Kaj sploh počnem tukaj? (195)
Na srečo sem zaradi zgodnje ure prihoda dokaj hitro našel tudi prostor za parkiranje in s tržaškim kolegom Igorjem sva se takoj našla, v dežju sva hodila do prizorišča kake tri kilometre, ko naju je poklical goriški kolega Danijel in skupaj smo odšli na kavo v bar tamkajšnjega muzeja. Naj se nikomur ne zdi smešno, a časnikarji s province, s podeželja, če hočete, kar mi dejansko smo, smo vedno veselo vznemirjeni, ko se tudi v naših krajih dogodijo veliki dogodki; ko smo pa lahko priče velikemu dogodku, kakršen je gotovo bil sobotni prihod svetega očeta Frančiška, ki nas je vse globoko ganil, smo še posebej vznemirjeni.
Časnikarji smo kot velika družina, tako velika, kot so nekoč bile velike tiste številne družine, v katerih so se imeli radi, a tudi kregali, nekdo je bil zavisten drugemu, tretji član družine zopet dobrodušen, četrti skrivač, peti pa odprt in nasmejan; hočem povedati, da nas je, takrat ko nas je veliko na kupu, v Redipulji nas je bilo več kot 250, zanimivo gledati. Takoj opaziš tistega, ki dela za velike medijske hiše, aroganco televizijskih hiš poznamo predstavniki tiskanih medijev iz prve roke, bahavo, motečo narcisoidnost predvsem moških televizijskih reporterjev tudi; vsega tega je bilo tudi v Redipulji na pretek, prav zabaval sem ko sem gledal znani televizijski italijanski “obraz”, moškega srednjih let, ki se je za svoj nastop v neposrednem televizijskem prenosu pripravljal kot kaka svetovno znana manekenka, se tako dolgo gledal v ogledalo, da sem se spomnil, kako je nekoč nemški nogometni reprezentančni vratar rekel o svojem veliko bolj znanem kolegu, da ne gre nikdar na igrišče, ne da bi se prej pol ure gledal v ogledalo in se pred njim skrbno česal! Še to lahko povem, da je odličnega vratarja Haralda Schumacherja ta izjava takrat stala mesto v reprezentanci, a meni je ostal v spominu kot ena najlepših oseb iz sveta nogometa, predvsem zato, ker je bil iskren in resnicoljuben in tudi malce nor, kot so nekoč zvečine bili vratarji, če se starejši samo jugoslovanske legende Enverja Marića spomnite! Govorim o časih, ko izgled, “imidž”, še ni bil vse, a se je prav takrat vse skupaj začelo… Časnikarji, ki pišemo za tiskane medije, smo posebneži danes, dobesedno izginjamo, a sam imam rad predvsem kolege, ki znajo kaj napisati, čeprav vem, da je danes “podoba” skoraj vse. Podoba na sliko, slika na podobo.
V Redipulji smo se Danijel, Igor in jaz takoj ločili, saj sta kolega šla visoko na stopnišče kostnice z namenom, da bosta neposredno in od blizu spremljala papeža, ki je tam kasneje daroval mašo in imel enega tistih govorov, ki se jih bomo vsi zapomnili za vedno. Sam sem odšel v tiskovno središče, tudi zato, ker so me kolegi Slovenske tiskovne agencije iz Ljubljane prosili, ali bi jim uspel napisati neposredno in “v živo” daljšo agencijsko vest, kot so me prosili tudi za fotografije. Medijsko središče je bilo v Redipulji v muzeju, ki je nasproti kostnice, pred muzejem je velikanski trg, s katerega sem imel čudovit pogled na množico vernikov, ki so čakali na prihod svetega očeta.
“Kaj sploh počnem tukaj? ” sem se vprašal takoj, ko mi je italijanski častnik v medijskem središču povedal, da nimajo wi fi internetne povezave in mi pokazal tri starejše računalnike, ki da “so povezani z internetom na svetovni splet. “
“Trije stari računalniki za 250 časnikarjev, pa saj to je nemogoče”, sem rekel kolegu Robertu Pensi, ki je odgovorni urednik sestrskega tednika Vita Cattolica iz Vidma. Molče je vzdihnil in se usedel, Roberto je po mami Slovenec in po očetu po rodu z globokega Juga Italije, je redkobeseden, a takrat, ko kaj reče, reče na glas in njegove besede so kot kamni. In zato ne bom napisal, kaj je rekel. Usedel se je in prižgal svoj računalnik, ki ga je povezal s svojim pametnim telefonom in skušal priti na internet, a ni šlo. Kar naenkrat je v tiskovnem centru završalo, ni se dalo ne telefonirati in ne priti na internet, kolega Marko, ki je bil visoko na prizorišču za slovensko deželno RAI postajo, me je skušal priklicati, a me ni mogel, kot nisem mogel jaz kolegov in niti oni mene ne. Častnik, ki je bil v imenu italijanske vojske zadolžen za medijsko središče, nam je razložil, da nas je “najbrž preveč, ki uporabljamo pametne telefone in da so zato vse linije padle”. Dejstvo je, da smo si morali pomagati tako, kot smo znali. Tisti, ki vedo, kaj je adrenalin, ki dobesedno uničuje želodec, ko se znajdejo pri svojem delu v brezupnem položaju, me razumejo, da sem bil zares vesel, ko sem se spomnil, da imam v žepu še staro nokio, prenosni telefon s slovenskim mobilnim operaterjem, ki me je že nekajkrat rešil iz težav. Odšel sem na prosto, še vedno je deževalo, nekam pod bore med topove, ki tam nemo govorijo o grozoviti vojni, kjer se je na stari nokii le pokazal slovenski signal in poklical sem v Ljubljano na STA ter povedal, da se bojim, da ne bom mogel poslati zapisa. Niti ne veste, kako pa sem bil vesel, ko sem se vrnil v tiskovno središče, kjer mi je molčeči Roberto rekel, da mu je uspelo poslati moj tekst v Ljubljano, nakar me je mrko pogledal, se kislo nasmehnil in dejal: “Jaz imam tega dovolj. Domov grem, da bom v miru napisal in vso stvar gledal po televiziji! ”
In že ga ni bilo več, niti kave mu v zahvalo nisem mogel plačati!
Kolegica Radia Ognjišče me je prosila, da sem ji v mikrofon povedal nekaj o tem, kako smo Slovenci v Italiji pričakovali in se veselili papeževega prihoda, ponovno sem počasi in preudarno povedal, da “sveti oče prihaja darovat mašo in molit za vse žrtve prve in ne samo prve svetovne vojne, da se bo najprej šel sam poklonit in molit na grobove naših prednikov, ki so se morali bojevati v prvi svetovni vojni na strani avstro-ogrske vojske, da je papežev prihod v Redipuljo organiziral italijanski vojaški ordinariat, ker je kostnica pod njegovim okriljem” in še veliko teh “dajev” je bilo, kajti opazil sem, da je bilo še posebej na Slovenskem veliko netočnih informacij o papeževem obisku, kot je bilo tudi veliko, preveč zavajanj, hotenih in nehotenih.
“Kaj sploh počnem tukaj? ” sem se vprašal še isti dan, ko sem na družbenem omrežju objavil zgovorne fotografije svetega očeta, kako samotno moli na grobišču naših prednikov v Foljanu, in se je med komentarji pod fotografijami usulo nekaj zares nespodobnih opazk, med njimi tudi veliko takih, ki samo še enkrat kažejo na to, kako prav je imel sveti oče med pridigo, ko je stalno poudarjal, da je za vsako vojno kriv tudi posameznik, prav gotovo pa vsakdo izmed nas, ki se obnaša kot Kajn in z njim govori: “Kaj me briga! ”
Jurij Paljk
Minulo soboto sem bil s kolegi našega tednika že zgodaj zjutraj v deževnem vremenu ob kostnici v Redipulji.
