Imretu Jerebicu, Jožici Ličen in njunim sodelavcem pomagal, potrebno je bilo namreč prevajati na srečanju med slovensko Karitas z osrednjo organizacijo Caritas Internationalis, kjer so predstavniki slovenske dobrodelne organizacije Karitas imeli odmevno srečanje z vrhom organizacije Karitas. Po tem plodnem srečanju pa smo zvečer v imenitni rimski palači Cancelleria zraven trga Navona svečano odprli še razstavo Umetniki za Karitas.
Rim je Rim.
Ni naključje, da ga imenujemo Večno mesto, da ga poznamo tudi pod imenom Caput mundi, “Glava sveta”, kot tudi ni naključje, da je v Rimu Vatikan, v njem pa danes papež Frančišek, ki je po mišljenju tako daleč od Rima in njegovih dvornih spletk, da mi je čisto jasno, zakaj stanuje v preprostem stanovanju v Domu svete Marte, kot bi lahko poslovenili Domus Sanctae Marthae, stavbe, mimo katere smo šli v vrsti in zbrano v kripto bazilike svetega Petra in tam na grobu prvega papeža imeli mašo.
Hrbet me je med mašo tako zverinsko bolel, da sem med molitvijo očenaša sedel, ker sem se bal, da omedlim, zgrbil sem se v majhno kepo, da bi ja hernija šla spet na svoje mesto, dve operaciji pred leti je nista ukrotili, vrnila se je in že mesec dni marsikatero noč zaradi neznosnih bolečin ne prespim.
Druženje s prostovoljci in prostovoljkami dobrodelne organizacije Karitas ter umetniki je bilo enkratno, na Trgu sv. Petra smo prisostvovali javni avdienci papeža Frančiška, ki nas ni posebej pozdravil, kot je, recimo, vernike neke majhne hrvaške župnije.
To me je zabolelo, priznam, a kaj je to v primerjavi z bolečino tistih, ki so danes v moji domovini potisnjeni na rob družbe, pahnjeni v revščino, ki si je niso sami zaslužili?
Njihove zgodbe sem razbiral iz pogovorov s sodelavci Karitas, v tišini sem poslušal, kako morajo nekateri k njim vsak teden po pakete hrane, kako se prebijajo družine z dvesto evri na mesec naprej, kako, kako, kako …
Molčal sem in poslušal, kot sem molčal, ko mi je generalni tajnik slovenske Karitas Imre Jerebic na zadnjem sedežu avtobusa pripovedoval o stiskah in zlu, ki je ljudi privedlo v stisko.
Zlo je seveda vedno isto.
Tisto zlo, o katerem je pisal p. Cestnik, tisto zlo, ki ga lahko vidiš, če le hočeš. Povsod okrog sebe, tudi v Rimu. V velemestu ga je veliko, ker je v njem veliko ljudi.
Ko smo si po srečanju z vrhom mednarodne Karitas ogledali še sprejemni center za tujce v Rimu, kjer sem prijazno Rimljanko, vodjo središča za sodobne reveže, prosil, naj mi dovoli sesti, ker me je hrbet tako bolel, da sem se ponovno bal, da bom padel na tla, smo imeli nekaj časa prosto, žal so nekateri “pozabili” na dobro desetino prostovoljcev slovenske Karitas, med njimi tudi take, ki še nikdar niso bili in ne bile v Večnem mestu. Odšel sem v lekarno in mladega farmacevta prosil, naj mi da “nekaj močnega proti bolečinam v križu in v levi nogi zaradi ‘discus herniae’, ki se je po dveh operacijah vrnila”. Pogledal me je, videl, mi vljudno odvrnil, da mi ne bi smel dati, a mi tudi istočasno urno zavil močno zdravilo, pripomnil, da smem vzeti največ dve naenkrat, četudi me je več kot za sto kilogramov teže. Zavil sem v bližnji bar, prosil za kozarec vode, iztresel vanj štiri praške in spil na dušek, temnopolti natakar z rasta pričesko ni rekel nič, postregel mi je še s kavo, plačal sem in dohitel moje izgubljene sopotnike, ki Rima v dveh dneh niso niti videli. Vodil sem jih po Rimu, prehodili smo več kot deset kilometrov, po dveh kilometrih je bolečina v hrbtu popustila, vse je naenkrat postalo lepše. Vodil sem jih tudi v Pantheon, kjer sem jim rekel, da mene ta slovita starodavna zgradba, ki je bila nekoč tempelj za vse bogove, tudi tiste, ki jih Rimljani še niso poznali, in je danes cerkev sv. Marije (Santa Maria ad Martyres, znana tudi pod imenom Sveta Marija Rotunde), vedno znova nagovarja predvsem zaradi svoje harmonične umestitve v prostor in čas, zaradi svoje dovršene oblike, saj je visoka ravno toliko, kot je široka, predvsem pa zaradi svojega “okna v nebo”, odprtine proti nebesom, “okna v večnost”. Poslušali so me in tudi sami doumeli veličino graditelja, ki je pustil okno odprto proti večnosti, dopustil možnost obstoja tudi Drugemu in Drugačnemu, pravzaprav sam to zgradbo vedno dojemam kot ponižno prošnjo človeka, naj se mu okno v večnost le odpre.
Ko smo se na Španskem trgu obrnili, sem rekel Imretu, ki je bil z nami, da “bomo malce podaljšali, a se splača videti tudi drugi svet in ne samo tistega, pri katerem se mi ustavljamo, ko kupujemo za en evro spominke za domov”.
Na sloviti via Condotti je za menoj kaj kmalu nastala tišina, pogled na cene oblek, čevljev, ur, nakita in drugih izdelkov visoke mode, katerih cene gredo v tisoče evrov, je naredil svoje. Ljudje, ki spadamo v drugi svet, tam nimamo kaj iskati, prav gotovo ne prostovoljke Karitas, ki se prebijajo z nekaj sto evri skozi mesec s svojimi družinami, a vseeno najdejo čas, da pomagajo tistim, ki so v še hujših stiskah.
A so mi bile prav vse iskreno hvaležne, ko smo prišli prepoteni in utrujeni do palače Cancelleria na svečano odprtje razstave, nagradile so me z veselim aplavzom, ker sem jih peljal skozi Rim in tudi po via Condotti, kjer so lahko v izložbah na lastne oči videle sadove zla, proti kateremu se vsak dan znova s svojim nesebičnim prostovoljnim delom borijo.
Jurij Paljk
Pred tednom dni sem na spletnem portalu Časnik, pri katerem sodelujemo tudi pisci Novega glasa, prebral začetek dobrega razmišljanja - eseja patra Branka Cestnika, ki je slovenski teolog in pater reda klaretincev.
